DL: Portret tedna - Ankica Krivec

23.3.2024 | 13:30

Izposodimo si besede Dragutina Križanića iz Brežic, priljubljenega nekdanjega ravnatelja Glasbene šole Brežice, ki je večkrat v nagovoru na javnih prireditvah rekel: »Učitelj ustvarja podobo sveta. Učitelj oblikuje svet.«

Ustvarjati podobo sveta pomeni veliko vsega. Vsaj malo jo ustvarja tudi na Bizeljskem rojena Ankica Krivec iz Dobove, učiteljica. Potem ko je že pred petintridesetimi leti izpolnila pogoje za upokojitev in se tudi upokojila, zdaj tistega, kar želi povedati mnogim, ne sporoča izza katedra osnovne šole v Dobovi, kjer je učila, ampak denimo prek vitrine v dobovski župnijski cerkvi, v kateri pripravlja svojevrstne tematske razstave. V senci vsakovrstnih velikih javnih ceremonialov in drugih razvpitih prikazov človeške dejavnosti Ankica Krivec skromno ponudi v omenjeni vitrini na vsake toliko časa novo temo, ki spodbuja razmislek o tem, kakšni smo si kot popotniki skozi čas in prostor, in tako denimo med drugim tudi o tem, kaj so Dobovčani svoji Dobovi in kaj je Dobova Dobovčanom. Nedavno je razstavo posvetila domačinu Ernestu Sečnu, v kratkem pride v vitrino podobno poročilo o še enem izjemnem domačinu. Skoraj vsakoletne teme njenih razstav so božič, novo leto in velika noč. Razstave je posvetila med drugim tudi rastlinam, gobam in živalim, čevljarstvu, zbrala je stare nabožne podobice. »Ena od razstav je bila posebna. Zamislila sem si jo kot svoj poklon človeškemu telesu. Nanjo sem uvrstila izreke in slike in svoje misli na to temo. Napisala sem: Nobena ženska ni grda. Ali pa recimo: Obleka naredi človeka. Spodaj pa pripis: Pa ne vsakega. Nobene golote ni bilo. Nekdo je, to je morala biti ženska, takrat izmaknil z mize zvezek, namenjen pisanju vtisov, in še prt, ki je bil na mizi. Očitno je bil nekdo užaljen. Razumem. Ampak zaradi nečesa takega mi ne more pokvariti vsega na razstavi. V tistem zvezku sem imela seznam naslovov in podatke vseh svojih dotedanjih razstav,« pravi Ankica Krivec, ki je vitrino uredila na različne teme že približno štiridesetkrat.

Cerkvena veža je tako nekako njena uporniška loža, iz katere dostojanstveno in dostojno vsem normam kulturnega družabnega komuniciranja sporoča, kako se spreminja svet pred domačim pragom, vpet v tradicijo obredov, iskanje smisla in poglede v prihodnost, s čimer pa kot avtorica sporoča tudi, kaj si sama misli o svetu.

O svetu je vedno mislila s svojo glavo in pri tem zlasti ni prenašala zatiranja nebogljenih. Najbrž je zato že kot šolarka zapisala nekomu v spominsko knjigo: »Nikoli ne bodi krvoločni volk, še manj pa pohlevna ovca!« Bila je otrok v tistih časih, ko so še tepli kateheti pri »veronauku«, če je kdo vprašal kaj k tistemu, kar je katehet povedal kot edino resnico. Tudi Ankici je grozila katehetova zaušnica, ko je vprašala, zakaj pravzaprav je Kajn ubil Abela. V njeni pripombi je katehet mogoče začutil nekaj bogoskrunskega, mogoče kaj, kar, gledano filozofsko in sociološko, diši po revolucionarni ideji, ki spodbuja ljudi k družbenemu uporu zoper zatiranje delavcev. Za ta pomislek je katehet želel Ankici primazati zaušnico ali z dlanjo ali, kot je imel navado, s pestjo, a je deklica zbežala in tako simbolično sporočila, da ne prenaša krivic in neumnosti, kar je potem izražala tudi pozneje ves čas v svojem poklicu in sicer v življenju.

Poslanstvo učiteljice je opravljala v duhu omenjenih besed Dragutina Križanića. »Učitelj mora imeti občutek za otroke. Kakor lahko naredi za otroke dobro, lahko otrokom naredi tudi slabo,« pravi Ankica Krivec, o kateri je danes med njenimi učenci slišati tole: »Ona je bila naša najbolj priljubljena učiteljica na Osnovni šoli Dobova.« In kot v odgovor takim pohvalam, ki jih mogoče sliši ali zanje mogoče niti ne ve, ona pravi: »Ponosna sem na vse uspehe svojih učencev. Posebno na tiste učence, za katere se starši niso zanimali, kako je z njimi v šoli, in so potem ti učenci uspeli v življenju. Niso bili odličnjaki, ampak bili so skrbni, delavni, in danes so uspešni v poklicu, skrbni možje, očetje in dedki – kako ne boš vesel.« Učila je nižje razrede in v njih ni hotela biti vsevedno visoka, ampak je raje priznavala, kar priznava še danes: »Od svojih učencev sem se veliko naučila.«

O sebi hudomušno pravi, da bo od aprila v oseminosemdesetem letu. Ampak ko potem med drugim hipoma našteje svoja potovanja od Nordkapa do Aten, natančno ponovi eno od uporabnih nalog, ki jo je učencem dala v šoli, in postopek z množicami tedanje nove matematike, ko skoči na mizo in s stene sname skulpturo priljubljenega rezbarja in nato pokaže še svoje umetelne rezbarsko izdelane lesene rože, ko razgrinja liste iz svojega domoznanskega arhivčka in ko se iskreno in popolno razgovori o vsem delu in uspehih sina in treh vnukov ter o dveh malih pravnukih, tedaj to številko oseminosemdeset dobesedno odpihne neverjetna življenjska strast velikega duha, utelešenega v tisto drobno postavo učiteljice Ankice Krivec.

Članek je bil objavljen v januarski tiskani številki Dolenjskega lista

M. Luzar