In župan se je že tri dni po ponovni izvolitvi, s pomočjo policije, lotil nadaljevanja gradnje spornega kanala C0 preko ljubljanskega vodonosnika. Največji problem njegove dolgoletne vladavine je v tem, da ni prav nikoli pripravljen razmisliti o še tako prepričljivih in utemeljenih argumentih nasprotnikov ali pa celo priznati zmote in odstopiti od problematičnih projektov. Tako je tudi s kanalom C0, kjer podobno kot v primeru Roga, ne izbira sredstev za dosego svojega cilja.
Prejšnji teden smo si izvolili tudi novo predsednico. Navkljub navdušenju nad kulturnostjo predvolilne kampanje in prisrčnih objemih po objavi rezultatov, se moramo zavedati, da imamo predsednico, ki jo iskreno podpira le slabih 14 % volilnih upravičencev in da smo, kot že mnogokrat doslej, tudi tokrat glasovali predvsem proti enemu samemu človeku, ki že desetletja zastruplja družbo in odnose v njej. Zato, na srečo, nismo izvolili zmuzljivega kandidata, ki se je v času volilne kampanje predvsem trudil prikriti svoja stališča. Tudi glede zakona o RTV. Močno upam, da bomo skupaj dojeli, da je nedeljski referendum enako pomemben kot predsedniške volitve, in se še enkrat potrudili na volišča ter množično glasovali.
A vrnimo se k predsednici. V času kampanje je ob vsaki priložnosti izpostavila svoje neomajno zavzemanje za dosledno spoštovanje človekovih pravic. Že v kratkem utegnemo imeti priložnost spoznati njeno iskrenost, ko se bo v primeru stanovanjskega programa vlade znašla v dilemi med izpričano neoliberalnimi stališči in zagovarjanjem človekovih pravic.
Pravica do primernega bivališča (stanovanja) je bila namreč že leta 1948 zapisana v Splošno deklaracijo o človekovih pravicah. Vlada je v koalicijsko pogodbo zapisala namero o zagotovitvi dostojnih in dostopnih stanovanj za vse državljane. Čakajoč na novo ministrstvo, je Levica, ki ji je bila poverjena naloga, da ta projekt izpelje, predolgo čakala s pripravo in predstavitvijo stanovanjske politike. To je izkoristilo ministrstvo za finance in v medije, sicer neuradno, lansiralo svoj program. V njem pod pretvezo neobremenjevanja proračuna, predlaga izrazito neoliberalno politiko zagotavljanja stanovanjske preskrbe, ki naj bi vzporedno z obstoječim sistemom stanovanjskih skladov, s pomočjo sicer državne DSU, d. o. o., vzpostavila naložbeni sklad, v katerega bi se lahko vključili finančni skladi, zavarovalnice in zasebniki, pa tudi tuje družbe za upravljanje stanovanjskega fonda, kot npr. Buwog in Vonovia. Prav tovrstno reševanje stanovanjske problematike se je v mnogih državah izkazalo za skrajno škodljivo; Buwog je namreč vpleten v največji korupcijski škandal v Avstriji, Vonovia pa je z dvigovanjem najemnin in izseljevanjem najemnikov, ki niso več zmogli plačevati naraščajočih stroškov, izzvala množične proteste v Berlinu.
Zagotavljanja osnovnih človekovih pravic nikakor ne smemo prepustiti trgu – upam, da se s tem strinja tudi predsednica. Osnovna temelja uspešne stanovanjske politike sta dosledno spoštovanje načela neprofitnosti in solidarnosti. Vključevanje družb in zasebnikov, katerih cilj je predvsem plemenitenje svoje investicije, je v popolnem nasprotju z načelom neprofitnosti. Če smo kmalu po osamosvojitvi – skrajno solidarno – skoraj podarili večino fonda javnih stanovanj njihovim uporabnikom, je prav, da poskušamo vsaj nekaj solidarnosti izkazati tudi mladim, ki se (prvič) srečujejo z reševanjem stanovanjskega vprašanja. Prav bi bilo tudi, da država, ki lahko zagotovi stotine milijonov za obrambno politiko, z uvedbo progresivnega nepremičninskega davka in stanovanjskega prispevka vzpostavi stabilen vir financiranja za zagotovitev zadostnega števila javnih neprofitnih stanovanj, in prav bi bilo tudi, da država in občine solidarno – brezplačno – zagotovijo zemljišča za gradnjo javnih stanovanj.
A predpogoj za pripravo nove, nujno potrebne stanovanjske politike je natančna analiza obstoječega stanja in dejanskih potreb, za katero se zdi, da še ni bila opravljena.
Stanovanjska problematika je kompleksna in neločljivo povezana z vsemi družbenimi podsistemi. Na vseh nivojih natančno premišljen sistem, ki mora nujno vključevati široko participacijo javnosti, lahko razmeroma hitro pripelje do odgovorov na mnoga vprašanja in vsem državljanom, vsaj glede bivanjskih razmer, omogoči normalno življenje.
Zato je nujno, da kot družba, tudi s pomočjo predsednice, borke za človekove pravice, določimo prave prioritete in skladno s tem končno začnemo oblikovati sodobno državo, ki bo resnično spoštljiva in prijazna do vseh, ne le do tistih, ki si spoštljivost in prijaznost lahko privoščijo.
Arne Vehovar, Ljubljana