Sestra po napadu doživela infarkt in je hospitalizirana
Vršilec dolžnosti direktorja Splošne bolnišnice Celje (SBC) Dragan Kovačić in vršilec dolžnosti strokovnega direktorja SBC Radko Komadina sta danes podrobno opisala dramo, ki se je dogajala v Urgentnem centru Celje v sredo zjutraj, ko je moški napadel in poškodoval njihova zaposlena.
Kot je povedal Komadina, je nekaj minut čez šesto zjutraj v celjsko urgenco vstopil moški, ki je bil najprej »v komunikaciji problematičen z gospo, ki je čistila hodnik«. Nato se je s povzdignjenim glasom prijavil v obravnavo, bil je brez napotnice. »Vzroka prihoda ne morem povedati, gre pa za bagatelno situacijo, ki je rešljiva kot akutna težava pri osebnem zdravniku,« je bil jasen Komadina.
Ker je bil moški še vedno glasen, je k njemu pristopila izkušena diplomirana medicinska sestra. Moški jo je napadel, ji lažje poškodoval prste na eni roki. Nato je iz rentgenskega kabineta pristopil drug sodelavec, ki ga je moški s čelom udaril v obraz, zdravstveni delavec je zakrvavel iz nosu. Moški je nato zapustil prostore.
Dogodek je pretresel celotno bolnišnico, zlasti zaradi reakcije medicinske sestre. »Izkazovala je hudo stresno motnjo. Strašno se je prestrašila, čutila je značilne spremembe za situacijo, ki lahko privede do smrtnega zapleta. Neskončno smo pretreseni zaradi tega,« je pojasnil Komadina. Sestra je doživela miokardni infarkt, je bil bolj natančen Kovačić: »Še vedno je hospitalizirana, stanje je stabilno, ni pa mi treba razlagati, kako nevarno je to stanje, ki bi se lahko končalo tudi s smrtnim izidom.«
Urgentni center ni psevdozdravstveni dom
Že po prvi včerajšnji informaciji, kaj se je v bolnišnici oziroma na urgenci zgodilo, so se usuli tudi komentarji privoščljivosti. Prav to jih v bolnišnici najbolj skrbi, je dejal Kovačić: »Nasilje mora naleteti na obsodbo, kajti v komentarjih, ki jim sledimo po različnih medijih, zasledimo navijaško odobravanje tega in to nas zelo plaši. Ker eskalacija nasilja lahko pomeni bistveno bolj tragične dogodke, kot je ta, ki je bil potencialno tragičen, se pa lahko prelije v nekaj nepopravljivega.«
Moški, ki je prišel na urgenco, je bil eden od 70 odstotkov bolnikov, katerih stanje ni tako, ki bi sodilo v urgentni center, ampak v zdravstveni dom. Kot je povedal Komadina, se je koncept urgentnih centrov med covidom drastično spremenil: »Po covidu je dostopnost na primarnem nivoju v nekaterih regijah slabša, kot je bila prej. Poskušamo razumeti, da ljudje razumejo obisk urgentnega centra kot neki psevdozdravstveni dom, kar to vsekakor ni.«
Da je še vedno precejšnja nedostopnost primarnega nivoja težava, je opomnil tudi Kovačić: »Vsakodnevno poslušamo od pacientov, zakaj je na vratih Zdravstvenega doma Celje še vedno študentka. Mi z ZD Celje dobro sodelujemo, razen na področju urgence, kjer pa je državni fenomen, da se pacienti prelivajo v urgentne centre, ki niso zdravstveni domovi. Niso zasnovani tako, da bi imeli dovolj kadra, da bi zamenjali primarno zdravstvo. Ampak to je državni problem.«
Ne pretepajte zdravnikov in medicinskih sester
Policija je identiteto osumljenega potrdila, so odgovorili iz Policijske uprave Celje: »Po dosedanjih podatkih ga v preteklosti nismo obravnavali zaradi storitve kaznivih dejanj oziroma prekrškov. V omenjenem primeru še naprej zbiramo obvestila v smeri suma storitve kaznivega dejanja povzročitve lahke telesne poškodbe.«
Zakaj se je tako razburil v urgentnem centru, še ugotavljajo. Komadina je ponovil, da njegovo stanje ni bilo urgentno: »Ni ga pregledal zdravnik. Obravnavala ga je triažna sestra, ki obvlada svojo stroko. Na klicno napravo ni bil klican nihče, pa nas je za kirurgijo ponavadi šest, ki smo vešči takojšnje reanimacije in takojšnjih ukrepov v urgenci.« Dodal je prošnjo: »Ne pretepajte zdravnikov in medicinskih sester, če vam ne morejo dati in ponuditi takoj tistega, kar morebiti plačnik obljublja.«
Kovačić je poudaril, da bi se morali vsi zavedati, da so tudi zdravstveni delavci samo ljudje, ki so starši, otroci, bratje, sestre: »Nekoga udariti ali poškodovati je neskončna škoda, ki si jo povzročil nekomu, ki s tabo živi v istem mestu. Kakršni koli problemi nas čakajo, jutri jih bomo morali reševati skupaj. A bomo streljali gasilce ali pa preganjali učiteljice? Potem res ne vem, kam bomo prišli.«
Strah in nezaupanje
Do zdaj v celjski bolnišnici drugega razen komunikacijskih konfliktov niso opazili. A Komadina opozarja, da je ta dogodek pomemben za celotno Slovenijo: »Se spomnite, kakšno vzdušje je bilo po grozovitem zločinu, ki se je zgodil v izolski bolnišnici? Eno je, če gledate hollywoodske filme, drugo pa je realno življenje v sistemu, ki je močno preobremenjen, temelji na etičnem pogonu vseh, ki to delamo.«
V bolnišnici bodo sicer poostrili varovanje, a vodstvo opozarja, da to ni rešitev. Ali kot je dejal Komadina: »A bomo imeli bolnišnico varovano kot centralno banko? Kam to vodi? Vsekakor ne v večje zaupanje med zdravnikom in bolnikom. Zdaj bodo zdravniki in sestre nezaupljivi.«
Podobno je dodal Kovačić: »Si predstavljate, da boste hodili v bolnišnico skozi kovinske detektorje z varnostniki kot pred klubi? To se zdi meni nepojmljivo. Nimamo principa, kako se temu upreti drugače kot obrniti se na javnost, da to proglasi za zavržno in nesprejemljivo dejanje. Ker če bi se isto zgodilo na pediatriji, bi se vsi zgražali. Ker se je pa to zgodilo pri odraslih, je pa v redu. Ni v redu! To ni v redu! Želimo zdraviti ljudi in imeti razmere, v katerih ne bomo skrbeli za lastna življenja, ampak za tiste, ki ležijo pred nami in se borijo za življenje. To si želimo.«
