Končno znano, zakaj so izpustili Balkanske bojevnike

Po Zakonu o kazenskem postopku (ZKP) ima tovrstna kršitev določb kazenskega postopka, ki je absolutne narave, vselej posledico v razveljavitvi sodbe, pojasnjuje Vrhovno sodišče. "Prepoved opiranja sodbe na nedovoljene dokaze in izločitev takšnih dokazov iz spisa je ena temeljnih prvin poštenega ter pravičnega postopka, ki ga zagotavlja že Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic".

Na podlagi kršitve pravice do informacijske zasebnosti enega izmed obsojenih, ki je omogočila njegovo identifikacijo, so se zoper tega in druge obsojence v nadaljevanju izvajali prikriti preiskovalni ukrepi nadzora elektronskih komunikacij ter tajnega opazovanja, katerih izsledki pomenijo nedovoljene dokaze, natančneje t. i. sadeže zastrupljenega drevesa, je zapisano v pojasnilu sodišča. Podatek o telefonski številki, ki jo uporablja posameznik, je namreč v sklopu pravice do t. i. informacijske zasebnosti po 38. členu Ustave RS varovan osebni podatek. 

Če policija v predkazenskem postopku pridobi informacijo, da določeno telefonsko številko uporablja konkretna oseba, je na organih odkrivanja (policiji) oziroma pregona (državnem tožilstvu) breme dokazovanja, da do posega v zasebnost ni prišlo na neustaven način. Zakonito delovanje policija najlažje izkaže s pravočasno, vestno in verodostojno protokolacijo. Po presoji Vrhovnega sodišča tej zahtevi v obravnavani zadevi ni bilo zadoščeno. 

"Osumljenec ni bil poučen o pravici do molka"

Ena od odredb za izvajanje prikritega ukrepa nadzora elektronskih komunikacij zoper obsojenega se je oprla na izjavo osumljenca, ki ni bil poučen o pravici do molka kot elementu privilegija zoper samoobtožbo, še pojasnjuje sodišče, ki je zato presodilo, da ob vsebinsko neločljivem prepletanju obtoževanja sebe in obtoževanja tretjih ni mogoče dopuščati, da se rezultati kršitve pravice do molka izkoriščajo v predkazenskem postopku zoper tretjo osebo ter na tej podlagi pridobivajo obremenilni dokazi.

Odrejanje in izvajanje preiskovalnih ukrepov zoper vse obsojence se je oprlo prav na izkoriščanje operativnih podatkov prikritih ukrepov, glede katerih je sodišče ugotovilo neustavnost, prav zato pa je bilo dolžno uporabiti t. i. privilegij pridruženja ter sodbi nižjih sodišč razveljaviti glede vseh obsojencev. "Kolikor je zanje podano enako dejansko in pravno stanje stvari, drugačno postopanje ni mogoče, saj glede posameznih obsojencev niso dopustne različne odločitve," piše v poročilu.

Vrhovno sodišče ob podani procesni kršitvi ni imelo pooblastil za spreminjanje pravnomočne sodbe z novimi razlogi, saj bi na ta način izreklo t. i. sodbo presenečenja. Je pa med napotki sodišču prve stopnje pred ponovljenim sojenjem nakazalo možnost izjem od izločitve dokazov (sadežev zastrupljenega drevesa), ki so v praksi Vrhovnega sodišča že sprejete. 

"Prvenstveno gre za izjemo neizogibnega odkritja, saj so bili slovenski preiskovalci približno pol leta po pričetku predkazenskega postopka v Sloveniji obveščeni o delovanju mednarodne hudodelske združbe tudi od srbskih varnostnih organov," še piše sodišče. Prvostopenjskemu sodišču je naložilo, da mora opraviti presojo, katere dokaze je treba iz spisa izločiti, kateri pa so veljaven del procesnega gradiva, kolikor se sledi izjemi neizogibnega odkritja. Po odločitvi o (ne)izločitvi posameznih dokazov bo lahko sodišče prve stopnje znova presodilo, ali so obsojencem očitana kazniva dejanja dokazana ali ne, pri čemer se bo oprlo na gradivo, pridobljeno ob spoštovanju ustavnih standardov človekovih pravic.

Hkrati pa je Vrhovno sodišče v obširnih delih sodbe sprejelo presoji sodišč prve in druge stopnje, da dokazi, zbrani v Republiki Srbiji ter Republiki Urugvaj, niso bili pridobljeni s kršitvami ustavno (konvencijsko) varovanih človekovih pravic, zato ni razlogov, da ne bi smeli biti uporabljeni v kazenskem postopku v Republiki Sloveniji.

V tej zadevi je odločal sodni senat, ki so ga sestavljali vrhovni sodnice in sodnika Branko Masleša kot predsednik ter Mitja Kozamernik, Barbara Zobec, mag. Kristina Ožbolt in Marjana Lubinič kot člani. Odločitev je bila sprejeta z večino glasov.

Spomnimo

Na podlagi 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je sodišče konec novembra prekinilo prestajanje zaporne kazni za obsojence v zadevi Balkanski bojevnik, med drugim za prvoobtoženega Dragana Tošića, domnevnega vodjo slovenskega narkokartela. Iz zapora na Dobu so tako izpustili štiri obsojence, petega so izpustili iz zapora v Celju, ostali, ki so bili tudi obsojeni z njimi pa so kazen že prestali. 

Vpletenim v zadevo Balkanski bojevnik so očitali, da naj bi na veliko trgovali s kokainom, organizirali prevoze te droge iz Južne Amerike, predvsem Urugvaja. Drogo pa naj bi tudi prek južne Afrike tihotapili v Slovenijo in nato Italijo, poleg tega naj bi bili povezani s srbskim narko kraljem Darkom Šarićem.

V zadevi Balkanski bojevnik je Okrožno sodišče v Ljubljani v ponovljenem sojenju marca 2018 v obsodilni sodbi izreklo najvišje zaporne kazni prvoobtoženemu Draganu Tošiću in soobtoženima Draganu Beljkašu ter Jakobu Remškarju. Prva dva sta dobila po 16 let in pol zapora, Remškar pa 11 let in pol zapora. Na prvostopenjsko sodbo so se od 13 obsojenih vsebinsko pritožili štirje, med njimi Tošić.

Julija 2019 so višji sodniki kazen znižali s 16 let in pol zapora na 15 let zapora. Draganu Bjelkašu, ki je bil na prvi stopnji prav tako obsojen na 16 let in pol zapora, so kazen znižali na 14 let zapora, Jakobu Remškarju na 10 let zapora (z 11 let in pol), Mirzetu Luceviću na pet let zapora (s šestih let in pol), Suzani Remškar pa na leto zapora (s 13 mesecev zapora). Kazen so znižali tudi Marku Bubliću, v enem delu so zanj zavrnili obtožbo, nato pa so mu izrekli 15 let in mesec dni zapora (po sojenju na prvi stopnji ga je čakalo 16 let in en mesec zaporne kazni).