Tomaž Barada: Proti mojemu imenovanju je bila le smučarska zveza
Vodja slovenske olimpijske reprezentance Tomaž Barada je slovenski nastop na zimskih igrah v Pekingu, kjer je ekipa osvojila dve zlati, tri srebne in bronasti medalji, ocenil kot izjemen. »Lahko smo ponosni na naše športnike, ki nas povezujejo in nas delajo velike v svetovnem merilu,« je ocenil Barada.
»Slovenija je sicer manjša kot so številna mesta največjih držav sveta, a se z njimi v športu uspešno merimo. To velja tako za poletne igre lani v Tokiu kot za zimske v Pekingu. Te smo začeli izjemno, kar je bila dodatna motivacija za vse ostale. Zlato in bron smo osvojili takoj na začetku iger na eni tekmi, kar se v zgodovini Slovenije še ni zgodilo. Uspešni niso bil le skakalci, z odličji se domov vračajo tudi alpski smučarji in deskarji,« je v pogovoru za STA slovenski del OI strnil Barada.
Športniki lahko dosežejo uspeh, če so zaljubljeni v svojo disciplino
Deskarka Glorija Kotnik se je na OI uvrstila zadnji hip, ni je bilo niti na širšem seznamu možnih dobitnic medalj, na koncu jo je osvojila. Barada je o tem kot vodja odbora za vrhunski šport in eden od podpredsednikov Olimpijskega komiteja Slovenije (OKS) soodločal.
»Strokovni svet ji je dal možnost nastopa na podlagi zgodovine njenih dosežkov. Odločitev se je izkazala za izjemno pomembno, vprašanje pa je, kako bi jo ocenjevali, če se ne bi uvrstila med 16 najboljših. Gotovo bi bili deležni kritik. Toda zame je vsak, ki se uvrsti na OI, kot dobitnik medalje. Odličja niso samoumevna, že preboj v deseterico je vrhunski dosežek.«
Barada je sicer bolj naklonjen temu, da bi bila merila za uvrstitev v olimpijsko reprezentanco visoko postavljena, »da gredo na OI tisti, ki si to resnično zaslužijo in sodijo v prvo polovico po dosežkih«.
Sam kot športnik ni bil nikoli na OI, v taekwondoju je bil med drugim večkrat evropski in svetovni prvak, potem je v kickboksu prav tako osvajal naslove. Taekwondo je sicer v zadnjem obdobju del programa poletnih OI.
»Če zavrtim čas nazaj, ko sem še sam tekmoval, moje discipline ni bilo na programu OI. Ko se je to spremenilo, nisem imel želje po spremembi in sem ostal v neolimpijskem taekwondoju. Športniki lahko dosežejo uspeh le, če so nekako zaljubljeni v svojo disciplino. Sam sem v svojo bil in če bi zamenjal slog, potem zagotovo ne bi bil nikoli tako uspešen.«
Tako je doživel uvodno slovesnost iger v živo šele kot funkcionar. Ob njegovem imenovanju za vodjo je bilo na seji izvršnega odbora kar nekaj zapletov in očitkov, da ne prihaja iz zimskih športov.
»Smučarska zveza Slovenije (SZS) je bila edina proti mojemu imenovanju. A to je sedaj zgodovina. Športniki in vodstvo OKS bodo sodili, če sem bil prava oseba za to delo. Zanj sem se odločil v prepričanju, da lahko to dobro izpeljem, posebej v razmerah pandemije. Izkušnje, ki sem jih pridobil pol leta prej v Tokiu, so mi prišle prav.«
Jernej Damjan je bolj skrbel za skakalce in njihovo promocijo
Smučarska zveza je pozneje dosegla, da je bil za tehničnega koordinatorja slovenske odprave v Pekingu imenovan nekdanji skakalec Jernej Damjan.
»Vodja ekipe mora skrbeti za vse. Nisva pa bila obremenjena s tem vprašanjem vodenja, delala sva za uspeh ekipe. Je pa dejstvo, da je Jernej nekoliko bolj skrbel za skakalce in njihovo promocijo kot za ostale stvari. A je vedno pomagal, ko sem ga prosil, in zdaj sva oba lahko zadovoljna z opravljenim,« je ocenil Barada.
Največja težava OI so bili sicer prevozi. »Že 500 m razlike v lokaciji odhoda ali prihoda je bilo nemogoče izpeljati, če tega ni odobril glavni odgovorni. Nemogoče je bilo tudi komunicirati, saj je bilo v organizaciji le malo domačinov, ki so znali angleško, prevajalniki na telefonih so bili le v delno pomoč.«
Za vodjo ekipe je bila velika črna pika tudi prihod na Kitajsko, kjer so udeleženci iger bivali v zaprtem krogu brez mešanja in stikov z domačini, če ti niso bili vpeti v organizacijo.
Avtobus je del slovenske ekipe z letališča v Pekingu do Zhangjiakouja odpeljal z le enim postankom in za opravljanje male potrebe je bilo treba poseči po plastenki. A so organizatorji kmalu povečali število postankov, kot so pozneje rešili še marsikaj, kar je uvodne dni iger oteževalo življenje.
Pomembno je, da sta se Eva in Žan zdrava vrnila domov
Igre so zaznamovale tudi okužbe z novim koronavirusom, številni favoriti za medalje so ostali brez nastopov ali pa so bile njihove priprave zaradi obvezne karantene skrčene na nekaj kvadratnih metrov sobe.
V slovenski odpravi sta bila pozitivna dva športnika. »Z Žanom Koširjem sva iz Slovenije potovala skupaj. Moja velika želja pred odhodom je bila, da pridejo vsi na igre zdravi in bodo lahko normalno tekmovali. Nato pa šok, že prvi dan okužba in to pri Koširju, od katerega smo pričakovali vidno uvrstitev glede na medalje, ki jih je že osvojil.«
Košir je bil v izolacijskem hotelu od konca januarja pa vse do dneva odprtja OI, zato tudi ni mogel opraviti naloge nosilca slovenske zastave. »Vsak dan sva se slišala po telefonu, počasi so se stvari tam zanj izboljševale, od povezave s svetovnim spletom, hrane, ki je bila sprva mrzla, skušali smo mu kar najbolj olajšati življenje, a za trening je dobil le sobno kolo.«
Košir je vse skupaj dokaj dobro sprejel, glede na okoliščine je dobro tekmoval, »sicer ne tako, kot si je želel«. Smučarska tekačica Eva Urevc je bila tudi pozitivna na koronskem testu, le da je izolacijo preživela v olimpijski vasi, kar je bil nov udarec po preboleli bolezni sredi januarja.
»Po vsem, kar se ji je dogajalo, je na koncu izgorela in tudi ekipa tekačev ni dosegla tistega, kar si je želela. Pomembno pa je, da sta se Eva in Žan zdrava vrnila domov,« je sklenil Barada.
