Da bi minister za zdravje, vlada in tudi zdravstvena stroka morali prioritetno reševati stanje v našem zdravstvu, se kaže v vse več primerih.” Zahteva po odstopu vodstva Splošne bolnice Celje vodi v smer, ko bomo menjavali vodstva zaradi zdravniških napak, ne pa urejali razmer v smeri, da tovrstnih napak ne bo več,” je v svoji kolumni zapisal dr. Milan Krek in opozoril na dejstvo, da minister Danijel Bešič Loredan raje kaže s prstom na druge, kot da bi prevzel odgovornost in se lotil reševanja problematike pri vzrokih in ne posledicah. Krek je še dodal, da če minister meni, da je treba ovaditi vodstvo SB Celje, potem je treba ovaditi tudi ministra, saj igra vlogo generalnega direktorja slovenskih bolnišnic, ob ministru pa si ovadbo zasluži tudi Aleš Šabeder, ki je odgovoren za nadzor nad bolnišnicami. Težave pa so se medtem pojavile tudi v UKC Maribor, kjer se – precej morbidno – sprašujejo, kdo bo prevažal preminule bolnike. Težavo očitno tudi tam skušajo rešiti z zastraševanjem zaposlenih.
V preteklih dneh so v medijih sodelovali številni slovenski strokovnjaki in izrazili svoja stališča o ministrovi reakciji na tragičen celjski primer. Zdravniška zbornica (ZZS) je mnenja, da je bila napoved ovadbe s strani ministrstva preuranjena, ministrstvo za zdravje pod vodstvom Danijela Bešiča Loredana pa je kljub temu vložilo kazensko ovadbo zaradi malomarnosti in nevestnega dela v službi. Sodeč po vloženi kazenski ovadbi minister vztraja, da so bila navodila o prevozih z reševalnimi vozili kršena in da če bi vsakega bolnika prepeljali posebej, do zamenjave ne bi prišlo. Po drugi strani na ZZZS pojasnjujejo, da reševalnih vozil niti ne bi bilo zadosti, če bi vozili vsakega pacienta posebej – pravila narekujejo racionalno izvajanje prevozov, v dogovoru pa je tudi obračunavanje prevoza za vsakega pacienta. Spomnimo, v Splošno bolnišnico Celje je reševalno vozilo pripeljalo dva pacienta, ob prihodu pa je bila njuna identiteta zamenjana – kar se je ugotovilo šele po smrti oziroma pokopu enega od obeh. V nedeljo je žal umrl še drugi pacient, ki so mu v bolnišnici zamenjali identiteto.
V UKC Maribor pa se medtem sprašujejo, kdo bo prevažal preminule bolnike – vprašanje, ki je za mnoge povsem nedojemljivo oziroma morbidno, a očitno se je tudi na tem področju našega zdravstva zalomilo. Po poročanju portala 24ur so umrle paciente z oddelkov na patologijo vozili obdukcijski pomočniki. A teh je premalo in vsega dela več ne zmorejo – na mesec so oddelali tudi po 300 delovnih ur, toliko nadur jim niti niso mogli izplačati, prisiljeni so bili skleniti podjemne pogodbe. Novih patologov ne dobijo. Za prevoz pokojnikov so zato želeli zadolžiti medicinske sestre, vendar so se te uprle. Nato so se uprli še vzdrževalci. Zdaj naj bi v to delo skušali prisiliti spremljevalce bolnikov, ki pa tega tudi ne želijo početi – sploh ne za isto plačilo, ki znaša okoli 800 evrov bruto. Iz Murske Sobote sicer sporočajo, da tovrstnih težav pri njih nimajo – sestre si to delo razdelijo, če je treba, tudi kakšna vskoči. Največji problem, ki ga izpostavljajo zaposleni v UKC Maribor, naj bi bil denar. Obdukcijski pomočniki delajo na patologiji v 19. plačnem razredu, njihovi kolegi bolničarji na drugih oddelkih pa so denimo tudi v 23. plačnem razredu, zato interesa za delo na patologiji med bolničarji ni.
Črpanje sredstev iz državnega proračuna, nato pa izplačilo dobička v privatne žepe
“Prosim, ne izgubimo upanja in volje, da ohranimo zdravnike in javno zdravstvo v Sloveniji. Kljub kazenskim ovadbam, kljub medijskim pogromom proti zdravnikom in zdravstvenemu osebju, navkljub težkim pogojem – vztrajajmo v tem, kar je dobro za zdravstvene delavce, zdravnike, in da, posledično tudi za bolnike. Zdravstvene oskrbe brez zdravnikov NI. In brez ostalih zdravstvenih delavcev je zdravstvena oskrba znatno slabša. Ne daj se, slovensko zdravstvo,” je zapisala dr. Tina Bregant, zdravnica in nekdanja državna sekretarka na ministrstvu za zdravje. Med drugim je tudi opozorila, da primerljiva deželna bolnica v Gradcu cveti, medtem ko se univerzitetni klinični center sesuva sam vase – zakaj sistem v Avstriji deluje? “Kako to, da je v Evropi zasebna iniciativa prepuščena “svobodnemu zdravniku”, na nivoju bolnišnic pa v veliki večini (več kot 80 %), ohranjajo javno dobro? Kompleksne storitve, kot so urgentna služba ali rakava obolenja in tudi skrb za nosečnice in otroke, niso zasebne, pač pa ostajajo javne. Ker kdor je moder, ve, da živi v skupnosti, kjer bo za vse bolje, če bomo vsi bolj zdravi,” je zapisala za Domovino. Model, ki je v zadnjem času značilno slovenski in ga Bergantova ne podpira, je sedenje na dveh stolih; črpanje sredstev iz državnega, nato pa izplačilo dobička v privatne žepe. In verjetno je to vsaj delen odgovor, kje je srž problema slovenskega zdravstvenega sistema. In še kakšnega drugega. Zaradi vseh anomalij našega državnega sistema, ki se vse bolj kažejo že praktično na vsakem koraku, je reforma zdravstva seveda nujna. A nič ne kaže, da bi imeli ljudi, ki bi bili sposobni to reformo tudi izpeljati – zatakne se že pri reševanju delcev sistemskega problema.
Zastraševanje namesto reševanja
Tako v celjskem kot tudi v mariborskem primeru se težav očitno lotujejo predvsem z zastraševanjem. “Zahteva po odstopu vodstva Splošne bolnice Celje vodi v smer, ko bomo menjavali vodstva zaradi zdravniških napak, ne pa urejali razmer v smeri, da tovrstnih napak ne bo več,” je kot že rečeno opozoril nekdanji direktor NIJZ-ja dr. Milan Krek, ki je prepričan, da zdravstveni delavci zaradi resničnih ali domnevnih napak doživljajo globoke psihološke pretrese, ki se odražajo kot jeza, krivda, neustreznost, depresija in tudi samomorilne misli in samomor. Grožnja bližajočega se sodnega postopka po njegovem mnenju lahko te občutke še okrepi. Zaradi strahu pred kaznijo zdravstveni delavci neradi poročajo o napakah – na žalost neporočanje napak prispeva k večji verjetnosti povzročitve resne škode pacientu. Tehnik zastraševanja se očitno poslužujejo tudi v UKC Maribor – Večer je tako poročal, da so se dobili z več zaposlenimi, ki pa zaradi strahu pred povračilnimi ukrepi niso želeli nastopiti z imeni. “To delo se nam vsiljuje. In to na način, ki ni sprejemljiv. Zdaj so se spravili na najšibkejšo. Na strežnico, ki je nekaj mesecev pred upokojitvijo. Njeno delovno mesto so ukinili. Ponudili so ji, da lahko ostane brez službe ali podpiše novo pogodbo pod temi pogoji. Tako poskušajo prestrašiti ostali del ekipe,” so med drugim povedali, kako rešujejo vprašanje, kdo bo z oddelka prevažal umrle bolnike.
Sara Bertoncelj