DRSI je sicer res glavni krivec za nedoumljiv potek razvoja železniškega vozlišča, njegovo delovanje v navezavi z inženirskim podjetjem DRI pa bi že davno morali vzeti pod drobnogled na ministrstvu za okolje in prostor in protikorupcijski komisiji. Kot smo pred časom zapisali v pismu vsem odgovornim ministrstvom, pa tudi kabinetu predsednika vlade (na katerega, kot običajno, nismo dobili nobenega odgovora), je namreč resnično zaskrbljujoče, da se država poslužuje spornih pravnih utemeljitev za izigravanje lastnih in evropskih strategij, zakonov, odlokov in z njimi povezanih dolgoročnih in finančno zahtevnih prostorskih odločitev. Kako je namreč mogoče, da se pred izdelavo državnega prostorskega načrta, ki ga omenjajo v odgovoru in je predpogoj za tako kompleksno in prostorsko in okoljsko zahtevno načrtovanje, pridobivajo gradbena dovoljenja in rišejo izvedbeni načrti za projekte, ki bodo nepovratno vplivali na možnosti prostorskega razvoja?
Najbolj pa smo onemeli ob zaključku podžupanovega pisma, ki se glasi: »Upam, da bodo kolegi, ki me po krivici pozivajo na odgovornost za napačne odločitve (Dnevnik, 15. septembra 2022), vendarle doumeli, da so še vse možnosti odprte in da po desetletjih tuhtanja še vedno ni nič odločenega. Niti o severni niti o južni obvozni progi niti o celotni niti o delni poglobitvi tirov. Torej je še čas tudi za referendum.«
Neverjetno je namreč, da mestni urbanist po 16 letih usmerjanja prostorskega razvoja mesta javno zapiše, da pravzaprav o najpomembnejšem urbanističnem vprašanju mesta »po desetletjih tuhtanja« ni še nič odločenega in sploh še ne vemo, kašne bodo rešitve. Ob tem, ko so bile za izdelavo strategij, študij, analiz in nerealiziranih prostorskih in arhitekturnih načrtov porabljene desetine milijonov javnega denarja (izkoriščam to priložnost za prošnjo odgovornim, da javno predstavijo podatek o dejanski vsoti porabljenih sredstev), in ko smo tik pred tem, da bomo v začasne rešitve – kot pravi star ruski pregovor, ni nič bolj trajnega od začasnih rešitev – vložili dodatne stotine milijonov.
Zanimivo je, da je smo bili v soboto na naslovnici Dnevnika obveščeni o tem, da bo Heineken ukinil polnilnico piva v Unionu, ki je bila pomemben razlog za odstop od ideje o izvedbi Tivolskega loka. Ta bi omogočil direktno povezavo primorske in gorenjske proge in bi lahko nadomestil širitev nadvoza na Dunajski cesti ter pomembno razbremenil železniško postajo. Zdi se, da bodo Tivolski lok nadomestila luksuzna stanovanja.
Samo v zadnjih dveh tednih smo bili obveščeni o treh zelo spornih prostorskih odločitvah (sprememba namembnosti železniške postaje v nov nepotreben hotel, nov nakupovalni center ob Barjanski cesti, odločitev, da načrtovana soseska ob Parmovi ulici ne potrebuje novega), ki nazorno kažejo, kako se v Ljubljani sprejemajo urbanistične odločitve. O tem je v zadnji, kot običajno briljantni kolumni pisala Dnevnikova novinarka Tanja Lesničar Pučko. V njej preprosto in zelo precizno analizira napake mestnega prostorskega načrtovanja, ki tistim, ki imajo dovolj denarja, omogoča vse, kar si zamislijo, javnost pa v postopke vključuje samo na koncu, ravno toliko, da je zadoščeno zavezam o nujnem sodelovanju javnosti, ki izhajajo iz Aarhuške konvencije. Prejete pripombe so praviloma tako ali tako zavrnjene.
Naj zaključim s pozivom: spoštovani profesor, dragi Janez, rotim te, da kljub prepričanju, da bo brez tebe še slabše, izkoristiš priložnost konca mandata in se posloviš od mesta podžupana in mestnega urbanista. Na sedanjem položaju namreč s svojim strokovnim ugledom (kolikor ga je sploh še ostalo) zagotavljaš legitimnost odločitvam, s katerimi (prepričan sem) se mnogokrat ne strinjaš v celoti, nimaš pa poguma, da bi jih zavrnil. Tako sprejemaš slabe kompromise, ki mestu predvsem škodijo.
Arne Vehovar, Ljubljana