DL: Pred 50. leti - Kolesarji na slami in cigarete proti lakoti

19.1.2023 | 11:00

Brane Ralijan

Enainpetdeset let je minilo od tistega novembra, ko je ob šestih zvečer na vrata Braneta Ralijana, poslovodje Novoteksove trgovine na Glavnem trgu, potrkal Jože Majes, nekdanji kolesar iz Hrastnika, ki je tedaj dobil službo v IMV-ju. Rekel je, da je slišal, da se zanima za kolesarstvo, in ga vprašal, ali je za to, da bi v Novem mestu ustanovili kolesarski klub. Branetu ni bilo treba dvakrat reči. Zbral je fante, ki so v Novem mestu že imeli športna kolesa, taka z navzdol zakrivljenim krmilom, pa so ga ustanovili – 18. maja leta 1972. Brane Ralijan je bil prvi predsednik.

»Potem ko mi je Majes predlagal, da bi ustanovili klub, se nama je pridružilo še nekaj kolesarskih zanesenjakov – Adolf Mavrovič, ki je imel imenitno dirkalno kolo znamke Peugeot z lesenimi obroči, Kumpov Janez, Mrvarjev Milan, Finkov Stane, Vizjakov Igor in še nekateri. Pravzaprav se je zgodba z ustanovitvijo kolesarskega kluba v Novem mestu začela že prej. Čeprav sem bil veslač, veslanje sem treniral celih petnajst let, veslal sem v skifu in dvojnem dvojcu, me je ves čas zelo zanimalo tudi kolesarjenje. Hodil sem gledat dirke v Ljubljano in drugam, tudi v Italijo. Ko sem v Ljubljani na dirki Alpe–Adria srečal legendo slovenskega kolesarstva, Zvoneta Zanoškarja, ki je delil kolesarske kapice med gledalce, sem mu rekel, da bi tudi v Novem mestu imeli kolesarski klub. Rekel mi je, da naj ga ustanovimo, on nam bo dal pa tri dirkalna kolesa. Ko smo res ustanovili klub, je Zanoškar držal besedo in nam je res dal takrat morda v šali obljubljena kolesa,« se dogodkov izpred petdesetih let spominja prvi predsednik Kolesarskega kluba Novo mesto Brane Ralijan.

Ekipa novomeškega kolesarskega kluba na začetku – Brane Ralijan je spodaj desno, Jože Majes pa levo. Na sliki so še zgoraj Andrej Udovč, ?, Damjan Damjanovič, Miran Štih, Franc Antončič, Janez Kump in Stane Fink, spodaj pa Milan Pureber, Zdenko Antončič, Franc Zrimšek, Ivan Turk in Janja Kump.

Ustanovni člani novomeškega kolesarskega kluba so se zbrali kar na klopci pred stavbo na novomeškem Stadionu bratstva in enotnosti (danes Portoval), kjer je imela svoje prostore tudi občinska Zveza telesnokulturnih organizacij. Klub je bil, treba je bilo dobiti še kolesarje, ki bodo klub zastopali na dirkah. Jože Majes se spominja, kako so jih dobesedno lovili po mestu. »Šli smo na Kandijski most, ustavljali mlade fante, ki so se čez peljali s kolesom, in jih povabili v klub. Iz Hrastnika sem prinesel ‘balance’ in sedeže in potem navadna kolesa predelal v tekmovalna,« se prvih dni kluba spominja Jože Majes, ki je bil na začetku tajnik in trener. Kolesarje je na treningih najprej spremljal s svojim avtom, potem pa mu je klub kupil poni ekspres, Rogovo kolo z motorjem. Že na prvih dirkah so njegovi fantje opozorili nase. Ekipo mlajših mladincev je peljal v Pulj na izbirno dirko za nastop na največji mladinski etapni dirki Jusica Jugentour. »Franci Zrimšek je pobegnil in prišel na cilj daleč pred drugimi. Gledalci so mislili, da se je pripeljal kak turist, in šele sodniki so povedali, da je bil to pravzaprav zmagovalec. Potem je Božo Mijajlovič dobil še sprint glavnine. Trener reprezentance Edvard Rajković naših fantov ni mogel vzeti na dirko, ker so bili premladi, mi je pa rekel, da naj pazim nanje. Zrimšek je nato čez tri dni zmagal še na dirki na Trsatu in tedaj so že vsi vedeli za naš klub,« je o prvih tekmovalnih uspehih novomeških kolesarjev ob jubileju pred petnajstimi leti pripovedoval Jože Majes.

Volje novomeškim kolesarjem ni manjkalo, denarja pa vedno. »Kadar je bila stiska, sem šel v Krko k Borisu Andrijaniču, ker sem ga poznal, saj smo nekaj časa stanovali pri njih. Napisal je naročilnico in nas rešil, a večinoma smo stroške pokrili kar iz svojega žepa. Kolesarje smo na dirke vozili s svojimi avtomobili ali pa smo si pri Pionirju izposodili poltovornjaček. Trije so sedeli spredaj, preostali pa so na kesonu, pokritem s ponjavo, ležali med kolesi na slami. Spomnim se, kako sva z Borisom Piletičem peljala obetavnega Srečka Veharja na dirko Po jadranski magistrali. Vzel sem ves denar, kolikor sem ga imel doma, pa še ni bilo dovolj. Najeli smo enoposteljno sobo, Srečko je spal na postelji, midva pa na tleh. Preostali denar sva dala za njegovo hrano, midva pa sva si kupila škatlico cigaret Filter 57 in kadila, da nisva čutila lakote. Še dobro, da je Vehar dobro dirkal in je hrano zanj plačal organizator,« se za današnji čas neverjetnih zgodb spominja Branko Ralijan, ki se je zaradi tega, ker je precejšen del družinskega proračuna odtekal v šport, marsikdaj sprl z ženo Mileno, ki pa se vseeno ni držala ob strani in je kar nekaj prvih let vodila klubsko blagajno in bila tudi članica upravnega odbora kluba.

Brane Ralijan je ostal v klubu dejaven vse do danes. Potem ko je po sedmih letih predsednikovanje predal Jožetu Unetiču, se je posvetil sodniškemu delu in se po sodniški hierarhični lestvici povzpel do nacionalnega komisarja, bil pa je tudi inšpektor za doping. Sodil je na vseh največjih dirkah na domačih tleh, od dirk Po Jugoslaviji in Alpe–Adria, dirke Po Sloveniji do balkanskega prvenstva in mladinskega svetovnega prvenstva, na katerem je sodil na velodromu. Pred šestimi leti se je moral sodniško upokojiti, saj je dosegel starostno mejo, ki jo za sodniško licenco predpisuje mednarodna kolesarska zveza UCI, a je vseeno ostal član sodniške organizacije. 

Članek je bil objavljen v 48. številki Dolenjskega lista 1.  decembra 2022

I. Vidmar