Kot sem povedal že večkrat: Planica je za vse nas in tekmovalce nekakšen drugi dom. Tukaj vsako leto v odličnem vzdušju zaključimo sezono svetovnega pokala. Ker ljudje tukaj vedo, kaj počnejo, nisem imel nikakršnih dvomov. Enostavno sem vedel, da bo to odličen dogodek. S športnega vidika nam je prvi teden nekaj težav povzročal veter, zdaj na koncu pa je bilo vreme veliko bolj stabilno in smo videli vrhunske predstave skakalcev. Na žalost pa je bilo gledalcev manj, kot smo pričakovali.
Planica je znana po odličnem vzdušju. Čeprav niste odgovorni: ste bili morda šokirani nad skoraj praznimi tribunami v prvem tednu?Nisem bil šokiran, sem bil pa razočaran. Iz lastnih izkušenj, ko sem sodeloval pri organizaciji svetovnega prvenstva v Predazzu, vem, kako težko je privabiti ljudi. Ure in ure smo namenili temu, kakšna naj bo cena vstopnic. Za vsakega organizatorja je najbolje, da ima tribune polne. Če ni tako, se dela, ki je bilo vloženo v pripravo dogodka, ne opazi. Kljub temu mislim, da so bila tekmovanja v Planici fantastična.
Kot vodja svetovnega pokala ste bili odgovorni tudi za tekmovanja na prvenstvu v Planici. Žiriji je bilo namenjenih kar nekaj ostrih besed. Kako se soočate s tem pritiskom?Povsem zaupam svojim sodelavcem in verjamem, da so vsa tekmovanja izpeljali po najboljših močeh. Zavedati se moramo, da je veter nekaj, na kar ne moremo vplivati. Ves čas izpopolnjujemo vetrno izravnavo in to je pripomoček, ki skrbi, da je ta šport postal pravičnejši, kot je bil nekoč. Žirija vedno poskuša delovati v dobrobit tekmovanja in ne ene države. Ko pa gre za velika tekmovanja, kot je svetovno prvenstvo ali olimpijske igre, je v afektu včasih izrečenih več grdih besed. Na teh tekmovanjih so zadovoljni samo trije tekmovalci, saj štejejo le kolajne. Veliko več je razočaranih, zato prihaja do grdih besed, ki pa so del naše službe, in s tem moramo živeti. V svetovnem pokalu je tekmovalec, ki je na petem mestu, še vedno vesel in zadovoljen, na tovrstnih tekmovanjih pa je že četrti zelo razočaran.
Vse od vašega prihoda na mesto direktorja se skoki spopadajo s še eno veliko težavo športa – to so skakalni dresi. Vsi iščejo luknje v pravilih. Ali imate načrt za odpravo teh težav?Te težave se pri mednarodni smučarski zvezi (Fis) še kako zavedamo. Lahko povem, da že nekaj tednov razvijamo 3D-optični bralnik za merjenje telesa. Cilj je, da bi ga prvič preizkusili že spomladi, vendar moramo poskrbeti, da bo stoodstotno zanesljiv, in se prepričati, da je to tisto, kar potrebujemo. Cilj je, da bi nam optični bralnik omogočil primerjavo telesa tekmovalca brez dresa in z njim. Tako bi brez težav ocenili, ali je dres tekmovalca v mejah tolerance, ki jih določajo pravila.
Splet okoliščin ekstremnih pogojev in velikega dresa je letos v Willingenu poskrbel za redko viden dogodek, ko je Timi Zajc poletel v ravnino skakalnice. Kako ste se takrat počutili?Vsak dan v moji službi je izziv. Včasih manjši, včasih večji. Vse to je del mojega položaja. Če se navežem na dogodek, ki se je zgodil s Timijem, smo bili ves čas mnenja, da je tekmovanje varno. Prečni veter na skakalnici nikoli ni bil premočan, ves čas smo spremljali situacijo. Res je, da smo bili večkrat na limitu, toda to si lahko privoščimo, saj je naša oprema za nadzor vremena veliko bolj merodajna kot pred nekaj leti. Pri Timiju se je zgodilo veliko naključij, ki smo jih lahko ugotovili, ko smo gledali njegov posnetek in imeli priložnost videti jakost vetra ob njegovem skoku. Ob zeleni luči je imel tri metre na sekundo vzgonskega vetra, kar je bilo v koridorju žirije.
In kaj se je potem zgodilo?Že ob prihodu na odskočno mizo je veter narasel na pet metrov na sekundo, ko pa je bil nekje na 120 metrih skoka, je veter pod njim pihal s hitrostjo, večjo od sedem metrov na sekundo. Zgodil se je en odstotek možnosti, ko izgubimo kontrolo nad dogajanjem. Na srečo ima Timi Zajc fantastične spretnosti za pristanek, ki je bil v tisti situaciji nemogoč. Odlično se je rešil in sedaj je svetovni prvak, izjemno sem vesel, da se takrat ni poškodoval. Zavedati pa se moramo, da so skoki nevaren šport, nikoli ga ne bomo nadzorovali stoodstotno. Padci se dogajajo, in to smo na žalost videli tudi v Planici s padcem Petra Prevca.
Ste vizionar. Letos ste v Engelbergu sklicali sestanek s trenerji, na katerem ste govorili o prihodnosti smučarskih skokov. Ena izmed možnosti je bila tudi tekmovanje v Dubaju. Kako vidite skoke v naslednjih letih?Ko gledam na skoke za obdobje naslednjih deset let, je zagotovo, da morajo postati globalnejši šport. Ta trenutek so preveč odvisni od evropskih sponzorjev in evropskega koledarja. Če želijo skoki doseči novo stopnjo popularnosti, morajo postati bolj globalni. Na evropskem trgu smo odvisni od okoli 160 milijonov gledalcev. Letos smo se ponovno vrnili na Japonsko, ki je zelo pomembna država v smučarskih skokih. Po dvajsetih letih smo znova izpeljali tekmo svetovnega pokala v Ameriki. Isti hip smo dobili potencialnih 300 milijonov novih gledalcev.
Kako pa je z globalnim segrevanjem?Zaradi globalnega segrevanja imamo že zdaj obilo težav s pripravami skakalnic na začetku zime. Letošnji test v Visli na Poljskem je bil vsekakor zanimiv in nam odpira nove možnosti. Toda ob nadaljnjem segrevanju tudi mi stremimo k modernejšim rešitvam. Zavedati se moramo, da smučarski skoki niso kot alpsko smučanje ali smučarski tek, kjer se prodaja tudi material za navadne smrtnike. Smučarski skoki so bolj kot kakšen koncert oziroma šov. Ljudem moramo ponuditi zabavo. Za nas bi bila vsekakor zanimiva mobilna skakalnica, ki bi bila postavljena v hipu in prekrita z modernejšo plastiko, kot se uporablja danes. Nato pa bi takšno skakalnico lahko predstavili v središčih velikih mest. Tekmovanje v Dubaju ali v središču Las Vegasa bi bilo vsekakor nekaj, kar smučarski skoki nujno potrebujejo. Vseeno pa ne gre pozabiti tradicije in v koledarju morajo ostati tudi tradicionalne prireditve, kot je med drugim Planica.