Kulturni dom Franca Bernika je od konca 90. let prejšnjega stoletja osrednja domžalska kulturna institucija, ki – tako kot to praviloma velja za kulturne domove, posejane po lokalnem okolju – predstavlja stičišče različnih kulturnih scen. Od ljubiteljskih, profesionalnih, izobraževalnih do nevladnih in institucionalnih. Prav tako so kulturni domovi, odprti za različne lokalne prireditve in dogodke, prostor utrjevanja skupnosti. Obiskovalci so lahko z lokalno kulturno hišo povezani v različnih življenjskih obdobjih in vlogah, ko tja zahajajo kot otroci, na valeto, abonmaje ali pa se na odru znajdejo celo kot izvajalci. A ne glede na stekanje raznovrstnih vsebin v lokalno kulturno hišo osrednji program, pravi direktor domžalskega kulturnega doma Jure Matičič, predstavlja njihov kurirani program. Poleg tega je domžalski kulturni dom kot prireditveni prostor na voljo različnim društvom, pevskim zborom in šolam. »Skrbimo za to, da je dvorana tehnično dovolj opremljena, da zadostimo pogojem izvedbe, pri čemer so določene omejitve. Naš oder je precej ozek, tehnično ne ravno sodoben, v veliki dvorani pa imamo le 190 sedežev.« Poleg programa, še poudarja sogovornik, je za to, da se ljudje v kulturni dom vračajo, pomemben sam prostor, ki mora biti prijeten, kar prav tako vpliva na izkušnjo obiskovalcev, za kar so seveda nujni investicije in vzdrževanje.
Od lokalnega do mednarodnega občinstva
V domžalskem kulturnem domu, ki privablja lokalno, regionalno in nacionalno, na glasbenih abonmajih, ki nastajajo v sodelovanju s klarinetistom, dirigentom in skladateljem Matejem Bekavcem, pa tudi mednarodno občinstvo, organizirajo od 1100 do 1200 dogodkov na sezono. Polovica je filmskega programa, oblikujejo pa tudi vrsto abonmajev, razstav, koncertov klasične in popularne glasbe, predstave za otroke in mlade ter predavanja. Pod okrilje javnega zavoda Kulturnega doma Franca Bernika Domžale, ki ima svoj sedež v stavbi kulturnega doma, sodijo še Mestni kino Domžale, Galerija Domžale, Slamnikarski muzej in Menačenkova domačija. Zadnji trije imajo svoje prostore v bližini kulturnega doma v središču Domžal. »Ob širokem razponu zvrsti umetnosti, ki jih pokrivamo, je naša glavna misija ustvarjanje dobrega programa. Da v lokalno okolje pripeljemo vrhunske vsebine, tiste, ki prepričajo nas kot ustvarjalce programa in za katere presodimo, da bodo prepričale tudi občinstvo. Ne zanimajo nas komedije na prvo žogo, populističen program, temveč takšen, ki občinstvo izzove, ponudi nekaj novega in spodbudi k refleksiji, kritičnemu mišljenju in družbeni zavzetosti,« o programskih nazorih pripoveduje Matičič. Pri čemer, še dodaja, kulturnega doma ne ustvarjajo samo prireditve, ampak tudi ljudje. »Sodelujemo s posamezniki in skupinami, ki ustvarjajo s strastjo in močno predanostjo, kar ne velja samo za izvajalce, temveč tudi za našo ekipo (polno zaposlenih je osem ljudi, op. p.), ki je zavezana kulturi in umetnosti.«
Spregledani aduti kulture
V tem, da Kulturni dom Franca Bernika nima lastne produkcije, temveč program izbira in gosti, so tipičen kulturni dom, pravi direktor. A glede na obseg in širino programa ter vse, kar počnejo, bi »lahko rekli, da smo že skoraj kulturni center, čeprav bi za to potrebovali še dodatno infrastrukturo. Predvsem več dvoran in dodatne prostore za druge storitve, odlično bi bilo, če bi bila del tega tudi kavarna na ravni ulice, saj bi na tak način stavba ves dan živela.« A to so že srednjeročni in dolgoročni projekti, na dejstva, ki so že tu, pa Matičič opozori s trditvijo, da so kulturni domovi spregledani aduti slovenske kulture. »Po vsej državi imamo lepo razvejano infrastrukturo kulturnih domov, nekaterih bolje, nekaterih manj opremljenih, upravljanih in s premišljeno vizijo. A mnogi izmed njih ostajajo neizkoriščen potencial, saj so v njih prireditve le nekajkrat na leto, za kakšen občinski praznik, šolski nastop ali valeto. S programom v kulturnih domovih bogatimo dogajanje v lokalni skupnosti in prebivalcem se za določene izkušnje ni treba voziti drugam. To ne izključuje možnosti, da ne bi vsak izkusil profesionalnih prostorov v Cankarjevem domu, Mestnem gledališču ljubljanskem, Slovenskem mladinskem gledališču in drugod. A do tistih stvari, ki jih lahko doživiš v čim ožjem lokalnem okolju, moraš imeti dostop.«
Razlog, da kulturni domovi ostajajo skrit potencial, Matičič vidi v njihovem položaju. Večina kulturnih domov je pod upravo občin, vendar so izzivi za kulturne domove zelo različni. »Že vrsto let opozarjamo, da je kulturni dom za občino enako kot pločnik, kanalizacija, šola in vrtec. Nujen standard, ki mora biti prisoten v vsaki občini. Vendar bi bilo pomembno, da bi tudi za kulturne domove opredelili minimalni standard. Tako kot imajo občine opredeljen minimalni standard za opremljenost komunale, knjižnic in drugih storitev, bi moralo veljati tudi za kulturne domove. Torej, kaj morajo v lokalni skupnosti predstavljati s svojim programom. Težava je tudi, da so kulturni domovi zelo različno financirani, naš k sreči odlično sodeluje z občino, ki nas zelo dobro financira, da lahko speljemo vse svoje projekte. Marsikje je situacija drugačna in občine bi delovanje kulturnih domov morale podpreti s primernim financiranjem,« poudarja sogovornik.
Poudarek na kulturno-umetnostni vzgoji
Posebno pozornost v domžalskem kulturnem domu namenjajo kulturno-umetnostni vzgoji. Tretjina njihovih obiskovalcev je otrok in mladih, pri ustvarjanju programa zanje pa je, je jasen Matičič, pomembno, da ne ustvarjajo bližnjic. »Mladega občinstva ne smemo podcenjevati, ponujamo jim kakovostne vsebine, ki jih bogatijo.« Eno od načel kulturnega doma v Domžalah je tudi »razmišljaj globalno, deluj lokalno«, zato so vključeni v različna mednarodna združenja, kot je denimo Europa Cinemas, hodijo na konference in izobraževanja ter dobre prakse prenašajo v lokalno okolje.