V nadaljevanju preberite:

Antonio Grulli, za katerega je skozi njegovo profesionalno pot kustosa, kuratorja in likovnega kritika značilna izrazita afiniteta do slikarstva, je izbral zgolj nekaj umetnikov in umetnic – to so Paola Angelini, Alessandro Fogo, Diego Gualandris, Iva Lulashi, Roberto de Pinto in Maddalena Tesser –, ki ne morejo sami po sebi potrjevati teze o množičnem kolektivnem slikarskem vstajenju, so pa nedvomno dovolj prepričljivi v poetski viziji svojega mikrosveta oziroma lastnega »vrta«. Ta ima morda tudi določene karakteristike hortus conclusus, torej zaprtega vrta, seveda v svoji profani razsežnosti, vendar lahko na podlagi intimnosti tudi univerzalno funkcionirajo z zunanjim svetom, še zlasti, ker se tako formalno kot vsebinsko navezujejo na brezčasne teme, ki imajo pogosto sidro v daljni preteklosti.