kultura

52 vaj Studenčanov za francosko farso

2.3.2023 | 13:15 | P. P.

Studenec/Bučka - Režiserka Andreja Janc: »Bili smo tik pred premiero, pa se nam je leta 2020 zgodila korona« - Letos srebrni jubilej gledališke skupine KD Studenec

Studenški gledališčniki so na zadnjo februarsko nedeljo na Bučki, v tamkajšnjem kulturnem domu polepšali večer številnim obiskovalcem njihove predstave. Gledališka skupina Kulturnega društva Studenec, ki letos praznuje srebrni jubilej, je francosko farso iz 16. stoletja Vojmila Rabadana Kadar se ženski jezik ne suče, na domačem odru premierno uprizorila v začetku februarju, nato je čez par dni sledila na Studencu, v znova nabito polni dvorani navdušenega občinstva, še repriza.

Kot je povedala režiserka te in še številnih drugih studenških predstav, upokojena učiteljica Andreja Janc, se jim je že leta 2020 pripravljena predstava zaradi korone kar malo izmikala. »Bili smo tik pred premiero, pa se nam je zgodila korona. Za to igro smo se zbrali kar 52 krat, po dve uri in pol do tri ure, saj smo morali po dolgem premoru precej ponavljati,« je povedala Jančeva in napovedala še gostovanja v večjih krajih sevniške občine.

V dobri poldrugi uri predstave nastopa premožen trgovec Martin Friponnet (Karli Tomažin), ki verjame, da je našel popolno dekle za svojo ženo Finett (Metka Urh) – mutasto in še verjetno dedinjo. Idealno torej – žena, ki mu ne bo ugovarjala in jezikala, za povrh pa v hišo prinesla še veliko bogastvo. Ali ima sploh lahko kdo takšno srečo? Morda, če se ne bi v zgodbi pojavila še Martinova gospodinja Frigalette (Slavica Ivačič), njegov vedno zaspani, a prebrisani vajenec Jean (Silvo Starc ml.) in notar Maistre Mousche (Silvo Starc st.), čigar storitve in pomoč tudi kar nekaj stanejo, zadeve rad zapleta, da izmolze iz Martinove mošnje vedno več cvenka, kot je sprva pripravljen plačati.

Skratka, predstava, pri kateri je pogost smeh gledalcev nekaj naravnega, izvirnega, ne pa serviranega na pladnju, kot v številnih anglosaksonskih humorističnih serijah. Pri katerih bi, žal, dostikrat potrebovali ob sebi koga, ki nas bi požgečkal, da bi se zasmejali ...

‹ nazaj