Zimovanje za evropsko aristokracijo
Cannes je tako kot številni drugi kraji na Azurni obali gosto naseljeno mesto v ozkem pasu med Alpami in Sredozemljem. Ob morski obali je znamenita Croisette, tri kilometre dolga promenada, obkrožena z visokimi palmami, ampak ob njej je prometna cesta, medtem ko na južni, morski strani sprehajalce ves dan greje sonce. Cannes ima večjo in mirnejšo zeleno oazo, a do nje ni mogoče priti peš. Približno pol milijona ljudi se vsako leto z ladjami pripelje na enodnevne izlete na bližnja otoka Sainte-Marguerite in Saint-Honorat.
Bulevar Croisette je ena najbolj znanih obmorskih promenad na svetu. Z železniške postaje v Cannesu smo se spustili do Croisette po ulici Srbov. Vzporedno z njo poteka na eni strani ulica ZDA, na drugi ulica Belgijcev, katerih nazivi spominjajo na francoske zaveznike iz prve svetovne vojne. Na vogalu ulice Srbov in Croisette je nad nami legendarni Majestic, s polnim imenom Hotel Barrière Le Majestic Cannes, velikansko delo v slogu art decoja, zgrajeno v drugi polovici dvajsetih let prejšnjega stoletja.
Majestic ni ne najstarejši ne največji hotel na Croisette, ampak stoji nasproti od festivalske in kongresne palače v Cannesu. V tem večdvoranskem kompleksu vsako pomlad poteka filmski festival v Cannesu, eden od petih najpomembnejših na svetu. Filmske zvezde se po rdeči preprogi sprehodijo neposredno od hotela do kinodvorane festivalske palače. V tej palači je vsako leto tudi največji svetovni oglaševalski festival, na katerem slovenski tržniki včasih osvojijo canskega leva za oglaševalsko kreativnost.
Sladka voda iz arteškega vodnjaka
Še starejši in bolj impozanten kot Majestic je hotel Carlton (InterContinental Carlton Cannes), zgrajen leta 1911, to je v obdobju belle époque. V zadnjih nekaj desetletjih 19. stoletja in prvih letih 20. stoletja, vse do začetka prve svetovne vojne leta 1914, in tudi pozneje, je bil Cannes priljubljeno letovišče oziroma zimovališče članov številnih evropskih dinastij, aristokracije ter mnogih drugih močnih in bogatih. Na dveh vogalih Carltona, ki sta obrnjeni na Croisette, sta dve kupoli, ki naj bi bili zgrajeni po obliki prsi španske igralke in plesalke Caroline Otero. Na prelomu iz 19. v 20. stoletje je bila Oterova najbolj znana evropska kurtizana, ljubica več kraljev in številnih drugih mogočnežev.
Croisette se konča na vzhodni strani polkrožnega zaliva ob Cannesu na vzpetini Point Croisette, s katere se dobro vidi mesto, manj kot kilometer od obale pa tudi Lérinsko otočje. Ladje na ta dva otoka plujejo z druge, zahodne strani zaliva, iz starega pristanišča. Ponovno smo se sprehodili po Croisette, mimo številnih hotelov, restavracij in butikov znanih blagovnih znamk. Obšli smo staro pristanišče, šli skozi veliko parkirišče in prispeli do pomola za izletniške ladje. Vkrcali smo se na večji katamaran, ki nas je v četrt ure pripeljal do pomola na otoku Sainte-Marguerite. Cena povratne ladijske karte je 15 evrov za odraslo osebo.
Sainte-Marguerite je večji od Saint-Honorata, drugega od samo dveh otokov Lerinskega otočja, okoli katerega je več majhnih skal. Nismo se takoj odpravili proti utrdbi Fort Royal na severni vzpetini otoka, ki je lepo vidna z ladje. Obšli smo po makadamskih poteh za pešce skoraj celoten otok, katerega površina je približno dva kvadratna kilometra. Velika večina je gozd. Krožna cesta ob obali otoka ima skupaj devet kilometrov, čez otok poteka tudi več alej. Na zahodni strani otoka je majhno jezero z dvema otočkoma, odličen habitat za ptice. Sladka voda iz arteškega vodnjaka se tu meša z morsko.
Celoten otok je biološki rezervat. Po njem se sprehajajo ljudje vseh generacij. Mnogi se kopajo na več manjših plažah. Hodimo skozi alejo evkaliptusa, zasajenih v 19. stoletju, nato po drugih podobno idiličnih drevoredih s hrasti, alpskimi borovci in drugimi vrstami dreves. Z južne strani otoka opažamo Saint-Honorat. Na pol kanala med otokoma je eden najnovejših projektov angleškega kiparja in podvodnega fotografa Jasona de Cairesa Taylorja. Na 80 do 130 metrih od otoka Sainte-Marguerite na tri do pet metrov globokem morskem dnu je Taylor postavil skulpturne portrete šestih prebivalcev Cannesa.
Vsaki kip je visok dva metra in tehta okoli deset ton. Izdelani so iz grobega betona s PH-nevtralnim cementom, ki privablja morske organizme, da se naselijo na njegovi površini. Skulpture pod vodo lahko vidi vsak potapljač s preprosto masko in dihalko. Ta podvodni ekomuzej je bil odprt na začetku leta 2021. Čez nekaj let bodo skulpture postale del narave, popolnoma prekrite z morskimi organizmi. Taylor je ustvaril in postavil podobne gliptoteke ob obali Cipra, na Norveškem, na Maldivih, v Indoneziji, Avstraliji, londonski Temzi in na dveh drugih mestih v Angliji, na španski obali (Lanzarote), v Mehiki (Cancun), na Bahamih in ob Grenadi.
Potovanje z vlakom
Iz Nice, kjer je tretje največje letališče v Franciji (za dvema v Parizu), se popotnik hitro in ugodno pripelje do Cannesa z vlakom. Za 16 evrov lahko od junija do septembra kupi dnevno vozovnico za vlak (Pass Touristique), s katero lahko ves dan potuje z vlakom po Azurni obali. Če to karto kupita dve osebi, potem druga stane deset evrov, torej par plača 26 evrov (vsak dodatni potnik v skupini pa še deset evrov). Za družine z dvema odraslima in dvema otrokoma, mlajšima od 16 let, je še cenejša vozovnica Isabelle, ki jo lahko kupite vse leto, ne le poleti. Stane 35 evrov in omogoča enodnevni prevoz z vsemi vlaki v regiji Alpes-Maritimes (ne s super hitrimi vlaki TGV, niti s turističnimi vlaki Train de Pignes), med italijansko mejo in mestom Fréjus, ter v notranjosti do mest Tende in Grasse. Zadnje je metropola parfumske industrije.
Nerešena skrivnost
V Fort Royalu na vzpetini otoka Sainte-Marguerite so konec 17. stoletja zgradili številne manjše zgradbe, naredili zapor. Tam je bil kar 11 let zaprt verjetno najskrivnostnejši jetnik nasploh. Znan je kot Ujetnik z železno masko, kot ga je opisal slavni pisatelj in filozof Voltaire, pozneje tudi Alexandre Dumas. Identiteta tega skrivnostnega moža, ki ni nosil železne maske, ampak masko iz blaga, je skrivnost, ki so jo želeli razkriti številni zgodovinarji, a nihče ni dal zanesljivega odgovora. Med številnimi teorijami je najbolj romantična tista, ki pravi, da je to bil brat dvojček kralja Ludvika XIV.
Ujetnika z železno masko so leta 1698 premestili v pariško Bastiljo, kjer je umrl leta 1703, po skupaj 34 letih zapora. Utrdba na Sainte-Marguerite je ohranjena, skupaj z njegovo celico. Dolgo po francoski revoluciji leta 1789, vse do 20. stoletja, je bil na otoku vojaški zapor. Zdaj je v glavni zgradbi muzej z razstavami na temo morja. V drugih stavbah nekdanje trdnjave in zapora je mladinsko letovišče.
Saint-Honorat, manjši od Sainte-Marguerite, je tudi oaza miru. Spada pod opatijo Lérin, katere samostanski kompleks zavzema tretjino od skupaj 40 hektarov otoka. Ustanovljen je bil na začetku 5. stoletja, pozneje pa je bil utrjen za zaščito pred pirati. Od leta 1869 so v njem cistercijanci. Petino otoka pokrivajo njihovi vinogradi. Samostan je znan po vinu, zeliščnem likerju, ki ga tu pridelujejo že več kot sto let, oljčnem olju in sivki.
Cannes, ki se prvič omenja v listinah iz 11. stoletja, je v 12. stoletju pripadal opatom lerinskega samostana. Na začetku je bil le trdnjava in mestece pod njo, v katerem so živeli kmeti in obrtniki. Razvilo pa se je, ko je pridobilo status trgovskega pristanišča. V drugi polovici 19. stoletja je postalo popularno turistično mesto. Za to je zelo zaslužen lord Brougham, britanski politik, ki mu leta 1834 niso dovolili prestopiti reke Var, ki je bila takrat meja med Francijo in Piemontom, saj je v Piemontu vladala kolera.
V Cannesu je ostal več dni in svojim prijateljem v Angliji začel promovirati odlično podnebje in prijazne ljudi tega mesta. Imel je prijatelje v Angliji, ki so začeli tam vlagati v nepremičnine, zato je londonska visoka družba začela prihajati na počitnice tudi na ta del mediteranske obale. Francoski pisatelj Prosper Mérimée, tudi avtor novele Carmen, po kateri je pozneje nastal libreto za istoimensko opero Georgesa Bizeta, je Cannes uspešno propagiral v francoskih višjih družbenih slojih.
V Babičinem bistroju
Železnica je omogočila večji val turizma, zato je imel Cannes že leta 1870 215 vil in 34 hotelov. Tja so prihajali vladarji, finančna elita, slikarji, pisatelji in drugi umetniki. Nekatere znane osebnosti imajo svoj večni dom na pokopališču Gand Jas. Ogledamo si nagrobnike ruske baletne umetnice Olge Hohlove, ki je bila prva žena Pabla Picassa, slavne zlatarske družine Fabergé, nemškega pisatelja Klausa Manna, Prosperja Mériméeja, nobelovca Jacquesa Monoda, igralke Martine Carol ...
Suquet, stari del Cannesa, pod srednjeveškim gradom, je poleg Croisette najzanimivejši del mesta. S platoja pred gradom je odlična panorama. Ozke, vijugaste in strme ulice, majhne restavracije, taverne in trgovine so delno ohranile razpoloženje iz obdobja, ko je Cannes imel le tri vrste ulic pod gradom. V Suquetu smo se ustavili v majhnem Babičinem bistroju (Le Bistrot de Grand Mère) z odlično domačo kuhinjo.
