Marjan Senjur (1944–2022)

Čeprav je v življenju dosegel skoraj vse, je vedno ostajal v ozadju.
Fotografija: FOTO: Černivec Aleš
Odpri galerijo
FOTO: Černivec Aleš

Pravzaprav sem za njegovo bolezen izvedel med najinim čisto naključnim srečanjem na cesti. Tedaj je dejal »tudi jaz«, a to je bilo rečeno v stilu razvpitega »me too«. V resnici drugačnega sporočila o njegovi bolezni tudi nisem mogel pričakovati. Kar malo nerodno mu je bilo, da se je uvrstil v skupino bolnikov z zahrbtno boleznijo. Moral mi je povedati, a to je naredil, kakor da bi se mi hotel opravičiti, da je zdaj član neke posebne – četudi zlovešče – skupine. Nič čudnega, da se tedaj nisem zavedal, da ga mogoče vidim zadnjič.

V resnici je bilo vse njegovo življenje v tem stilu. Čeprav je v življenju dosegel skoraj vse, kar se je dalo, je vedno ostajal nekje v ozadju, kot da bi se sramoval svoje izjemne vloge. Kot da bi se moral opravičiti za vse svoje vloge in uspehe ter celo za svojo bolezen. Tako smo ga sprejemali njegovi prijatelji in kolegi z Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani. Sam sem ga vedno imel za mojo generacijo, čeprav je bil eno celo generacijo starejši in pred mano. On je bil kriv, da sem imel z njim odnos kot z vrstniki.

V bistvu pa je bil pomemben mož, saj je bil v letih 1985–1987 dekan Ekonomske fakultete v Ljubljani, v letih 1997–2000 minister za ekonomske odnose in razvoj v vladi Republike Slovenije in v letih 2002–2004 veleposlanik Republike Slovenije v Združenem kraljestvu Velike Britanije in Severne Irske. Ampak bil je tudi predsednik Univerzitetnega sveta Univerze v Ljubljani (1992–1993), glavni in odgovorni urednik Slovenske ekonomske revije, predsednik strateškega sveta pri vladi v letih 2006 in 2007 in od leta 2009 do leta 2012 predsednik fiskalnega sveta pri vladi Republike Slovenije.

Ampak ob vseh teh zadolžitvah, ki bi bile običajno dovolj za uspešno normalno življenje, je prof. Senjur vedno ostal v navezi z Ekonomsko fakulteto Univerze v Ljubljani. Čeprav se je rodil leta 1944 v Stari Novi vasi v občini Ljutomer, je leta 1968 končal Ekonomsko fakulteto v Ljubljani, leta 1971 magistriral na Ekonomski fakulteti v Zagrebu in leta 1977 doktoriral na Univerzi v Ljubljani. Od leta 1969 je bil potem s prekinitvami zaposlen na Ekonomski fakulteti v Ljubljani vse do upokojitve leta 2014.

Te letnice opozarjajo, da je bil prof. Senjur del tiste ekipe, ki je bila najbolj odgovorna, da je ta fakulteta že ob koncu 80. let in zlasti potem na začetku novega desetletja naredila zasuk od učenja za samoupravno gospodarstvo v usposabljanje študentov za tržno in zasebno gospodarstvo. Da ta prehod ni bil preveč travmatičen, so po mojem mnenju najbolj poskrbeli prav profesorji s področja podjetništva, delno tudi poslovnih ved in seveda makroekonomike. Senjur je vsaj malo simbol zasuka v makroekonomiki od Paula Samuelsona in Karla Marxa k sodobni ekonomiki. V letih 1973–1974 je študiral kot podiplomski študent ekonomik na Florida State University, Tallahassee (Florida, ZDA), kasneje pa se je strokovno izpopolnjeval tudi v Veliki Britaniji, Avstriji in ZDA.

S tem znanjem je postal po svoje začetnik poučevanja moderne makroekonomike na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, prav tako pa je oblikoval predmet gospodarski razvoj. Rezultat tega dela sta tudi dve knjigi, in sicer Razvojna ekonomika (2002) in Makroekonomija (2001). Že leta 1989 je postal redni profesor za ekonomijo in gospodarski razvoj. Njegova učbenika sta bila dolgo časa edina taka učbenika v slovenskem jeziku in prostoru. S posamičnimi predavanji je nastopil na univerzah v Sarajevu, Glasgowu, Pittsburghu, Cambridgeu in Londonu. Bil je mentor številnim študentom na vseh ravneh študija, s svojimi pogledi pa je nesporno zaznamoval številne mlade ekonomiste, in sicer tako poklicno kot vsebinsko in s pogledom na svet. Že moji generaciji učiteljev so taki, kot je bil prof. Senjur, naredili solidno podlago, da smo se tako po znanstveni kot po strokovni ravni lažje znašli v novem svetu po letu 1990.

Senjur se je ves čas oglašal v slovenskih medijih, komentiral aktualne dogodke in postal eden bolj znanih oblikovalcev javnega mnenja na področju ekonomije v Sloveniji. A tudi tu je deloval tako, kot sem zapisal na začetku. Vedno izzivalno, a nikoli do konca, malo sramežljivo. Pogosto je zapisal nekaj čisto svojega, mogoče pa je pomembno, da ni bil potem neusmiljen borec s tistimi, ki niso bili na njegovi strani. Ni rečeno, da ni prav s tem spodbudil številnih mladih, da so v raznolikosti svoje vede našli pravi smisel svojega dela in življenja. On pa je našel svojega. Tudi ko se je upokojil, ni bilo to čisto po njegovem. Verjetno je pričakoval, da ga bodo glede na reference povabili nazaj. A tega vabila ni bilo.

Da, ljudje odhajamo. A puščamo sledi. Posebej to velja za ljudi iz akademskih vrst. To, da si bil minister, akademiki pri nas radi zamolčimo. Velja pa tisto, kar mi je nekoč dejala profesorica, ki je mene pripeljala na univerzo: Profesorji smo obsojeni na to, da vse, kar naredimo v svoji karieri, ostane nekje zapisano. Pogosto za večno. Dobro in slabo. Seveda to velja tudi za prof. dr. Marjana Senjurja.

prof. dr. Maks Tajnikar

Preberite še:

Komentarji: