V gorah ga je dobesedno »nametalo«. Tam je bila temperatura ves čas pod ničlo, vsaj nekako nad 1600 metri nadmorske višine. In že prej je bila tam večinoma snežna odeja. Suh sneg, pršič, vir užitkov in dokazovanj, kdo bo prvi in kdo zmore več in bolje, lepše. Dan po sneženju, ko je bila snežna odeja res rahla in zelo nepredvidljiva, je pogled na kamero na Zelenici ponudil osupljiv pogled. Pri razglašeni četrti stopnji nevarnosti snežnih plazov je bilo tam skoraj kot na mravljišču! Res sem se vprašal, za koga so plazovna poročila, pa stopnje nevarnosti snežnih plazov. Nekje ob koncu sedemdesetih let prejšnjega stoletja, mislim, da je bilo januarja 1977, se je skupina srednješolcev in profesorjev »ujela« v domu na Zelenici pri sneženju in močnem vetru. Takrat je bila Zelenica priljubljeno smučišče. Izpod severnih ostenij Begunščice se je sprožil snežni plaz, ravno ko se je skupina skušala prebiti do Ljubelja. Zasulo je dva profesorja in štiri dijake. Pustimo okoliščine, ki so privedle do tega, da so se v takem vremenu sploh odpravili proti dolini. Taki dogodki kažejo, da je to območje ob za to ugodnih vremenskih pogojih lahko res nevarno.
Mogoče bo kdo rekel, da so bile včasih zime bolj snežene in da jih ne moremo primerjati z današnjimi. A to ni čisto res. Za plaz ni nujno, da je snega ne vem kako veliko. Ko sneg prekrije skale, grmovje, rušje, je pot plazovom odprta, pa naj bo nad to plastjo en ali dva metra snega, lahko tudi le pol metra. Odvisno je, kakšno je stanje snežne odeje pred sneženjem, ob kakšni temperaturi sneži, ali je med sneženjem tudi dovolj močno pihalo … Prav ta dan, ko so vrli turni smučarji preizkušali svojo srečo, je plaz delno zasul teptalca snega, ki je peljal oskrbnike s koče na Zelenici na Ljubelj. Morda bi morali, ob vseh obvestilih in poročilih o možnosti plazenja, dodati tudi vse dosedanje nesreče, ki so se zgodile na nekem območju. Človeški spomin se je že dostikrat izkazal za pomanjkljivega, hitro pozabljamo.