Zdi se, da so učinki sledili. Na vrhu G7, kot ustrezno piše Goldbergova, je Biden sporočil, da bodo ZDA prispevale 500 milijonov odmerkov cepiv za uporabo v državah »z majhnimi in srednje nizkimi prihodki«. Po Goldbergovi je to »spodbudilo druge države (G7), da so povečale svojo pomoč«, tako da je »do leta 2022 zagotovljena milijarda odmerkov«.
Vendar ni bilo tako. Po Svetovni zdravstveni organizaciji je bila sedanja nova zaveza sklenjena glede 870 milijonov odmerkov, ne milijarde, in to »s ciljem, da se jih vsaj polovico razdeli do konca leta 2021«. Z drugimi besedami, »cilj« je, da se dobavi »vsaj« 435 milijonov dodatnih odmerkov cepiv za program COVAX (mednarodni mehanizem, ustanovljen, da bi se zagotovilo cepljenje v revnih državah) »do leta 2022«. Tudi če bi vsa milijarda prišla med letom 2022, pa je to, kot se je izrazila Agnès Callamard, generalna sekretarka Amnesty International, »kaplja v morje« in »polovičarska, simbolična in nezadostna gesta«. Gavin Yamey z Univerze Duke pa je takole povzel stališče delovne skupine revije Lancet: »Bogate države se vedejo slabše, kot si je v najhujših nočnih morah lahko kdor koli predstavljal.«
Tu je še en problem: zaveze G7 so samo obljube, v preteklosti pa države G7 svojih obljub niso ravno zgledno uresničevale. Sporočilo G7 pravi takole: »Prizadevamo si dobaviti.« Čeprav bi kdo izhajal iz tega, da so bile te besede izbrane z dobrimi nameni, pa niso natančne in jasne.
Danes sta Afrika in Indija cepili komaj 3 odstotke svojega skupnega prebivalstva, ki znaša 2,5 milijarde ljudi. Zakaj je tako? Samo za ZDA se trdi, da lahko proizvedejo 4,7 milijarde odmerkov do konca leta 2021 – štiri milijarde več, kot jih potrebujejo. Poleg tega bodo imele države G7, kot ocenjujejo v Amnesty International, »konec leta (2021) tri milijarde odmerkov več, kot jih potrebujejo«.
Kam bodo šli ti odmerki? Očitno k bogatim kupcem. Sem sodi 1,8 milijarde odmerkov, za katere se je EU zavezala, da bodo šli za dodatno cepljenje, kot pravi Varsha Gandikota-Nellutla iz Progressive International. A medtem se lahko zunaj mehurčka bogatih držav virus razširi in mutira, postane nevaren in začne ubijati.
Tu ne gre samo za humanitarno vprašanje. Če virusa ne bomo izkoreninili, se bo spreminjal. Že zdaj se je pojavilo več različic koronavirusa. Kolikor za zdaj vemo, nobena ne more premagati cepiv, ki so na razpolago. A nihče ne more z gotovostjo reči, da se taka različica ne bo pojavila, in več časa ko izgubimo, večje je tveganje – pa ne le za revne države.
Ena rešitev, ki je očitna, je, da se povsod po svetu cepi z odmerki iz uskladiščenih zalog. Druga je, da se odpravi patentno zaščito in omejitev dobav sestavin za zahodna cepiva, tako da bi se lahko v drugih državah veliko hitreje proizvajala. Če bi samo Indija – največji svetovni proizvajalec cepiv – premagala sedanje težave v proizvodnji, bi lahko spet začela izvažati in dobavljati odmerke drugim delom Azije in Afrike s tem, da bi svoje potrebe pokrila do konca tega leta. In če bi bili dovolj učinkoviti in praktični, bi lahko proizvedli dovolj odmerkov tako, da bi se pandemija končala do konca leta 2022.
V začetku maja je Bidnova vlada sporočila, da podpira predlog Indije in Južne Afrike, da se začasno odpravi veljavnost sporazuma o tržnih vidikih pravic do intelektualne lastnine (TRIPS) glede dobav, ki zadevajo covid-19, vključno s cepivi. A kaj to pomeni? Za zdaj samo podporo pogajanjem. S kom? Glede česa?
Vlade, ne pa velike farmacevtske družbe, so bile tiste, ki so financirale najpomembnejše raziskave, s katerimi je bilo mogoče priti do cepiv. Farmacevtske družbe imajo patente samo zato, ker so jim bili podeljeni kot »spodbuda«, da proizvajajo cepiva. Trditev, da brez patentov ne bi proizvajale cepiv, je absurdna: ameriška vlada ima moč prisile po zakonu o produkciji v obrambne namene (Defense Production Act), ki ga je vlada že uporabila, da se je povečala proizvodnja cepiv – tudi zaradi tega je bila ob tem, ko je bil prepovedan izvoz surovin, za krajši čas motena indijska proizvodnja cepiv.
A tu je zdaj treba računati še s Kitajsko in v manjši meri z Rusijo. Kitajska trenutno cepi več kot deset milijonov ljudi na dan – ta tempo se samo še pospešuje, tako da bo mogoče že letos cepiti vse njeno prebivalstvo. Leta 2022 bi Kitajska lahko proizvedla do pet milijard odmerkov za ves svet – dovolj za Indijo in Afriko skupaj. Treba je še dodati, da so kitajski proizvajalci cepiv zdaj odločeni, da bodo gradili obrate za proizvodnjo cepiv po vsem svetu, nedavno so s tem začeli v Egiptu. Poleg tega Rusija načrtuje, da bo samo letos v Indiji proizvedla 850 milijonov odmerkov sputnika V. To je ravno toliko, kot so obljubile vse države G7 skupaj – pri čemer bo do te ruske proizvodnje v Indiji prišlo prej.
Ni vse, kar beremo o tem, nujno zanesljivo. Vsi načrti ne bodo uresničeni. Najbrž je res, da so kitajska cepiva, kot je slišati, manj učinkovita kot tista, ki jih proizvajajo Pfizer-BioNTech, Moderna, AstraZeneca, Johnson & Johnson in kot cepivo sputnik V.
A za zdaj je jasno, kam to vodi. ZDA in Evropa ponujajo drobtine z bogatinove mize, tako da ščitijo svoje milijarderje, svoje farmacevtske lobije in tiste, ki prispevajo sredstva za volilne kampanje. Kitajska in Rusija pa imata drugačne ideje – a imata tudi sposobnosti, da jih uresničita. Kmalu – to je takrat, ko bo pandemija dokončno premagana – bo svet imel nove dokaze o tem, na koga se je mogoče zanesti in na koga ne.
Skoraj bi rekel, da je vse to brez primere v zgodovini, a ni tako. V hladni in lačni evropski zimi 1947–1948 je Jan Masaryk, češkoslovaški zunanji minister, prosil ZDA, da bi poslale pomoč v hrani. ZDA pa so se obotavljale in postavljale pogoje. Klement Gottwald, vodja češkoslovaške Komunistične partije, se je obrnil na Josifa Stalina, ki je naložil na vlake 300.000 ton pšenice. Februarja 1948 je Češkoslovaška prišla pod popoln komunistični nadzor.
Samantha Power ima prav. Gre za otipljive in konkretne rezultate.
James K. Galbraith predava odnose med vlado in podjetji na LBJ School of Public Affairs na Univerzi v Teksasu v Austinu.© Project Syndicate, 2021