DL: Franc Brodnik - starodobnike obnovil in spet spravil na cesto

20.2.2022 | 18:40

Franc v svoji delavnici

Lani je zaključil obnovo starodobnika iz leta 1952.

Franc se z njim rad zapelje naokoli. Kot pravi, je vožnja zelo udobna.

Franc Brodnik iz Trebnjega je ljubitelj starodobnih avtomobilov. Velikokrat je pomagal prijateljem pri restavriranju oldtajmerjev, vedno pa si je tudi sam želel imeti vsaj enega v svoji garaži. Želja se mu je uresničila leta 2004, ko je kupil mercedesa 170 S iz leta 1938, ki je počival v gasilskem domu na Selih pri Šumberku, ni pa bil last gasilcev. Franc ga je počasi obnovil in ga znova spravil na cesto.

Ko je avtomobil še deloval, so ga uporabljali za različne potrebe. »A že več desetletij ga nihče ni vžgal, bil je res v slabem stanju,« pripoveduje Franc. Da ga ponovno spravi v pogon, je bil zanj še večji izziv, zato se je zagnano lotil projekta. Za vse je poskrbel sam – od mehanike, kleparskih del, priprav za ličarska dela, do montaže novih kosov in elektroinštalacij. Zbirko starodobnikov je kmalu povečal, saj je kupil še dva mercedesa, prvi je bil iz leta 1936, drugi pa iz leta 1952. Starejšega je prodal svaku, ki je ravno tako velik navdušenec nad starodobniki.

Ker se rezervnih delov ni dalo dobiti pri nas, je šel velikokrat na sejme v Nemčijo, kjer je spoznal veliko ljudi, ki se ukvarjajo z restavriranjem starodobnikov. »Moram reči, da so Nemci zelo varčni ljudje. Pri nas že nekaj deset let stare stvari običajno zavržemo, tam pa je drugače, precej jih shranijo. Zelo veliko rabljenih delov sem dobil, kar pa se ni dalo, sem izdelal sam,« pravi Franc. Najtežje je prišel do originalnih luči, števca, merilnih inštrumentov, kljuk od vrat, mehanike v menjalniku in še nekaterih drugih stvari. Ob tem doda, da je rabljeno školjko za starodobnika iz leta 1938 pripeljal iz Belgije.

Pri prenovi je avtomobile razstavil skorajda do zadnjega vijaka, nato pa jih je počasi sestavil nazaj. »Hotel sem, da so čim bolj podobni originalu, kajti takšen starodobnik ima potem še večjo vrednost. Ob tem sem tudi spoznal, kako so včasih delali avtomobile. Danes so sicer drugačni standardi v strojništvu, denimo navoji in dimenzije vijakov so drugačni, a vseeno so v tistih časih uporabljali že zelo napredno tehnologijo. Starodobniki, ki sem jih imel, so že imeli hidravlične zavore in centralno mazanje vseh gibljivih delov v sklopu podvozja. Tudi vgrajeni materiali so bili zelo kvalitetni,« poudarja Franc, ki se je izučil za avtokleparja, nato pa je naredil še strojno šolo. Od strica mizarja in tudi od očeta, ki se je ljubiteljsko ukvarjal z lesom, se je naučil obdelovanja lesa, zato je sam tudi poskrbel za lesene elemente v notranjosti avtomobila.

Notranjost starodobnika

VOŽNJA UDOBNA IN VARČNA

Lani poleti je zaključil obnovo starodobnika iz leta 1952. Od Zveze slovenskih društev starodobnih vozil je pridobil poseben certifikat za originalnost vozila. »Obiskal me je član komisije, ki je obnovljeni starodobnik natančno pregledal. Navdušen je bil nad mojim delom. Na osnovi tega sem pridobil homologacijo in avtomobil registriral,« pravi Franc. Že po registrskih tablicah avtomobil razkriva, da je iz leta 1952. »To je tudi leto, ko sem se rodil,« pristavi Franc, ki bo letos tako dopolnil sedemdeset let.

S starodobnikom se rad zapelje naokoli, naredil je že kar nekaj kilometrov. Vsakič ko ga parkira nazaj v garažo, pa preveri, kako je z motorjem, oljem, zavorami in vsemi cevkami, ali dobro tesnijo, kajti avtomobil je sestavljen iz starih delov. Po njegovih besedah je vožnja zelo udobna, saj ima veliko medosno razdaljo. »Avto kar plava, ima vzmetenje z amortizerji, zato ne občutiš vsake jamice na cesti,« pove o vožnji in dodaja, da je avto zelo varčen, saj porabi le okoli tri litre dizelskega goriva na 100 kilometrov, njegova končna hitrost pa znaša 90 km/h.

Obnavljal ga je počasi, kar celih osemnajst let. »Ni bilo časa, saj sem bil poleg podjetja zelo vpet še v smučarsko kariero hčerke Vanje. Skoraj celo desetletje sem jo vozil po različnih evropskih smučiščih in na tekme, dokler ni prišla v člansko reprezentanco,« pravi Franc.

OBNOVIL TUDI MOTOR IZ LETA 1939

V svoji garaži ima tudi obnovljen motor iz leta 1939.

Avtomobilsko restavratorstvo je zanj sprostitev in v tem zelo uživa. Da je vedel, kako se kaj sestavi nazaj, je moral prebrati kar nekaj strokovnih knjig, ki jih je dobil iz Nemčije. Obnova starodobnika je precejšen finančni zalogaj, v vsak avto pa je vložil približno po 5000 delovnih ur. Največkrat je delal popoldne in med konci tednov, kajti dopoldne je bil zaseden z delom v svojem podjetju. Pred dvema letoma se je delno upokojil, saj še vedno v manjšem obsegu opravlja svojo dejavnost.

Ima tudi motorno kolo BMW R71 750 Seidler iz leta 1939. Tistega leta so ga iz Nemčije pripeljali v Trebnje. Med vojno je bil skrit v slami pod nekim hlevom, da ga vojaki niso našli, drugače bi ga zagotovo vzeli, kajti lahko se mu pripne tudi prikolico. Po vojni ga je lastnik dolgo časa uporabljal za različne potrebe. Ko je umrl, ga je odkupil od njegovih vnukov. Motor je tako ostal v Trebnjem, treba pa ga je bilo obnoviti. Z njim se ponosno zapelje naokoli, rad se udeležuje tudi srečanj starodobnikov, saj je tudi član Društva starodobnikov Hrast Tržišče.

Članek je bil objavljen v 3. številki Dolenjskega lista 20. januarja 2022

Besedilo in fotografije: Rok Nose