Večno vračanje istega – novi obrazi in zmaga pred volitvami

Pred štirinajstimi dnevi je v Kinu Šiška potekal "ustanovitveni" sestanek nove politične sile. Robert Golob, pred kratkim nepotrjeni vodja Gen-I-ja, je "odkrito" vstopil v politiko. Takšne navedbe so sicer precej čudne, saj je Golob že bil v politiki – v različnih strankah in na precej visokih položajih. Na predstavitvi oziroma javni tribuni so sodelovale različne osebe, ključno pa je bilo sporočilo, da živimo v nesvobodni državi, ki jo bodo s poštenostjo in upanjem – seveda – osvobodili ravno liberalci. Scenaristično dovršen nastop Goloba skupaj z nekdanjim tesnim sodelavcem Janeza Janše Tonetom Krkovičem dan po tem, ko ni bil potrjen Golobov novi mandat na čelu Gen-I-ja, je že dal slutiti, da se lahko iz te zgodbe zelo verjetno razvije kaj več. In razvilo se je ravno tisto, kar so si mnogi tako želeli – pojavil se je "nov obraz", ki ima očitno tako močno politično-ekonomsko zaledje kot tudi popularnost. Robert Golob je postal odrešenik liberalcev, politični odrešenik pred Janšo. 

Golob, ki je zamenjal že tri liberalne stranke (LDS, PS, SAB), je po različnih anketah politično prepoznaven in močan kandidat. Njegova neobstoječa stranka naj bi bila druga po številu glasov, takoj za SDS. Zaradi izjemno majhne možnosti, da bi SDS po volitvah aprila 2022 uspelo sestaviti novo vlado, se vse bolj zdi, da je Golob že vnaprej določen za mandatarja. Politična in ekonomska vsebina Golobovega projekta so – vsaj za zdaj – izganjanje strahu, sodelovanje z "levimi" in "desnimi", poštenost, upanje in tehnokracija. To ni nikakršen politični program. Še več, namesto resne politične organizacije trenutno ponuja aktivizem in nedefinirano gibanje, ki bolj spominja na skupine za samopomoč kot pa na resno politično zgodbo. 

Paralel z zgodbo Zorana Jankovića leta 2005 je veliko – uspešen menedžer, ki ni bil po volji vlade pod vodstvom Janeza Janše, se poda v politične vode in doseže velik uspeh. Toda Janković je bil takrat znanilec vstopa menedžerstva kot najvišje politične vrline v politiko, kar se je izteklo v številne afere in utrjen kapitalistični status quo – seveda ob poudarjanju pomena partizanstva, ki naj bi bilo sinonim za levičarstvo. Enako tudi pri Golobu ne najdemo nikakršne neliberalne ali nekapitalistične vsebine, temveč le pogled nazaj in antijanševski sentiment. Kdo vse bo podprl Goloba, ni pomembno – očitno je postalo, da desetletja (neo)liberalne in neokonservativne tehnokratizacije politike ter izrivanja razrednega konflikta iz središča vprašanja demokracije zadoščajo, da ljudje ob množični podpori medijev podprejo menedžerja, kajti če že zna dobro voditi podjetje, potem bo tudi v politiki dober in uspešen. Predvsem pa je važno, da je nasprotnik Janše.

Golobov vstop v politiko prinaša veliko preglavic za liberalce, ki se že več kot leto dni trudijo zamenjati Janeza Janšo in nas vrniti v predjanševsko "normalnost". Povsem verjetno je, da bo Golob osvojil največ glasov med levimi liberalnimi strankami. S tem se podre tudi vnaprejšnje oblikovanje koalicije med strankami KUL, saj se bodo razmerja moči med političnimi strankami na novo postavljala. Ni več nujno, da bodo vse stranke KUL sploh prišle v parlament, še manj pa da bodo tudi vse udeležene v vladanju po volitvah. Pravila igre bo verjetno postavljal nekdo, ki je zunaj KUL. Niti nova zavezništva niso izključena. 

Če po volitvah na oblasti ne bo Janša, lahko pričakujemo prazne samohvale o vrnitvi v normalnost. Težava bo v tem, da bo ta nova normalnost na ravni besed pomenila nadaljevanje (neo)liberalne politike pred Janševo vlado. Ta vrnitev v normalnost in upanje v bistvu pomenita reprodukcijo (neo)liberalnega statusa quo, ki so ga izvajale tako liberalne kot konservativne stranke v Sloveniji. S tem se bodo ohranil pogoji, potrebni za vrnitev Janše ali podobnih politikov na oblast v prihodnosti. 

Celotna slovenska politika se je reducirala na boj osebnosti – Antijanša vs. Janša – medtem ko glede na zgodovinske izkušnje oboji utrjujejo kapitalistično periferno pozicijo Slovenije. S potencialno zmago in/ali vsaj sestavo vlade, ki bi jo vodil Golob ali kdor koli drug iz koalicije KUL, pa bo spet zamujena priložnost za levo (ne levo liberalno, progresivno ali kakršno koli drugo amerikanizirano liberalno) alternativno, antikapitalistično in zato tudi demokratično politiko. Levica je s pristajanjem na izjemno liberalistično politiko in "združevanje" v boju proti Janši nekoliko pozabila na razredni boj, hkrati pa se po njeni retoriki in nagovarjanju srednjega razreda zdi, da je sprejela neizbežnost razredne družbe in kapitalizma. 

Golobi, Cerarji, Šarci in drugi "novi obrazi" ne predstavljajo svetovnozgodovinskih osebnosti, temveč so le tragedija poskusov liberalne konsolidacije nekdanjega bazena LDS in dela nekdanje komunistične birokratske nomenklature. V Sloveniji živimo v farsi liberalne politike, ki ne zmore ponuditi ničesar novega razen "novega obraza". Gre torej za preigravanje že videnega. Alternativne vizije v resnici ni. Novo vsebino – razen (samo)deklarirane poštenosti in učinkovitosti – tehnomenedžerski krogi in stranke KUL ne ponujajo. V takšni v kapitalizem zakleti politiki pa v trenutkih visoke inflacije in naraščanja cen žal ni možnosti ne za demokratično politiko ne za dostojno življenje ljudstva.