Žrtve in povzročitelji vojne v Ukrajini
V medijih je bilo kar nekaj komentarjev znanih osebnosti, ki se spotikajo ob udeležence letošnje spominske slovesnosti pri Ruski kapelici pod Vršičem in celo ob slovenska podjetja, ki delujejo v Rusiji.
Prebivalci večnacionalne Ukrajine so zagotovo največja žrtev vojne, ki poteka že osem let. K prekinitvi te strašne morije pa lahko prispevamo vsi mi, če le povzdignemo svoj glas za mir in obsodimo resnične sprožilce vojne. In kdo so ti?
Zahod je z izvedbo državnega udara leta 2014 vzpostavil v Ukrajini svojo marionetno oblast. EU je postala politično, gospodarsko in vojaško gospodar Ukrajine. Zato je EU v celoti odgovorna za vse, kar se je v Ukrajini dogajalo. In kaj bi morala EU v Ukrajini urediti, če bi sledila evropskim vrednotam? Odgovor je preprost. Večnacionalna Ukrajina bi morala postati neuvrščena oziroma nevtralna država ter federacija, v kateri bi imele posamezne federalne enote pravico do odcepitve stalnih prebivalcev z referendumom. Pokrajine Donbas, Krim … niso last ne Kijeva ne Zelenskega, ampak so last njenih prebivalcev. Evropska prihodnost je v vrednoti, da je suverenost vsake države podrejena samoodločbi narodov v posamezni državi. Le tako imamo garancijo, da bodo tudi večnacionalne države resnično demokratične do vseh narodov in manjšin, ki v njej živijo. Tako bi naknadno mednarodno legitimirali tudi že odcepljeni Krim.
Žal v EU že dolgo prevladujejo revanšistične sile, ki so antifašizem kot evropsko vrednoto zavrgle. V Ukrajini so podprle ultranacionaliste, ki so potrdili odločitev za priključitev k Natu in sprožili državljansko vojno proti ruskemu prebivalstvu. Revanšistične sile EU so naredile prav vse, da bi izzvale Rusijo k vojni v Ukrajini. Seveda to ni bilo mogoče za časa predsednika Trumpa, ki je računal prav na zvezo z Rusijo v zaustavljanju razvoja Kitajske. EU pa je prevzela staro germansko idej pohoda na vzhod in kolonizacijo naravnih bogastev Rusije. Za časa Jelcina je vse dobro kazalo, a prišel je Putin, ki je zahteval že od vsega začetka enakopravno sodelovanje z EU. EU je to odločno zavrnila. Dosledno je podpirala zmago demokratov in za predsednika J. Bidna, saj si je prav od njega obetala, da bo izzval Rusijo v napad na Ukrajino.
Strategi EU so si vojno z Rusijo zamislili kot ponovitev hrvaške Nevihte – torej »osvobajanje« Ukrajine in izgon več milijonov Rusov iz Donbasa in Krima ter padec Putina. A Putin jih je presenetil in prehitel z napadom na Ukrajino. Tudi on je mislil, da bo to lahka in hitra zmaga in podreditev Ukrajine. EU je takoj in brezpogojno stopila na stran svoje ukrajinske kolonije in menila, da bo vojna trajala največ mesec ali dva, potem pa sledi propad Rusije. Menili so, da bo hitro sledil ekonomski zlom, ulični neredi, upor ... in Putina naj bi odstavili ulica, oligarhi, vojska. Potem so začeli Evropejce tolažiti, da je Putin resno bolan in na oblast bo prišel nekdo po volji Zahoda.
Vse vojne se začnejo tako, da so njihovi avtorji prepričani o hitri zmagi. In potem se izkaže, da ni tako. Zdaj nas evropski oblastniki pripravljajo na pomanjkanje in revščino kot posledico vojne, ki so jo zakuhali prav evropski voditelji. A upanje obstaja. Angleži so že dali rdeči karton Johnsonu, Italijani pa največjemu evropskemu vojnemu hujskaču Draghiju. In prav Italijani so vrhunski diplomati, ki vedo, kdaj je treba izstopiti iz koalicije, ki izgublja, in se pridružiti koaliciji, ki bo zmagala oziroma bo glasovala za pomiritev z Rusijo.
