Sneg vleče denar iz proračunov občin

Pomirjujoče je, ker namesto telohov, ki so odganjali v prejšnjih januarjih, pravkar na tleh leži sneg. Tam, kjer ga nimajo, si s težavami v prometu ne belijo glav. Zimske radosti jih čakajo za ovinkom. Najbolj nesrečno se v nebo ozirajo v občinah, ki jim zimska služba iz proračunov požene tja do deset odstotkov denarja. Kriteriji financiranja občin jim, skupaj z nedavnim dodatkom za uravnoteženje razvoja, snežene draginje ne morejo nadomestiti.

Pred slabim mesecem je vodja smučarskega centra Cerkno s težavo našel dve dovolj hladni noči za izdelavo kompaktnega snega za običajni decembrski zagon smučarske sezone. Kljub temu je, prekaljen s 40-letnimi izkušnjami na prav toliko starem centru, zagotovil, da bomo kmalu dočakali obilje snega. To je pripovedoval pri spomladanskih temperaturah, ki so v tednu dni z visokimi stroški pripravljen sneg stopile, in bil deležen nejevernih pogledov. Ker je Zemlja uničena in podnebje nad njo ječi, nihče ni verjel, da bo smučišče tri tedne pozneje pokrila več kot meter visoka snežna odeja.

Pa ga je in omogoča rajsko smuko. Toliko snega so na centru namerili le dvakrat v njegovem obstoju. Podobno v najbolj zasneženi naseljeni, najvišji primorski vasi Vojsko. Do rekordnih belih padavin leta 1952 sta sicer zmanjkala skoraj dva metra snega, a je tokratni v najvišjih naseljenih vaseh pometel s kar nekaj novodobnimi rekordi. S to razliko, da so sedaj vešči komunalni delavci in plužne ekipe zelo razredčene. Ker so se s težaškim, podplačanim delom pripravljeni ubadati vse redkejši možje in v zasneženih občinah zaman z lučmi iščejo dodatne, so okrnjene ekipe teden dni plužile dan in noč. Tudi 20 ur skupaj! Ker so ljudje sočasno vse bolj zahtevni, nekdanjih samoumevnih zimskih čistilnih akcij vse manj navajeni in so nanje tudi (časovno) nepripravljeni, je na račun prizadevnih mož padla tudi marsikakšna od snega težja beseda.

Delo in običajno zmedo na državnih cestah plačajo vsi slovenski davkoplačevalci, na lokalnih cestah in javnih poteh pa vsaka občina kakor ve in zna. V občini Idrija, denimo, bržčas milijon evrov, slabo desetino letošnjega proračuna.

Če zanemarimo nekaj manjših težav in padlih dreves, v najbolj zasneženih krajih omembe vrednih zastojev ni bilo. Slabše je na državnih cestah, najslabše na avtocestah. Nekdanjih, izkušenih upravljalcev plugov ni več. Iz vsemogočih držav najeti, slabo plačani delavci, si prizadevajo, a po bolj zelenih kot belih zimah prepočasi pridobivajo kilometrino. Vozniki s svojimi vse sodobnejšimi jeklenimi konjički so večino zimskih veščin izgubili davno. Pač pa so v vse večji življenjski naglici pridobili nestrpnost.

Delo in običajno zmedo na državnih cestah plačajo vsi slovenski davkoplačevalci, na lokalnih cestah in javnih poteh pa vsaka občina kakor ve in zna. V nezasneženih so v teh dneh, ob nekaj sto evrih stroškov za posipanje cest, mirni. V slabih dveh desetinah, običajno najbolj zasneženih občin, pa je sneg iz proračunov pravkar zmetal več milijonov evrov.

V občini Idrija, denimo, bržčas milijon evrov, slabo desetino letošnjega proračuna. Sklepamo po podobni zimi leta 2018, v kateri so stroški dosegli to številko. S to razliko, da so tedaj, podobno kot vse rekordne padavine, imeli visok sneg februarja. Letošnji februar vajo lahko ponovi in podvoji stroške. Kaj lahko pa bomo februarja nabirali telohe. Pravkar je odjuga ...

Zimsko čiščenje v najbolj milih zimah Idrijo stane 600.000 evrov. Ker zato nima denarja za letno vzdrževanje 388 kilometrov cest, je obnje namestila znake za splošno nevarnost. Naj občina Izola ne zameri, ker smo že večkrat iz proračunov izluščili njene številke za zimsko službo. Te v zadnjih letih segajo od 11.000 do 26.000 evrov z nekaj pribitka za intervencije. Pomenijo tisočinko letnega proračuna. Pa Izola ni občina z najnižjimi stroški za zimsko službo. Del občin tega stroška v proračun sploh ne vključuje.

Število prebivalcev, dolžina cest, gostota poseljenosti, ki sicer prizadetim občinam dodajo nekaj evrov v primerno porabo, te razlike, niti skupaj z denarjem za uravnoteženje razvoja, ne morejo nadomestiti. Vse občine so v težkem položaju. Dobrih osem odstotkov pribitka k povprečnini so si sicer uspele izgovoriti, a kljub temu ne vedo, kako plačati tja do 30 odstotkov narasle stroške. Odrekala se bo večina, zasnežene občine pa največjemu številu, tudi nujnih, zakonitih nalog.

Občine in njihovo financiranje so ta hip zadnja skrb države. Obratno, v njih, tu in tam, vidi celo rezerve. Kakopak moramo izvzeti Ljubljano in njenega super župana. Prva državna ministra sta se mu pravkar nič manj kot opravičila za razkritje razsula, ki mu je župan botroval v zdravstvu. Bilo bi absurdno, če opravičilo ne bi razkrilo strašljivega vprašanja, kdo sploh vodi to državo in kaj v njej 211 preostalih občinskih priveskov sploh pomeni.

Ker sneg je in bo, bo delu, tudi sicer v marsičem pretirano in škodljivo neenakih občin, še metal denar iz proračunov in občanom slabšal kakovost življenja. Ljudje bodo odhajali in ostajali bodo starejši brez upanja na znosno dolgotrajno oskrbo. Seveda to ne bo šlo v nedogled. Šlo bo samo tako dolgo, dokler v državi in v Ljubljani, ne bo usodno počilo. Močni sta namreč natančno toliko, kot so njuni, ne bodi jih treba, najšibkejši občinski, podeželski, če hočete, členi.


Najbolj brano