Predlog Strateškega načrta skupne kmetijske politike 2023–2027 za Slovenijo je bil potrjen na vladi Republike Slovenije, vsebina pa je bila uradno posredovana v presojo Evropski komisiji. Slednje nam sporoča, da tako pomembni dokument ni izražanje avtentične potrebe in volje Slovenije, temveč ga Slovenija lahko sprejme samo potem, ko ga potrdi Evropska komisija. Samo potem, ko je preverjeno, ali vsebuje določbe in izraža tudi ideološke vidike naddržavnih oblasti na najrazličnejših ravneh.
Pravzaprav to ni kmetovanje, ki je blizu samo ljudem, ki so z zemljo in življenjem, ki ga poraja, prepleteni, ki so zemlji hvaležni in jo ljubijo, zato jo negujejo skozi generacije. Samo takim gre zaupanje za njeno oplemenitenje, kar zemlja hvaležno vrača s svojimi sadovi. Zato morajo delovati v popolni avtonomiji, brez birokratskega in tehnokratskega vmešavanja. Priča smo, da njihovi posegi, posebno v neoliberalističnem duhu, vnašajo samo izčrpavanje in uničenje, kar prekrivajo z besedo novoreka trajnostni razvoj. Spomnimo se na ugotovitve Nobelove nagrajenke za ekonomijo, Elinor Ostrom, v svojem delu Governing the Commons. Samo skupnost lahko upravlja z naravnimi viri, kot so denimo voda, na osnovi svojih avtentičnih pravil brez vsiljevanja za življenje neustreznih zunanjih diktatov. Strateški načrt skupne kmetijske politike 2023–2027 za Slovenijo spominja ravno na to.
Slovenska stroka in pozneje oblast naj se, morda za spremembo, odloči za suvereno in skupnostno upravljanje slovenskega ozemlja in zemljišča. V opozorilo naj jim bodo prihajajoče spremembe.
Črt Tavš, Koper