DL: Portret tedna - Darko Anžiček

11.5.2024 | 13:40

Ob pogledu ali že ob misli na morje, jezero ali naraščajočo reko ga prevzame nepomirljiv občutek, da je to trenutek za njegov hobi, ki je prerasel že kar v njegov nekako vzporedni poklic – potapljanje. S tem hobijem je Darko Anžiček preživel veliko najlepših trenutkov in tudi mnogo najtežjih, ko je naredil veliko nenadomestljivo dobrega za posameznike in skupnost. V tem hobiju se prepleta marsikaj, zaradi česar so mu nedavno ob dnevu civilne zaščite na državni slovesnosti na Brdu podelili eno najvišjih odličij civilne zaščite, zlati znak.

Potem ko je med študijem naredil potapljaški tečaj, se je včlanil v Društvo potapljačev Vidra Krško in bil njegov dolgoletni predsednik. Pri Vidri so na njegovo pobudo leta 1998 ustanovili postajo Podvodne reševalne službe Slovenije pod okriljem Slovenske potapljaške zveze. Njeni reševalci posredujejo v nesrečah v vodi po vsej Sloveniji.

»Službo smo ustanovili, ker so na našem območju začeli graditi hidroelektrarne na Savi. Poleg Save imamo še Krko. Naši vodotoki so dosti izpostavljeni v smislu nesreč na vodi, med katerimi je bila izjemno huda tista na Savi na Blanci, pri kateri smo bili polno udeleženi kot reševalci iz vode,« pravi Anžiček, ki je že 26 let reševalec v Podvodni reševalni službi Slovenije in je zdaj namestnik vodje reševalne postaje, kot inštruktor zadolžen za izobraževanje. Leta 2012 je prejel zlati znak Podvodne reševalne službe Slovenije, ki mu ga je predal predsednik Danilo Türk. Lani so mu podelili naziv zaslužni član Podvodne reševalne službe Slovenije, kar je več kot častni član.

Strast do potapljanja in znanje o tej zahtevni veščini sta ga že leta 1995 pripeljala v civilno zaščito, v kateri je član občinskega štaba v Krškem. Vidrini potapljači so med drugim v sodelovanju z Upravo za zaščito in reševanje organizirali čiščenje Krke v Kostanjevici na Krki, kjer so skupaj s pirotehniki potapljači pobirali iz reke neeksplodirane bombe. Posnetek s te nevarne akcije so v učnem centru na Igu uporabljali kot učno gradivo.

Takim akcijam dejavno pomaga do uspeha, ker je varstvenik okolja tudi po duši, ne samo po izobrazbi, saj ko to občutenje »pride enkrat vate, te ne izpusti«. Ta večni navdih ga žene, da okoljske akcije zadnja leta prirejata skupaj Društvo potapljačev Vidra Krško in Lions klub Krško, pri čemer on sodeluje v dvojni vlogi, ker je tudi član Lions kluba Krško. Njegova vživetost v lionizem je nekako primerljiva z njegovo pripadnostjo potapljanju. Je ustanovni član Lions kluba Krško iz leta 1996. Bil je dvakrat njegov predsednik. Klub med drugim dobrodelno podeljuje štipendije, sodeluje z Domom Impoljca, razpisuje natečaj Plakat miru, namenjen otroškim ustvarjalcem; z enega od dosedanjih je slike podaril nevrološkemu oddelku novomeške bolnišnice.

»To ti da zadovoljstvo. Dober občutek je, da lahko nekomu pomagaš. Ne pričakujem nič od tega,« pojasni Darko Anžiček, prejemnik še enega priznanja, in sicer naziva naj prostovoljec v javni upravi, ki so mu ga podelili leta 2018.

Dobrodelnost, »delati dobro«, za to mu iskreno gre. Delati dobro za okolje se je odločil že s tem, ko je študiral biologijo na ljubljanski Biotehniški fakulteti. »Zanimala me je biologija morja. Nisem se ukvarjal s tem, da je morje malo oddaljeno od Krškega, kjer živim. Sem pa nekako s potapljanjem potešil želje po spoznavanju morja, predvsem kot biolog sem si uresničeval in uresničil te želje,« pravi Darko Anžiček, ki je že raziskoval življenjsko bogat podvodni svet od reke Krke do Jadranskega morja, Rdečega morja v Egiptu in Jordaniji in oceana med otoki Indonezije, na katerih celo biolog ostrmi nad eno največjih naravnih pestrosti in redkosti na svetu. »Tisti, ki se ne potaplja, pozna samo pol sveta,« pravi.

Opaža, da je za okolje svetu premalo mar. »Narava se je z evolucijo stalno spreminjala, ampak očitno vplivi človeka zdaj prevladujejo. Žal prihajamo očitno v obdobje antropocentrizma. In se bojim, da si žagamo vejo, na kateri sedimo. V puščavi, na svetovno znanih plažah na Baliju, ob jadranskih otokih so odpadki. Ko kot biolog opazuješ, kako ni več koščka na Zemlji, kjer ne bi čutil človekovega vpliva, si zaskrbljen: sedanji odnos do okolja je zelo nevarno početje.«

Če se s tako iskreno skrbjo prepletajo najbolj sveža občutja ob prejemu zlatega znaka civilne zaščite, kakšna so? »Niti nisem razmišljal in niti ne delam za to, da bi dobival nagrade, daleč od tega. Počasi se moja delovna doba bliža koncu, s tem pa tudi moje delo v civilni zaščiti. Ampak očitno je moje delo nekje opazno, in tako je najbrž tudi nastal predlog za podelitev zlatega priznanja. Predvsem vidim to kot priznanje za svoje delo. Je neki občutek, da je delo le bilo nekako opaženo,« pravi Darko Anžiček, ki je sicer zaposlen na Mestni občini Krško kot višji svetovalec za varstvo okolja, kamor je prišel iz podjetja Savaprojekt, potem ko je po študiju najprej delal v Krki.

Članek je bil objavljen v marčevski tiskani številki Dolenjskega lista

M. Luzar