Usedline in Solo

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / sreda, 13. april 2022 / 07:10  

Po dvanajstih dneh se je v petek s podelitvijo nagrad končal letošnji Teden slovenske drame, ki že 52 let velja za osrednji festival slovenske dramatike.

Kranj – V petek se je s podelitvijo nagrad najboljšim v Prešernovem gledališču končal 52. Teden slovenske drame. Igralski nagradi sta prejela Marjuta Slamič za vlogo Bogdane v uprizoritvi jerebika, štrudelj, ples pa še kaj in Benjamin Krnetić za vlogo v uprizoritvi Solo, posebno nagrado festivala pa je žirija dodelila predstavi Under construction. Nagrado za mladega dramatika je prejela Ela Božič za besedilo Interpretacija Sanje. V uvodu sta Alja Predan in Petra Vidali prejeli nagradi Druš­tva gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije.

Letos so si obiskovalci po izboru selektorja dr. Roka Andresa lahko ogledali osem predstav v tekmovalnem in pet v spremljevalnem programu. Na sporedu je bila še predstava, namenjena mlajšemu občinstvu, obiskovalci pa so se lahko udeležili tudi devetih dogodkov bogatega dodatnega programa: od bralnih uprizoritev, okroglih miz, problemskih razgovorov, predstavitve prevodov slovenske dramatike v tujini, novih knjižnih izdaj slovenske dramatike, tradicionalnega dneva nominirancev do dveh gledališko-koncertnih dogodkov.

Večer nagrajencev se je v petek začel z mislijo na aktualno situacijo v Evropi in svetu ter pesmijo ukrajinskega pesnika in pisatelja Serhija Žadana, ki je ob ruskem napadu ostal v svojem rojstnem mestu Harkov, kjer pomaga organizirati humanitarno pomoč prebivalcem.

»Današnji večer posvečamo prizadevanjem za mir. V Ukrajini in po vsem svetu. Gledališče, poezija, glasba in umetnost odločno so politični. Vedno. Povsod. Če ne drugače, ker so antiteza vojne, antiteza spopada, sovraštva. Druženje in skupnost so. Sodelovanje. Nagovarjanje. Dialog. 'Ko peva, zlo ne misli.' Nocoj torej praznujemo gledališče in umetnost. Praznujemo, pričakujemo in zahtevamo pa tudi mir,« je v scenarij zaključne slovesnosti zapisal njen režiser, direktor Prešernovega gledališča Jure Novak, njegove misli pa sta ubesedila voditelja večera, igralca Vesna Slapar in Borut Veselko. Kot je Novak dejal v nagovoru k podelitvi, je vesel, da smo lahko nocoj skupaj, kar vsekakor ni samoumevno. Odličen tekmovalni program letošnjega festivala je bil tudi velik izziv za strokovno živijo v sestavi Diana Koloini (predsednica), Viktorija Rangelova in Tery Žeželj, ki je soglasno razglasila, da Šeligovo nagrado za najboljšo uprizoritev prejme predstava Solo.

Solo

Uprizoritev Solo Nine Rajić Kranjac in ekipe ustvarjalcev, ki je nastala v koprodukciji Zavoda Maska in Slovenskega mladinskega gledališča, je kompleksen in polnokrven dogodek srečanja skupnosti. »Te skupnosti uprizoritev ne predpostavlja, ampak jo nenehno preobrača, ukinja in na novo vzpostavlja. Po vsebini in izrazu je zelo pogumna in gledališko inventivna. Kolektiv, ki ga sestavljajo tudi Nataša Keser, Benjamin Krnetić in Marko Mandić, oblikuje stvaritev, ki jo prežemata izjemna energija in duhovitost, obenem pa medsebojna povezanost in zaupanje vseh ustvarjalcev. Vsi brezkompromisno izpostavijo sebe in svoje delo. Še posebej pa Nina Rajić Kranjac, ki se brezsramno ponaša s svojimi dosedanjimi uspehi, obenem pa ohranja avtoironično distanco,« je k nagradi zapisala žirija; da si ta skupina drzne zarezati v občutek vseenosti, ki preveva sodobno družbeno izkustvo in gre »grlom u jagode«!

»Imeli smo odlično festivalsko publiko,« je za Gorenjski glas med drugim povedala Nina Rajić Kranjac, kar je vplivalo tudi na to, da je bila predstava skoraj uro daljša kot sicer. »Na trajanje predstave vpliva več elementov. Različna dolžina je tudi eden naših ciljev. Vse, kar v njej izvajamo, na neki način preverjamo pri publiki, ali vse skupaj deluje, nam ljudje sledijo, ali so atmosfere, ki smo jih načrtovali, uspele. Če niso, potem so napake rojstvo za nov material.« Ob tem dodaja, da je absolutni privilegij za ustvarjalce, da sta tako Slovensko mladinsko gledališče kot Zavod Maska k projektu pristopila z največjim posluhom do tega, kar so si akterji želeli ustvarjati. »Tako se res lahko posvetiš delu, ki te v resnici zanima. Ni ti treba zgolj zadostiti nekim standardnim nalogam, ampak slediš lastnim vprašanjem in izzivom, kar je predvsem za nas mlade zelo pomembno v smislu razvijanja in razmišljanja o teatru. Lahko bi celo rekli, da je to neke vrste laboratorij, ki bi se ga dalo razumeti tudi kot podaljšek neke šolske poti, da se v svojem poklicu, v jeziku, v razmišljanju o gledališču na neki način razvijamo naprej, tudi če se bo mogoče zgodil 'flop'. Torej – namesto kakršnihkoli omejitev so nam zaupali, da smo lahko začeli delati.«

Hkrati gre za posluh in spoštovanje do gledalcev s strani ustvarjalcev in na drugi strani odzivnost in željo po igranju s strani občinstva, ki mu v predstavi tudi postrežejo pijačo in jedačo. »Sama sem absolutni mitoman, tudi življenje razumem skozi neke mite, pri čemer me na ta način zabava tudi razmišljati o sebi. To nas je v povezavi s humorjem tudi napolnjevalo v snovanju tega dogodka oziroma predstave,« je še povedala Nina Rajić Kranjac, ki je pred leti v Kranju režirala odlično predstavo Naš razred, njeno sodelovanje s Prešernovim gledališčem pa si lahko obetamo tudi v prihodnje.

Marjuta in Benjamin

V zadnjih izdajah Tedna slovenske drame podeljujejo tudi novi nagradi za najboljšega igralca in igralko festivala. Nagrado za najboljšo igralko tekmovalnega programa je prejela Marjuta Slamič za vlogo Bogdane v uprizoritvi jerebika, štrudelj, ples pa še kaj (Simona Semenič) v režiji Jureta Novaka, ki je nastala v produkciji SNG Nova Gorica in Slovenskega mladinskega gledališča. Kot je zapisala žirija, Marjuta Slamič v uprizoritvi odpira prostor za iskanje tistega onkraj mej gledaliških konvencij in reprezentacije na odru. »Gradi močan in prizemljen lik, ki se ne ulovi v moški pogled, ampak z likom Bogdane vzpostavi žensko in njeno telo kot avtonomna, osvobojena patriarhalnih vzorcev in zgodovinskega sramu.«

Nagrado za najboljšega igralca je prejel Benjamin Krnetić za vlogo v uprizoritvi Solo (Nina Rajić Kranjac in ekipa ustvarjalcev) v režiji Nine Rajić Kranjac, ki je nastala v produkciji Maske Ljubljana in Slovenskega mladinskega gledališča. Benjamin Krnetić v uprizoritvi zagotavlja trdno oporo gledališkemu dogodku, ki je osredotočen na avtorico in njeno gledališko zgodbo. »V prvem delu uprizoritve nas vodi skozi zelo raznolike gledališke situacije in z lahkoto menjuje različne moduse. Spontano in subtilno gradi odnos med predstavo in občinstvom, ki ga ves čas vključuje v nastajajočo skupnost. Pokaže širok razpon igralskih izrazov in veščin, ki jih obvladuje z ustvarjalno inteligenco in eruptivno energijo.«

Under construction in Primer Kocbek

Posebno nagrado festivala za kreacijo, ki inventivno povezuje različne gledališke jezike, je prejela uprizoritev Under construction (Počemučka – Nataša Keser, Klemen Kovačič, Karolína Kotrbová, Aljoša Lovrić Krapež, Filip Mramor, Domen Novak, Nejc Potočan, Filip Štepec, Miranda Trnjanin) v režiji Aljoše Lovrića Krapeža in produkciji Gledališča Glej. Gre za izrazit nastop najmlajše generacije gledaliških ustvarjalcev. »Uprizoritev nosi izjemno prisoten in med seboj spodbuden kolektiv, ki pri gledalcih prebuja otroško radovednost in igrivost. Na odru tako ustvari sliko in občutek kamnov, polnih spominov in smisla, ki ga zdaj ne zmore več sestaviti in ustoličiti. Nekdaj stolp, zdaj pa le še hrepeneče vezivo neke skupnosti,« je med drugim zapisala žirija.

Nagrado po izboru občinstva Prešernovo gledališče podeljuje v sodelovanju z Gorenjskim glasom in Mestno občino Kranj. Največjo povprečno oceno gledalcev 4,897 (glasovalo se je z ocenami od 1 do 5) je prejela uprizoritev In stoletje bo zardelo. Primer Kocbek (Andrej Inkret) v režiji Matjaža Bergerja, ki je nastala v produkciji Anton Podbevšek Teatra in SNG Nova Gorica v sodelovanju s Cankarjevim domom in Galerijo Božidar Jakac. Ob zahvali producentom in celotni igralski ekipi je Matjaž Beger povedal: »V čast mi je, da smo predstavo delali v avtentičnem okolju Samostana Kostanjevica, Galerije Božidar Jakac, da smo imeli kratki kurz iz zgodovine preteklega veka in Kocbeka, da smo morali opraviti taborniški tečaj na Rogu v Bazi 20, in vesel sem, da je Jure Novak eden redkih, ki je odprl možnost, da je gledališče lahko tudi v zunanjem prostoru in da mu gre enaka veljava, kot v zaprti 'italijanski škatli'.«

Ela in Interpretacija Sanje

Strokovna žirija v sestavi Vesna Jevnikar (predsednica), Jakob Ribič in Tomaž Toporišič je nagrado za mladega dramatika, za katero se potegujejo avtorji, stari do trideset let, soglasno podelila Eli Božič za besedilo Interpretacija Sanje. Besedilo govori o spletni vplivnici in je interpretacija sanj o instantnem materialnem uspehu, slavi, denarju ter družbenem pomenu. »To je moje prvo besedilo, za katero se mi je zdelo, da ima povedati nekaj več in sem ga razvijala skupaj s profesorico Žanino Mirčevsko, ki mi je tudi predlagala, naj ga pošljem na natečaj,« je povedala študentka tretjega letnika dramaturgije na AGRFT. Besedilo prikazuje banalnosti sveta, v katerem živimo, glavna protagonistka Sanja pa se zaveda, da mora uporabiti prav ta banalna sredstva, da v takem svetu lahko preživi. »Za domačo nalogo sem si ogledala vlog Lepe Afne, od koder sem tudi črpala način govora in komentiranja, ki se pojavljajo tu in na podobnih vlogih,« je še dejala Ela Božič, v upanju, da bo po objavi v študentski reviji ADEPT na AGRFT in bralni uprizoritvi v tem sklopu kdaj prišlo tudi do uprizoritve besedila, katerega oblika je taka, da bo ob tem zahtevala temeljit premislek, kako to umestiti na oder.

Katarina in Usedline

Nagrado Slavka Gruma za najboljše novonastalo dramsko besedilo so letos podelili že triinštiridesetič. Žirija je nagrado soglasno podelila Katarini Morano za besedilo Usedline. Ko se po mamini smrti družinski člani in članice zberejo, da pospravijo stanovanje in ga pripravijo na odprodajo, se znajdejo pred nalogo, ki je težja, kot se zdi na prvi pogled. Skupaj morajo namreč pregledati stvari, ki jih je pustila za sabo, in se odločiti, kaj storiti z njimi: ali jih odpisati in odvreči ali pa jih raje vendarle ohraniti in zadržati. V obrazložitvi med drugim preberemo tudi: »Čeprav ne gre za kakšne velike dogodke ali zgodbe, marveč za malenkosti, detajle, podrobnosti, ki se nam v času, ko se nam dogajajo, nemara niti ne zdijo tako pomembni in jih morda niti ne opazimo, nas prav takšni majhni drobci, ki se postopoma usedajo na dno naše biti, definirajo in konstituirajo kot osebnosti. Tej ideji tekst spretno sledi tudi na ravni dramske strukture, ki je zgrajena iz prav takšnih drobnih vtisov in fragmentov ter spisana v skorajda že (hiper)naturalističnem slogu.«

Besedilo je bilo februarja v režiji Žige Divjaka že uprizorjeno na odru Mestnega gledališča ljubljanskega in beleži odličen odziv. Na vprašanje ali je pisati besedilo po naročilu prednost, je Katarina Morano za Gorenjski glas povedala: »Absolutno je to prednost. Kot tudi to, da delam v tandemu z Žigo. Prednost je, če ti nekdo zaupa, te pokliče in ti da čas in prostor, da lahko ustvarjaš to, kar te zanima. Seveda pomaga tudi, da že vnaprej vem, kdo bo igral posamezni lik. Tako vem, kam jih v predstavi z njihovim temperamentom lahko odpeljem. Hkrati pa tudi sama od njih dobim navdih. Zdi se mi, da besedilo zaživi šele takrat, ko dobi tudi svoje telo. Seveda pa mi vse našteto tudi pomaga, da se omejim, saj vendarle ne obstajajo neskončne možnosti.«

Katarina Morano, kot rečeno pri predstavah veliko sodeluje s partnerjem Žigo Divjakom, meni, da je vsaka predstava sicer svet zase, a se te zagotovo med seboj tudi oplajajo, saj z vsako novo predstavo naprej neseta tudi košček vsake, ki sta jih doslej ustvarila. »Bi pa rekla, da so Usedline mogoče le nastale v kokončku korone, ko se je svet malo ustavil – tudi naš družinski. Zagotovo se v taki situaciji na poseben način poglobiš v to, kar te obkroža, v neko svojo ožjo celico ali pa v celice ljudi, ki so ti blizu, ki jih poznaš. To je tudi nekakšna usedlina vse teh ljudi in tudi mene same,« je še povedala letošnja nagrajenka in dodala, da to ni nagrada le ene osebe, da je pač tudi besedilo neke vrste »ekipni šport«. »Samo zase ne bi imelo nobene funkcije, saj je njegov naravni habitat oder in najbolj se veselim trenutka, ko zgodba začne počasi nastajati na odru. Zato je to tudi nagrada za vse nas.«