novice

Komentar: Dan spomina na mrtve - Tovarne tudi

29.10.2023 | 16:30 | M. L.

Ločensko pokopališče ...

... in sosed, zapuščeni Labod. (Foto: arhiv DL)

Dan spomina na mrtve ali dan mrtvih, kot tudi velja, je skoraj dosegel svojo ciljno točko v koledarskem letu. Ob njem oživi spomin na pokojne, ki so se poslovili. Bili so tu, ko so odšli, pa je nastala praznina. Nekateri prejemajo veliko posmrtno spoštovanje, nekateri manjše, nekateri skoraj nikakršnega. Ampak kolikor spomina živi namenjajo mrtvim, toliko ga bodo deležni sami, ko bodo postali ciljna tema dneva spomina na mrtve. Spoznanje o tem pride v samoti, vesele družbe so zanj nedostopne, izogibajo se mu tudi nekatere take človeške skupine, kot so novodobni lastniki kapitala, živeči v iluziji o svoji večnosti.

Čeprav je dan spomina na mrtve skupnost namenila ohranjanju spomina na ljudi, ga lahko uporabimo tudi drugače, za stvari. Lahko je to dan spomina na mrtve tovarne, na primer. Navsezadnje tovarna niso samo zidovi ter streha in stroji. Tovarna je kot človek, mar ne, saj jo rodijo, če tako rečemo, in potem živi in lahko tudi umre. Mogoče je njena posebnost, ko delo primerjamo s človekom, da tovarna lahko živi tako rekoč večno, če ne to, pa vsaj nekajkrat dlje kot ljudje, ki so delali oziroma ki delajo v njej. Ampak smrt tovarne je žalostna kot vsaka smrt. Ob dnevu spomina na mrtve zato ljudje jokajo tudi za svojimi mrtvimi tovarnami.

So take posmrtne človeške milosti deležne tekstilne tovarne? Omenili bi dve na našem območju. Labod Novo mesto je bila velika tovarna. Njena oblačila, to so bile zlasti srajce in bluze, so veljala za »boljša« po kroju ter izdelavi in trajnosti. Pa je prišel čas smrti tovarne in od priznanega podjetja je ostal le napis na bluzah in srajcah, ki so še vedno nedvomno v lepem številu na veliko plečih.

»Betika« v Dobovi je bila lokalno izjemno spoštovana podružnica uveljavljene tekstilne tovarne Beti Metlika. Dušo so ji dale številne domačinke, ki jim je tovarna naklonjenost vračala s tem, da so imele v obratu službo, in ko so imele službo, so lažje živele one in njihove družine. Tudi ta tovarna je umrla, veliko prej, preden so začeli »izbrani godci« nove gospodarske dobe igrati pogrebno mašo za centralno podjetje v Metliki. Omenjena zgodovina ponuja dovolj razlogov za to, da je dan spomina na mrtve tudi dan spomina na mrtve tovarne. Dan, ko je umrla »Betika«, je bil v Dobovi tudi zares kot dan mrtvih. V tovarni so v zadoščenje nenadoma odvečnih delavk in v bes varnostnikov, ki so varovali umrlo tovarno, zagorele sveče, prave nagrobne sveče, kakršne ljudstvo prižiga tudi na dan mrtvih.

Ne vemo, ali so tudi delavke in delavci Laboda prižgali sveče, ko so ostali brez svojega dragega »laboda«, ampak žalosti je bilo, to pa je znano, veliko. Naključje je hotelo, da je Labodova tovarna v Novem mestu tako rekoč soseda ločenskega pokopališča. Ampak pokopališče je pravcata podoba živosti v primerjavi s to tovarno, kakršna je zdaj: zapuščena je in osamljena ves čas, razen takrat, ko z nje lomijo, trgajo in izbijajo vse, kar ima uporabno in tržno vrednost ter se da odnesti ali, verjetneje, odpeljati, kar se odnesti in odpeljati da. Tovarna ostaja lupina, ki ima po podobi nekakšno dvojnico v nekdanji živi in zdaj zapuščeni Labodovi obratovalnici v Krškem.

Malo je verjetno, da se bodo ob dnevu spomina na mrtve ali ob drugem času spominjali mrtvih tovarn tisti, ki so priklicali njune smrti. Če bi imeli v sebi to maniro, bi Labodu pustili leteti in »Betiki«, da v njej še naprej brnijo hitrošivalni industrijski stroji. Zato pa jima bodo spomin namenili vsi tisti, ki so nekoč petek in svetek za male denarje z velikim srcem in upanjem na boljšo prihodnost vstopali v tovarni ter jima podarili svoja najboljša leta in nemalokrat večino življenja.

Iz aktualne tiskane številke Dolenjskega lista

‹ nazaj