Umrl je Amancio, legenda Reala

Nogometaše madridskega Reala in njihove privržence je danes, pred prvo tekmo osmine finala letošnje Lige prvakov z Liverpoolom na Anfieldu, doletela zelo žalostna vest: umrl je Amancio Amaro, verjetno največji zvezdnik kraljevega kluba in španske nogometne reprezentance v šestdesetih in na začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ter od leta 2022 častni predsednik Reala.

Po doslej najbolj slavni generaciji Reala s konca petdesetih let, ko so Di Stefano, Puskas in Gento petkrat zapored osvojili Ligo prvakov, se zdaj očitno poslavlja tudi prva generacija njihovih naslednikov: Amancio, kot so ga klicali vsi, ne glede na to, da je to njegovo ime in ne priimek, je s špansko reprezentanco postal evropski nogometni prvak 1964, z Realom je osvojil Ligo prvakov (oziroma takratni Pokal prvakov) leta 1966 in kar devetkrat naslov španskega prvaka v obdobju, ko je bil Real v domačem prvenstvu praktično nepremagljiv. Amancio je bil desnokrilni napadalec, dvakrat tudi najboljši strelec španskega prvenstva, in je nosil temu položaju primerno številko 7, s tem pa je izoblikoval kult sedmice, ki so jo za njim nosili prav najboljši napadalci in strelci Reala v zgodovini (Juanito, Butragueno, Raul in Cristiano Ronaldo). V skladu s špansko tradicijo, ko igralcem pripišejo ali osebnostne ali igralske značilnosti, so mu nadeli vzdevek El Brujo (Čarovnik), ki o Amanciu govori sam zase.

Amancio (letnik 1939), ki sicer izvira iz galicijske La Corune, je v Real iz tamkajšnjega Deportiva prestopil leta 1962 in se igralsko upokojil leta 1976, ko je takoj začel trenirati mlajše kategorije igralcev; v drugi ekipi Reala, Castilli, je vzgojil denimo enega svojih naravnih naslednikov Butraguena. Glavni trener Reala je bil samo eno sezono (1984–85), ko ga je zasenčila Barcelona na čelu s tedanjim nemškim wunderkindom Berndom Schusterjem. Zato se je iz trenerskega poklica umaknil, začel delati za podjetje s športno opremo Kelme, v Real pa se je vrnil leta 2000 kot član upravnega odbora kluba, kjer je pri predsedniku Florentinu Perezu zagovarjal strategijo, da morajo vodilne športno-trenerske položaje v klubu vedno zavzemati nekdanji legendarni Realovi nogometaši, kar je danes že skorajda pravilo (Butragueno, Solari, Raul, Arbeloa, prej Zidane ...). Po smrti prej omenjenega Genta lani je prevzel tudi položaj častnega predsednika Reala.

Ime Amancia je bilo na koncu njegove reprezentančne kariere (1962–1974) skorajda neposredno povezano s tedanjo Jugoslavijo in njeno nogometno reprezentanco. Zahvaljujoč že skorajda kultnim dvobojem teh dveh reprezentanc smo malo starejše generacije ljubiteljev nogometa lahko tako v neposrednih prenosih prvič zares gledale pravo legendo Realovega in španskega nogometa. Zadnji reprezentančni zadetek je Amancio namreč dosegel leta 1972 prav na tekmi proti Jugoslaviji (2:2) oktobra 1972 v Las Palmasu v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo 1974 v Nemčiji, zadnjo tekmo v Furii Roji pa je odigral spet prav proti Jugoslaviji na tisti zgodovinski dodatni tekmi (»majstorici«) v Frankfurtu, ki so jo dobili naši nogometaši z nepozabnim zadetkom Josipa Katalinskega in se na plečih španskih velikanov uvrstili na mundial v ZRN.