Kam se gibljejo cene surovin in na kaj je treba biti pozoren pri njihovi nabavi. O tem nabavni menedžer minulega leta, ki bo še podrobneje o tej tematiki govoril 16. septembra na Brdu pri Kranju, na 9. Konferenci slovenskih izvoznikov.
Pri katerih surovinah smo že doživeli cenovni vrh in pri katerih še ne?
Menim, da smo vsaj za zdaj cenovni vrh dosegli pri veliki večini kovin in surovin, ki jih spremljamo. Kako se bo to izrazilo v materialih, polizdelkih in izdelkih, pa je zelo odvisno od tega, koliko bo zraven energetskega vpliva. Tako da za veliko večino surovin menim, da smo vrh dosegli pred meseci. Pri kovinah smo zdaj glede na marec na ravneh od –20 do –50 odstotkov glede na tisto obdobje. Druga zgodba je pri surovinah oziroma materialih, ki jih uporabljamo pri elektroniki. Tam še nismo dosegli vrha. Trenutne napovedi za prihodnje leto za polprevodnike kažejo od 15 do 25 odstotkov višje cene.
Zakaj?
Zato, ker so mnogi investirali v povečanje proizvodnih zmogljivosti, po drugi strani pa tudi zaradi naraščajočih cen energentov. Morda pa tudi izkoriščajo tržne razmere.
Torej, po vašem mnenju ni več pričakovati nadaljnje rasti ali novih vrhov?
Kakšna rast se še lahko zgodi. Povpraševanje je manjše, napovedi za jesen pa kažejo, da se bo to povečalo in posledično bo vplivalo na rahlo rast cen. Ne pričakujem pa novih vrhov. Po novem letu na splošno pričakujemo zniževanja cenovnih ravni surovin.
Kaj pa ob omenjenem vplivu energentov?
Zaradi zelo visokih cen in nekaterih pomanjkanj energentov utegnemo videti manj spustov cen v naših nabavnih cenah. Tega me je pravzaprav strah. Za primer, razne talilnice, topilnice, livarne ... vse porabljajo ogromno energije. Potrebujejo jo za predelavo osnovnih kovin, kot je baker ali jeklo, ne nazadnje pa se veliko energije porabi tudi za kuhanje mase za papir, plastike, proizvodnjo stiropora ... Za prihodnje leto vseeno pričakujemo, da bo neto izkupiček boljši, vendar pa bi bil ta še boljši, če ne bi bilo podražitve energentov.
Torej tudi zaradi rasti cen energentov ni pričakovati novih vrhov surovin?
Upam, da ne, pa tudi ni realno. Marsikatera kovina je bila na izjemno visokih cenovnih ravneh, v resnici pa to nima nobene zveze z dejanskimi stroški predelave. V večini primerov je šlo za izjemno veliko povpraševanje glede na ponudbo, ki se ni mogla tako hitro odzivati. Obenem ne gre pozabiti, da so mnogi v tem času zaradi finančnih razmer in poceni denarja vlagali špekulativno, predvsem v določene kovine. Baker je ena takšnih, visoka cena je bila v glavnem posledica špekulativnih nakupov, ki pa nimajo zveze z realno porabo. Posledično so se stvari v relativno kratkem času tudi uredile. Zdaj je cena v primerjavi z vrhom na –20 odstotkih.
Zakaj še bodo cene upadale?
Pri tako visokih vrhovih, kot smo jih imeli letos, gre po mojem mnenju za izjemen dogodek, ki je splet povpraševanja, finančnih razmer in stanja glede covida-19. Ključno gonilo pri pocenitvah bo umirjanje razmer v dobavnih verigah. Izjemno povpraševanje, ki smo ga spremljali v zadnjih dveh letih, se umirja. To se pozna na dobavljivosti in posledično tudi na cenah.
Kaj pa inflacija?
Nevarnost inflacije poganja povpraševanje in zato se je ogromno nakupov surovin zgodilo v prvi polovici letošnjega leta. Posledično je zdaj povpraševanje manjše, saj smo prej nabavljali oziroma si zagotavljali nabave po tistih cenah, da smo si zagotovili nižje vhodne stroške v podjetju. Ker je zdaj povpraševanje na trgu manjše, cene pač upadajo.
Kako pa se špekulira zdaj?
Ni nekih špekulacij, razen da vsi predvidevamo, da bodo cene še dodatno upadle. Zato ne delamo dolgoročnih zakupov, čakamo do zadnjega trenutka. To je igra, mislim, da znotraj pol leta do enega leta. Vedno, ko cene surovin rastejo, poskušaš rezervirati cene za čim dlje vnaprej, da si zagotoviš čim nižje cene za čim daljši čas. Ko pa cene upadajo, delaš vse rezervacije oziroma nakupe kratkoročno, da poskušaš ujeti čim boljši trenutek za nakup.
Še malo špekuliranja. Ali bomo kdaj dosegli cene s konca leta 2019?
Težko odgovorim na to, ampak z današnjega stališča menim, da čisto nazaj na tiste ravni ne bodo šle ali pa bo za to potrebno zelo veliko časa. Verjetnost za to je pri večini surovin zelo majhna.
Kako ste se v Danfossu odzvali na podražitve surovin?
Z vidika nabave delamo zakupe določenih surovin, tiste, kjer smo rezervacije že imeli, pa smo med letom še zakupili, da stabiliziramo ceno. Po drugi strani prilagajamo prodajne cene trenutnim razmeram na trgu in spremljamo priložnosti. Pri tem ni odveč poudariti, da čisto vsega zvišanja cen pri nabavah ne moremo takoj implementirati v naše nove prodajne cene na trgu. To je večmesečni proces in ves ta čas intenzivno delamo pri optimizaciji stroškov. Tega nismo opustili in še vedno iščemo prihranke v produktivnosti in pri nabavi materialov ter pri tem ne odstopamo, pravzaprav smo prisiljeni intenzivnost dela pri prihrankih še povečati. Enostavno verjamemo, da je to edini način, da se spopadamo z velikimi dvigi cen, ki jih ne moremo v celoti prenesti na trg.
Za katere materiale predvsem izvajate ščitenje cen surovin oziroma tako imenovani hedging?
Za določene strateške, kot so nerjavno jeklo, medenina, baker, delno pa tudi aluminij in jeklo. Mi delamo zakupe oziroma hedging dogovore z dobavitelji, da za neko finančno nadomestilo fiksirajo cene za določeno obdobje ali določeno količino.
Vam je v tem trenutku žal, da niste še za katere surovine zaščitili cene?
To je odvisno, v katerem času vprašate, ampak v povprečju menim, da smo vse skupaj kar dobro izvedli. Ključno pri tem je, da jih v tem nihajnem obdobju delamo na relativno kratko obdobje, tam do polovice leta. Če smo prej brez težav blokirali ceno za celo leto vnaprej in majhna razlika v ceni ni igrala velike vloge, je zdaj lahko ta razlika zelo kritična. Če zakupiš recimo za prihodnje leto po precej višjih cenah od dejanskih, lahko konkurenca v prihodnjem letu pride na trg z izdelkom po precej nižjih cenah od naših.
Ali pričakujete, da se bo ta čas šestih mesecev še krajšal?
Dejansko gre za maksimalno obdobje, ki ga gledamo. Zdaj za določene kovine gledamo zgolj prvo četrtletje 2023. Hočemo biti zelo agilni. Obstajajo določene tveganja glede količin, ampak eno od tveganj je tudi, da ne naredimo pretiranih količinskih rezervacij, potem pa obtičimo s prevelikimi zalogami. Treba je biti previden.
Ste že naredili kakšne rezervacije za prvo četrtletje?
Nič še.
Torej je smiselno, da se podjetja ukvarjajo s ščitenjem cen surovin oziroma najamejo za to nekoga?
Da. Tudi zdaj, ko gledamo upadanje cen, je kratkoročno to še vedno smiselno. S tem si zagotoviš vsaj neko predvidljivost stroškov. Je pa v Sloveniji na tem področju v nabavi še vedno relativno malo znanja. O tej tematiki se vse več pogovarjamo v nabavnih krogih.
Kaj še svetujete podjetjem pri prihodnji nabavi?
Zagotovite si dostop do napovedi in spremljajte različne vire, jih združite in vidite, v katero smer se giblje. Tu je treba opozoriti na še eno veliko tveganje, in sicer pomanjkanje plina v Evropi, kar bi potencialno lahko pomenilo zelo veliko težavo v dobavljivosti določenih stvari. Torej vse, kar je povezano z livarnami in topilnicami in podobno, saj smo videli, da se določene že zapirajo. Vsaj za nekaj časa. Takšne stvari utegnejo imeti zelo konkreten vpliv na nabavne tokove.
Kaj pa trend regionalizacije nabave?
Ta je smiselna zaradi motenj v nabavni verigi. To pomeni, da čim bližje našemu proizvodnemu procesu ali kupcu tudi nabavljamo surovine. Ne smemo pozabiti, da so cene kovin na Kitajskem precej nižje. Če vzamemo za primer jeklo, ko je bila cena v Evropi na vrhu pri 1.600 dolarjev za tono, je na Kitajskem stala pod tisoč. Tudi danes je v Evropi tona okoli 750 dolarjev, na Kitajskem pa okoli 500. Smiselno je razmišljati o nabavi iz dveh ali treh virov, pri čemer je ta še vedno iz Kitajske ali Indije, potem pa dobavno verigo uravnavati še z lokalnim virom. Tu je priložnost za stroškovno optimizacijo še vedno odprta. Vedno je treba primerjati cene na Kitajskem, v ZDA in Evropi, ker so zelo odvisne od lokalnih razmer. Ponudba in povpraševanje sta drugačna. Enako velja za omejitve mednarodne trgovine, covida-19 ali pa pomanjkanja elektrike, kar posledično vpliva na zapiranja na strani dobavitelja.
Kaj pa svetujete tistim, ki so zakupili prevelike količine?
Odvisno, za kakšno dejavnost gre. Če se da, naj jih prodajo ali odpovejo. Je pa odvisno, ali se to da in kakšne so pogodbe ter koliko nas to stane. V večini primerov pa velja, če se nekaj ne splača, dajmo to porabiti in prodati izdelke na trgu po cenah, s katerimi ne delamo izgube. Pri tem pozivam ljudi v nabavi in tiste, ki spremljajo svoje stroške, da je transparentnost pomembna za dobro poslovanje. Vidik, ki ga mogoče premalo upoštevamo. Takrat, ko bomo morali dvigniti cene, bomo lahko kupcu transparentno pokazali svojo kalkulacijo ter mu pokazali, na primer, da cena elektrike vpliva na 10 odstotkov cene. To gradi zaupanje. V teh volatilnih časih je zaupanje v poslu ena od ključnih stvari, da se ljudje ne počutijo, kot da jih nekdo ne prinaša naokoli. Tam, kjer prihajajo zahtevki po zviševanju cen, ki niso transparentni, tam je veliko tveganje, da sčasoma s tem dobaviteljem ne bomo več poslovali. Ker zaupanje pade.
