Zvijače in mamljiv pogled, ki vas lahko zvabijo v pogubo

Govorimo seveda o serijskih morilcih, ki so si med seboj lahko popolnoma različni, včasih celo tako različni kot noč in dan, a imajo vsi skupno izhodišče – žrtev bodo tako hitro in spretno zvabili v svojo mrežo, da se bo ozavestila šele tik pred tem, ko bo človek, v katerem je prej videla lahko tudi junaka, rešitelja svojih težav in življenja, v trenutku postal njen krvnik.

Ali je mogoče takšno osebo prepoznati, dokler še ni prepozno? V času svojega službovanja v zaporu na Dobu med letoma 1977 in 1988 se je klinični psiholog Andrej Kožar imel priložnost pogovarjati s slovenskim serijskim morilcem Metodom Trobcem, ki je z ukano v hišo v Polhovem Gradcu zvabil najmanj šest žensk, ki so nasedle njegovemu leporečenju, a nato klavrno končale. Med spolnim odnosom jih je zadavil. "Nato jih je razsekal in jih zažgal v krušni peči, njihove ostanke pa zakopal na isto mesto, kjer je pred tem zakopal svojega psa. To mu je bilo povsem enako. Pietete ne pozna in sočustvovanja tudi ne," pripoveduje Kožar. Ljudje so ga pogosto spraševali, ali je bil Trobec nor ali normalen, saj da takšnih groznih stvari normalen človek pa res ne more narediti. Pa jih je z odgovorom Kožar vselej razočaral: "On je bil normalen človek, saj se je zavedal, kaj počne. Za razliko od ljudi, ki so duševno bolni in je njihova predstava resničnosti povsem skrivljena kot tudi to, kaj je prav in kaj narobe."

A kaj je prav, kaj narobe, kaj je res in kaj ne, včasih nekoliko zamegljeno dojemajo tudi ljudje, ki nimajo potrdila, da so nori, ampak so si v svojem življenju nabrali kakšno izmed osebnostnih motenj. Dva zelo nevarna kriminalca, ki sem ju obiskala v priporu (o njiju malo kasneje), kjer sta bila oba zaprta zaradi nasilnih kaznivih dejanj, sta iz težkega otroštva, v katerem sta bila tudi alkoholizem in nasilje, v odraslost vstopila z disocialno osebnostno motnjo. Slednjo pa zelo pogosto najdemo pri zapornikih, kot mi pove znana kriminologinja dr. Mojca Plesničar z Inštituta za kriminologijo Pravne fakultete v Ljubljani. "Disocialna osebnostna motnja je nekaj, kar se pojavlja tudi med splošnim prebivalstvom, res pa je, da je delež te motnje med zaporniki neprimerno višji kot delež v splošni populaciji. Zanjo je značilno, da imamo storilca, ki se vede antisocialno (deviantno, protizakonito), ki pa v tem vedenju ne vidi nič napačnega oziroma ga niti ne zanima, ali je s tem kaj narobe ali ne. Pri osebah s to motnjo najdemo neko travmo v otroštvu, njihovo vedenje je skrajno impulzivno, pogosto pomanjkanje empatije," pove Plesničarjeva.

To motnjo sta imela tudi oba pripornika, ki sem ju konec leta 2006 in v začetku 2007 obiskala. Bila sta prijatelja, nekaj časa celo cimra v zemljanki ob Nemški cesti v Ljubljani, v kateri je živel delinkvent, pokojni Zoran Mezga. Silvo Plut pa je, potem ko je v Srbiji ubil 25-letno in celo nosečo Jasmino Djosić in pribežal nazaj v Slovenijo, z Mezgo v zemljanki živel tri mesece. Do tistega jutra, ko se je z velikim nožem odpravil proti Jančam na svoj zadnji krvoločni pohod. 

Mezgo sem obiskala spomladi 2007, potem ko je Silvo Plut v priporu na Povšetovi v Ljubljani storil samomor. Spomnimo, Plut je v priporu čakal na pravnomočnost sodbe 30 let zapora zaradi umora Ljubice Ulčar na Jančah nad Ljubljano. Tačas pa so ga v Srbiji obsodili na 40 let zapora zaradi umora Jasmine Djosić. Nič kaj obetavna prihodnost. Lahko torej sklepamo, da v življenju za zapahi ni več videl pravega smisla ...

Oba umora je pred našo kamero zanikal in, kot boste videli danes, je za Ljubico Ulčar sicer povedal, da jo je res malce porezal po vratu, a da je ni hotel.

Zorana Mezgo sem obiskala nekaj mesecev po pogovoru s Plutom, ki je bil tudi edini in zadnji intervju, ki ga je Silvo Plut imel z novinarji, ko je bil za zapahi. Srečanje z Mezgo je bilo že od njegovega prihoda v večji prostor koprskega zapora, kjer so nam omogočili snemanje, zelo napeto, zame osebno tudi najtežje izmed vseh pogovorov, ki sem jih doslej opravila s kakšno osebo za zapahi. Hotel ga je opraviti v nemščini, češ da je njegov materni jezik nemški. Pa sem ga morala razočarati in sva nadaljevala v slovenščini, kar ga je že na začetku vznejevoljilo.

Hotel mi je razlagati o strašnih krivicah, ki se mu dogajajo na sodiščih in tudi v priporu, imel je celo pritožbe nad hrano, zaradi česar se je pritoževal tudi Varuhu za človekove pravice. Mezga je bil v priporu zaradi brutalnega posilstva 43-letne Ljubljančanke, ki jo je tudi telesno poškodoval, pred tem pa je zanetil požar na Smledniškem gradu in povzročil za več kot dva milijona evrov škode. O njegovih tekočih zadevah ga nismo smeli spraševati, tega nam sodišče ni dovolilo, lahko smo ga spraševali le o njegovem, tedaj že pokojnem prijatelju Silvu Plutu. Razočaran je bil nad tem, kar je storil in nam na koncu zaupal: "Greh je naredil, ko se je sam ubil. To ni normalno. Sam nase, da je roko dvignil ... Če bi vsaj še kakšnega paznika prej pospravil, recimo, še ne bi nič rekel, ampak, da gre sam nase dvignit roko?! Razočaral me je ..."

Zakaj nekdo postane delinkvent? Kako prepoznamo človeka, ki nam lahko škodi, nam celo vzame življenje? In ali so psihopati vselej le ljudje, ki so varno zaprti za rešetkami ? Odgovori na ta vprašanja nocoj v oddaji Svet na Kanalu A in Preverjeno na POP TV.