DL: Društvo koronarnih bolnikov - Radi bi bili v vsaki občini

15.5.2023 | 12:00

Martinka Picelj

V Novem mestu so društvo koronarnih bolnikov ustanovili med zadnjimi – Pomagajo, da bolniki po zdravljenju in rehabilitaciji niso prepuščeni samim sebi – Redna vadba, pohodi, izobraževanje

Novo mesto oziroma Dolenjska in Bela krajina sta bili leta 2014 med zadnjimi slovenskimi regijami, ki so dobile svoje društvo koronarnih bolnikov. Tovrstna društva skrbijo, da koronarni bolniki po zdravljenju in rehabilitaciji niso prepuščeni samim sebi, organizirajo redno vadbo ter potrebno izobraževanje in druženje.

Bolezni srca in ožilja so najpogostejši vzrok smrti po vsem svetu, še posebej v razvitejših delih. Zdravljenje bolnikov, ki so doživeli infarkt, je danes učinkovito, a morajo po končanem zdravljenju in rehabilitaciji nadaljevati zdrav način življenja, tudi redno vadbo, pri čemer so jim lahko klubi in društva koronarnih bolnikov v veliko pomoč.

Prva koronarna kluba sta pri nas v Ljubljani in Celju začela delovati že v prvi polovici osemdesetih let prejšnjega stoletja, Zvezo koronarnih društev in klubov pa so na pobudo Ljubljančanov ustanovili leta 1995. V Novem mestu so društvo ustanovili šele leta 2015. Prvi predsednik je bil Bojan Fink, dve leti po ustanovitvi pa je njegovo vlogo prevzela Martinka Picelj, ki društvo vodi še danes. »Vse do leta 2015, ko je bilo na pobudo bolnikov in zdravnikov v Novem mestu ustanovljeno Društvo koronarnih bolnikov Dolenjske in Bele krajine, južno od Ljubljane takega društva ni bilo, potrebe pa so bile velike, saj so bili bolniki po zdravljenju in rehabilitaciji, ki je potekala od dva do tri tedne v zdravilišču, potem prepuščeni samim sebi. Osnovna dejavnost koronarnih društev je predvsem organizacija redne vadbe, s katero bolnik vzdržuje ali še izboljša svoje zdravstveno stanje po končani rehabilitaciji, poleg tega pa skrbimo tudi za izobraževanje in tudi druženje,« o poslanstvu društev koronarnih bolnikov pove Martinka Picelj, ki sama sicer nima osebne izkušnje z infarktom, v tem svetu pa se je znašla po bolezni moža Zdenka, nekdanjega direktorja Dolenjskega muzeja, ki je leta 2014 doživel srčni infarkt in tudi možgansko kap.

Društvo koronarnih bolnikov Dolenjske in Bele krajine danes organizira vadbo dvakrat tedensko v Novem mestu, Šmarjeških Toplicah, Šentjerneju, Metliki, Črnomlju in v Trebnjem. »Vse je pripravljeno, da začne vadbo tudi skupina v Dolenjskih Toplicah, pripravljamo tudi vadbeno skupino, namenjeno mlajšim koronarnim bolnikom, ki so zmožni izvajati tudi nekoliko zahtevnejšo vadbo. Naša želja je, da bi bile vadbene skupine v vseh občinah na našem območju, da se bolnikom ne bi bilo treba toliko voziti in bi imeli tako s tem tudi manjše stroške. Mesečna vadnina za zdaj znaša deset evrov, a jo bomo morali v kratkem zvišati. Poleg vadnin denar za svojo dejavnost dobimo tudi od FIHO, Fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij, in prek občinskih razpisov, nekaj malega pa je tudi sponzorstev, predvsem od Krke,« pove Picljeva.

Danes ima Društvo koronarnih bolnikov Dolenjske in Bele krajine 210 članov, koronarnih bolnikov pa je na tem območju bistveno več. Nekateri med njimi za ustrezno vadbo in način življenja skrbijo sami, mnogi pa po končanem zdravljenju in rehabilitaciji nadaljujejo način življenja, kakršen jih je pripeljal do infarkta, kar seveda ni dobro. Zelo pomembna dejavnost društva je tudi izobraževalna. Gre za predavanja, povezana s koronarno boleznijo, ki jih organizira društvo samo ali pa se člani udeležujejo tudi predavanj Društva za zdravje srca in ožilja Slovenije. Med epidemijo so predavanja potekala prek spleta, a so člani komaj čakali, da se bodo znova zgodila v živo. Prvega predavanja v živo se je tako udeležilo kar 70 članov. Del dejavnosti društva so tudi redni mesečni pohodi z nordijsko hojo, ki jih navadno pripravijo nekje na Dolenjskem ali v Beli krajini, in jih tradicionalno sklenejo z druženjem na pikniku. Obvestila o svoji dejavnosti Društvo koronarnih bolnikov Dolenjske in Bele krajine sproti objavlja tudi na svoji spletni strani.

Članek je bil objavljen v tiskani številki Dolenjskega lista.

I. Vidmar