Pri konservatorsko-restavratorskem projektu sta sodelovala Akademija za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO) Univerze v Ljubljani ter Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU), vodila ga je Lucija Močnik Ramovš.

Za primerjavo: restavrirana in nerestavrirana polovica slike. Foto: ZRC SAZU
Za primerjavo: restavrirana in nerestavrirana polovica slike. Foto: ZRC SAZU

Slike so bile močno poškodovane in v zelo slabem stanju, tako da so bili kompleksni posegi na njih izvedeni med letoma 2013 in 2022. Izvajalci so bili pedagogi, zunanji sodelavci in študenti ALUO-jevega oddelka za restavratorstvo. Člani strokovne komisije za konservatorsko-restavratorska dela so bili poleg vodje projekta še Metoda Kokole, Dušan Koman, Miladi Makuc Semion, Mija Oter Gorenčič in Tamara Trček Pečak.

Kaj je izdal pariški modri pigment?
Po besedah vodje projekta je četverica baročnih slik zagotovo nastala po letu 1725, a ni znano, kdo jih je ustvaril. Potrdila je, da so glede na tehniko in tehnologijo izdelave in likovno zasnovo delo ene roke oziroma ene delavnice. Da so nastale po letu 1725, pa potrjuje identifikacija pariško modrega pigmenta na slikah, ki je bil vpeljan po omenjenem letu.

Vodja konservatorsko-restavratorskega projekta Lucija Močnik Ramovš. Foto: ALUO
Vodja konservatorsko-restavratorskega projekta Lucija Močnik Ramovš. Foto: ALUO

Lucija Močnik Ramovš je dejala še, da so slike zdaj v stanju, ki si ga zaslužijo, lepota samega projekta pa je tudi v tem, da so poleg celovitega konservatorskega in restavratorskega posega vzporedno potekale tudi naravoslovne raziskave in mini raziskovalni projekt o prostoru, v katerem se slike nahajajo oziroma so lahko podali navodila za ustrezno vzdrževanje prostora, v katerem hranijo slike. Pri konservatorskih in restavratorskih delih so si strokovnjaki prizadevali tudi, da slike po nepotrebnem niso utrpele novega stresa, tako da so sledili sodobnim smernicam o minimalnem poseganju v sliko oziroma v umetnino, je še dodala.

Zgolj povezati vrzel z izvirnikom
Ena od največjih težav, s katero so se pri delu srečevali, je bilo po besedah vodje projekta postopno in mučno odkrivanje oziroma odstranjevanje močno potemnelega laka skupaj z nečistočami in preslikav, predvsem na temnejših predelih. Nekatere preslikave so bile narejene z lazurami, ki so bile topne v topilih in bi lahko topila tudi spodnje plasti, kar "ne zahteva samo ogromno nekega prilaganja, kaj še sploh odstraniti, ker so bili posegi v preteklosti tako kruti, da je bila večina nekih finih lazur odstranjena", tako da so poskušali "uravnotežiti te fine izgube s površin brez novih čezmernih retuš, ampak samo povezati vrzel z izvirnikom".