Ni krivo prenajedanje

So skrivnosti hujšanja razvozlane?

Sonja Grizila / Revija Zarja Jana
4. 9. 2021, 12.37
Posodobljeno: 4. 9. 2021, 12.37
Deli članek:

Ena od najhujših obsedenosti današnjega časa je hujšanje, običajno neuspešno. So ljudje, ki so v različnih časovnih obdobjih svojega življenja shujšali na desetine kilogramov, pa so kljub vsemu še zmeraj debeli. Nam res zmeraj znova zmanjka volje in poguma ali pa nekaj narobe razumemo, da nas telo prej ali slej premaga? Ameriški zdravnik Jason Fung nam v svoji knjigi Debelosti do dna (Primus) dopoveduje prav to – da z znano zapovedjo »manj jej in se več gibaj« ne bomo prišli daleč. Pa še od tam se bomo kmalu vrnili.

Shutterstock
Ni krivo prenajedanje, ampak inzulin!
Glikemični indeks pove, kako vpliva živilo na porast glukoze v krvi, iz tabele so izločene beljakovine in maščobe, ker nimajo skoraj nobenega vpliva. Na količino inzulina v krvi pa vplivajo vsa živila, tudi beljakovine, ki jih nekatere diete opevajo kot nenevarne, zato je edino zdravilo za hujšanje poleg ustrezne prehrane vmesni post. Nobene nevarnosti ni, da bi poginili od podhranjenosti, diabetiki pa se vsekakor morajo posvetovati z zdravnikom in skrbno meriti sladkor v krvi, tudi če se ne zdravijo z inzulinom.

Če si strasten bralec shujševalne literature, ti je ob branju Fungove knjige jasno, da si vse to že nekje slišal. Ali skoraj vse. Avtor je že zdavnaj raziskano samo zložil v razumljiv in pregleden mozaik, ki na nekaterih mestih osupne. Recimo tole – gen za suhost oziroma debelost ne obstaja. Sklepamo torej, da debelost ni dedna, iz roda v rod gredo le navade – prenajedanje in za povrh še lenoba.

Posvojenci so drugačni

A ni čisto tako. Dr. Albert Stunkard je na primer napravil tipične genetske raziskave debelosti na 540 odraslih danskih posvojencih. Teza je bila jasna – če so za debelost najpomembnejši vplivi okolja, bodo posvojenci podobni krušnim staršem, če pa prevladujejo genetski dejavniki, so podobni biološkim staršem.

Ugotovitev je bila precejšnje presenečenje, saj ni obstajala med težo posvojencev in posvojiteljev nobena povezava. Okolje, ki so ga dali posvojitelji, ni bilo pomembno, pravzaprav so imeli najdebelejši posvojenci najvitkejše posvojitelje.

Primerjava z biološki starši je dala precej drugačne rezultate. Čeprav s svojimi otroki niso imeli skoraj nobenega opravka, so bili potomci po teži podobi staršem. Isto je dr. Stunkard ugotovil pri enojajčnih dvojčkih, ki so živeli v ločenih okoljih. Raziskovalci so bili pretreseni, saj so ugotovili, da kar 70 odstotkov nagnjenosti k debelosti določa rod. Debelost je torej dedna, toda kako? In zakaj? Epidemija debelosti se je začela v eni generaciji v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja in je potem strmo naraščala, v tem kratkem času pa se geni ne morejo spremeniti.

Kalorija je pač kalorija

S težo imamo probleme od pamtiveka, toda do nedavna so jo imeli samo nekateri. Šlo je večinoma za premožne ljudi, ki so imeli dostop do raznovrstne hrane in so lahko izbirali, kaj in koliko bodo jedli. Prva knjiga o hujšanju je izšla v Angliji že leta 1825 in je svetovala debeluhom, naj ne jedo sladkorja in moke, torej prečiščenih ogljikovih hidratov – kar, kot vemo, velja še danes. Večina prebivalstva problemov z debelostjo ni imela, saj se je prehranjevala le z osnovnimi živili z njiv in tržnic. Če se spomnim jedilnika s počitnic pri stari mami, je bil približno takšen – zabeljen fižol in solata, kumare s krompirjem in stročji fižol, žganci in bela kava, zelenjavna juha in šmorn … v nedeljo pa goveja ali kokošja juha, pražen krompir in malo mesa iz juhe. Čez teden mesa ni bilo, tu in tam kakšno jajce, izdatno se je jedlo le na kolinah in za praznike, ko je bila tudi potica.

Rediti smo se začeli v sedemdesetih letih, ko so trgovine preplavili prigrizki (smokiji, ocvrt krompir, keksi, napolitanke …), ki si jih zobal iz škatel in vrečk in pa razni čokolini in sladki puhasti kosmiči, ki smo jih stresali v mleko. Pa sadni jogurti in pudingi v lončkih, neskončno veliko vrst kruha in štručk, gore sendvičev in sladic … Začeli smo se torej rediti in znanost nam je neuspešno dopovedovala, zakaj. Neuspešno zato, ker ni nič pomagalo. Saj se spomnite prehranskih piramid, ki tu in tam še zdaj visijo na stenah zdravstvenih ustanov in ki priporočajo, da je treba jesti največ izdelkov iz žit, šele potem pride na vrsto zelenjava. Maščobe so čisto na vrhu, kar pomeni – malo.

Dr. Jason Fung pa pravi, da bi morali prav naravnih zdravih maščob pojesti največ, če hočemo shujšati. In da je teorija »kalorija je kalorija, zmanjšati je pač treba njihovo število« – zelo nevarna. Ker delujejo olje, kruh, pivo ali jajce v vrednosti enakega števila kalorij v telesu zelo različno.

Telesna teža je nastavljena

Dr. Fung je spravil ob živce že mnogo zdravnikov, še posebno tiste, ki se ukvarjajo z diabetesom tipa II in drugimi posledicami čezmerne teže. Pravi, da se debelost in diabetes zdravita tako rekoč enako in da diabetes ni bolezen, ki nujno napreduje do bridkega konca. Trdi, da zdravniki s tem, ko odmerjajo čedalje več inzulina, pacientom škodijo. Z omejevanjem prečiščenih ogljikovih hidratov in postenjem bi bolniki namreč v nekaj mesecih lahko opustili inzulin. Prav inzulin pa je glavni razlog, da se redimo. Teorija »manj jej, več se gibaj« je zgrešena, pravi Fung. Lahko, da bo nekaj časa delovala, potem pa se bo hujšanje ustavilo in kilogrami se bodo vrnili, večinoma z obrestmi. Zakaj? Ker ima telo telesno težo nastavljeno in teži, da bi jo obdržalo. Če torej hujšamo, nekaj časa trpi in se vdaja našim poskusom, potem pa nas po dokaj hitrem postopku vrne na izhodišče. Ampak velja tudi obratno – če se po kakšnem praznovanju zredimo, pridobljeno težo brez hujših težav kmalu izgubimo. Vsi, ki smo že kdaj hujšali, vemo, da to drži. Seveda pa se ta nastavljena teža tudi spreminja, počasi, po pol ali kilogram na leto, navadno seveda navzgor.

Za to, da telo obdrži svojo nastavljeno težo, skrbi koktajl hormonov, ki so odgovorni za sitost in lakoto (popreproščeno povedano), največji krivec za debelost pa je hormon lakote – inzulin. Avtor pravi, da lahko vsakega človeka v najkrajšem času zredi, če mu doda inzulin. Povzroči namreč, da smo nenasitni. Diabetiki tipa II imajo večinoma preveč inzulina, ne premalo, le da so celice nanj odporne. Preveč inzulina izločajo tudi ljudje, ki sladkorne (še) nimajo, so pa preobilni. Avtor trdi, da je to tisto, kar podedujemo od staršev, razmerje med hormoni, ki potem nastavijo telesno težo v odraslosti, neredko pa je krepko povečana že kar v otroštvu. Nič čudnega, pravi Fung, saj se otročki marinirajo v inzulinu že v materinem telesu. Očitno je to razlog, da ginekologi tako skrbno preverjajo sladkor v krvi nosečnic in jim predpisujejo zdravila, četudi odstopanja od normale niso kdo ve kako velika. Že vejo, zakaj. Ampak problem je v tem, da sladkor v krvi sicer spravijo na normalo, inzulina pa je preveč, zato se nosečnice preveč redijo.

Seveda avtor na dolgo in široko opisuje vse hormone in druge dejavnike, ki sodelujejo pri peklenski gugalnici hujšanja in rejenja, vse to si velja natančno prebrati. Trdi namreč, da je zacementirano nastavljeno težo mogoče resetirati in ponastaviti. Kako?

Profimedia
Fotografija je simbolična

Kaj jesti

Inzulin je najpomembnejši hormon, ki spodbuja pridobivanje teže, zato je seveda logično, da zmanjšujemo njegovo raven, ki je seveda največja, kadar uživamo sladkor in druge ogljikove hidrate z visokim glikemičnim indeksom in glikemično obremenitvijo, o razliki med tema dvema pojmoma smo že večkrat pisali. Kaj torej storiti, da bomo težko premakljivo nastavitev uspešno premaknili, seveda navzdol? Fung svetuje, da iz dnevne prehrane izločimo prigrizke in malice, pijače naj bodo brez dodanega sladkorja, lahko pa si privoščimo kavo z malo mleka in zeliščne in zelene čaje. Če zjutraj nismo lačni, preskočimo zajtrk, ki je zaradi tradicije (sladki kosmiči, pecivo, sendviči) precej nevaren obrok. Ker imamo že zjutraj preveč sladkorja v krvi in posledično tudi veliko inzulina, smo potem ves dan neutolažljivo lačni. So pa priporočljiva jajca, ki so jih nekoč demonizirali (saj veste, eno na teden), zdaj pa spadajo med beljakovine, ki so najmanj škodljive in pustijo v telesu malo odpadnih snovi. Skratka, jajca da, meso in ribe pa v omejenih količinah. Priporočljiva je kostna juha, ki jo kuhamo nekaj ur in posnamemo, ima namreč veliko rudnin in aminokislin. Za kuho uporabljamo oljčno olje, maslo, kokosovo olje, goveji loj in salo. Količina? Nikakor ni treba, da živila plavajo v maščobi, ne pozabimo, da ima žlica olja kakšnih 120 kalorij, čeprav kalorije menda niso pomembne. Mleko in mlečni izdelki so priporočljivi, vendar polnomastni in ne posneti. Temeljito se poučimo, kaj so ogljikovi hidrati, nezaželeni so namreč samo prečiščeni, zelo priporočljivi pa tisti v sadju in zelenjavi, ki imajo veliko vlaknin. Vlaknine hujšajo. Za čudežno živilo avtor razglaša kis, ki znižuje raven inzulina. Kaj pa sladice, brez katerih ne moremo živeti? Seveda, ampak namesto torte ponudimo na koncu obroka sadje s stepeno smetano. Ali pa sir in oreške (kar počnejo sorazmerno vitki Francozi). In nikar, pravi Fung, ne komplicirajmo, na praznovanjih in na dopustu se mirno vdajmo razvadam, tu in tam se je namreč treba pocrkljati. Telo bo kmalu spet našlo svoje ravnovesje. Ampak to seveda še ni vse.

Kdaj jesti?

S pravilno prehrano sicer znižujemo inzulin, za uspešno hujšanje in zdravljenje sladkorne bolezni pa moramo doseči, da se poveča odzivnost celic na inzulin. To lahko dosežemo le z rednimi obdobji zelo nizkega inzulina v krvi, kar na kratko pomeni – post. Odzivnost pa pomeni, da bo telo potrebovalo vedno manj inzulina, ki spravlja sladkor v celice. Avtor na dolgo in široko opisuje študije o postu, ki jih je seveda smiselno prebrati, sami pa lahko naredimo poskus, ki smo ga svetovali pred kratkim – da 16 ur na dan ne jemo, zadnji obrok je tri ure pred spanjem. Spremembe v počutju pa tudi v teži so že v tednu ali dveh precej očitne.

Če se moramo znebiti veliko teže in temeljito ponastaviti nastavljeno telesno težo, bo treba poseči po daljših obdobjih brez hrane (seveda pa je treba veliko piti pijače brez kalorij). Takšen je primer sedemdnevnega jedilnika z vmesnimi postnimi dnevi:

Ponedeljek: Zjutraj voda in kava, kosilo voda, zeleni čaj in skodelica zelenjavne juhe (skodelica meri približno četrt litra), za večerjo pa začinjen piščanec in stročji fižol, za posladek jagodičje.

Torek: Zjutraj omleta s šunko, sirom, papriko in čebulo, zeleno jabolko. Opoldne rukola v solati z orehi, rozinami, hruško in kozjim sirom. Zvečer na žaru pečena svinjska potrebušina po azijsko in mlado dušeno pekinško zelje.

Sreda: Zjutraj voda in kava, opoldne voda, čaj in skodelica kokošje juhe, zvečer pa morski jezik, prepražen na maslu in kokosovem olju.

Četrtek: Zjutraj pšenični otrobi z mlekom in jagodičevjem, za kosilo solatni zavitki s piščancem in ingverjem, pražena zelenjava. Zvečer piščančji kari po indijsko, cvetača in zelena solata.

Petek: Zjutraj voda in kava, opoldne voda, zeleni čaj in skodelica goveje juhe, zvečer pa som iz pečice ter brokoli s česnom in oljčnim oljem.

Sobota: Zjutraj dve jajci, pleskavica ali slanina, jagode. Opoldne solata iz mlade špinače in leče, zvečer pa poprov zrezek s šparglji. 

Nedelja: Začnemo z vodo in kavo in nadaljujemo z vodo, zelenim čajem in skodelico zelenjavne juhe, zvečer pa si privoščimo solato s pečenim piščancem in jedilno čokolado.

Kako dolgo naj vse skupaj traja? Če se bomo držali vmesnega posta, 24- ali 36-urni je že kar radikalen, bo teža padala sorazmerno hitro in odzivnost na inzulin se bo počasi vrnila. Sčasoma si bomo lahko privoščili krajša obdobja brez hrane (16-urni vmesni post), ne da bi se znova zredili, od sladkorja, moke, slaščic in celih gor pečenega krompirja pa se bo treba na dnevni bazi za zmeraj posloviti. Občasni prekrški, kot že rečeno, pa ne bodo naredili velike škode.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.