'Vzpon na Triglav pozimi ni mačji kašelj, tam lahko vsaka napaka pomeni smrt'

Za šest planincev so bile gore v zimski preobleki usodne pretekli konec tedna. Pet jih je umrlo zaradi padca – dva na Komni, dva pod Triglavom in eden na območju Kamniškega sedla – potem, ko jim je zdrsnilo, eden pa zaradi nenadnega obolenja, o čemer smo že poročali.

Gornik Sašo Štrucl je še danes pretresen, ko se spomni na včerajšnji dan. Na lastne oči je videl, kako je v globino pod Malim Triglavom zgrmel planinec iz Bosne in Hercegovine. Padec je po naključju tudi posnel, saj je imel na čeladi pripeto kamero. Štrucl se je sicer ravno vzpenjal proti Malemu Triglavu, a sta se s prijateljem odločila, da poti ne bosta nadaljevala, saj sta od dveh planincev, ki sta sestopala, izvedela, da se je nedolgo pred tem smrtno ponesrečil slovenski planinec. "28-letni fant iz Bosne in Hercegovine je sestopal, nato pa le nekaj metrov pred nama zdrsnil v dolino. Zgodilo se je na prečnici pod Malim Triglavom. Razmere so bile zelo spremenljive. Na vsakih 20 do 30 metrov so se spreminjale – od ledenega do mehkega snega, tudi odjužnega. Po mojem mnenju moraš biti za take razmere dobro tehnično podkovan. Z enim alpinistom sva večkrat pregledala posnetek in videti je bilo, da planinec ni vedel, kaj početi v prečnici. Neka gospa se je pogovarjala s ponesrečenim in njegovimi prijatelji pred nesrečo v koči na Kredarici. Po njenih besedah so bili neizkušeni. Povedali so ji, da so prvič na Triglavu oziroma v gorah pozimi nasploh," je opisal, kaj se je včeraj dogajalo pod Triglavom.

Slovenski planinec, ki je padel pred tem in prav tako umrl, pa je bil po oceni Štrucla izkušen. "Očitno ni imel sreče in je žal zdrsnil. Planinec, ki pa je padel pred mojimi očmi, je deloval nevešče. S prijateljem sva se drla za njim: primi cepin, uporabi cepin, a on je samo gledal, cepin je samo bingljal ob njem," je povzel Štrucl, ki smatra, da ima sam ustrezno znanje in izkušnje v zimskih razmerah, saj je opravil že vrsto tečajev zimske tehnike. "Triglav pozimi je alpinistični vzpon. Če ne znaš prečiti zasneženega pobočja in uporabljati opreme, nimaš kaj iskati tam," je poudaril.

Podobno smo lahko slišali iz ust gorskega reševalca iz Gorske reševalne službe Mojstrana, Jureta Vajsa, ki je sodeloval v reševanju pri obeh nesrečah pod Triglavom. "Najprej se je zgodil prvi padec. Takrat helikoptersko reševanje ni bilo možno zaradi megle na Brniku. Zato se je ekipa naših fantov podala na pot s smučmi iz doline Krme. V tem času, ko smo čakali, da se bo megla na Brniku dvignila in bo helikopter lahko poletel na pomoč, se je zgodil še drugi padec in to praktično na istem mestu. Oba planinca sta zdrsnila. Zdrs je lahko povezan z napačno tehniko hoje z derezami. Druga možnost je tudi, da se človek spotakne. Se pravi, da se z derezo na eni nogi zatakne v hlačnico na drugi ali v planinski čevelj. Tudi to je lahko povezano z napačno tehniko hoje z derezami. Treba je torej osvojiti gibanje z njimi, hoditi je treba bolj narazen – 'v račko' – in hkrati postavljati stopalo tako, da so vse špice derez zapičene v sneg," je izpostavil nekaj primerov, zakaj lahko zdrsnemo kljub temu, da uporabljamo dereze. Ključno je torej, da jih znamo uporabljati, seveda v kombiciji s cepinom. "Vzeti si je treba čas in natrenirati do te mere, da uporaba postane avtomatizem," je poudaril.

'V glavi moraš ves čas preigravati vse scenarije, zato je psihični pritisk nenehno prisoten'

Megla se je naposled razkadila, zato je na pomoč vzletel helikopter Slovenske vojske. Ker je Jure Vajs tudi reševalec letalec, se je pridružil helikopterski ekipi, kakor tudi policist iz Gorske policijske enote Bojan Kos. Nato so poleteli pod Triglavu. Skupina reševalcev GRS Mojstrana, ki se je na pomoč odpravila s smučmi, je obrnila, potem ko je helikopterska ekipa ocenila, da bo zmogla sama. "Do ponesrečenca se je bilo treba spustiti 50 metrov nižje na primeren teren, kjer smo ju nato vkrcali na helikopter. Pomagala sta nam tudi meteorolog s Kredarice Rado Jeklar in turni smučar," je pojasnil Vajs.

Čeprav jim je bilo vreme naklonjeno in je reševanje potekalo brez zapletov, pa bi se lahko situacija v hipu spremenila. Razmere se v visokogorju hitro spreminjajo. Če bi se denimo okrepil veter, bi lahko imeli velike težave. Zato je vsako reševanje s helikopterjem težko in ga je treba vzeti resno, odhodi na reševalne akcije pa povezani s stresom. Reševalci namreč nikoli ne vedo, kaj jih čaka, je razložil Vajs: "Gorski reševalci smo prostovoljci. Sami smo se odločili za to. Reševanje nam predstavlja plemenito dejavnost, zato vse stvari vzamemo v zakup. Če uspemo rešiti človeka, da preživi, nam to pomeni največ. Se pa seveda zgodijo primeri, ko ne moremo več pomagati. Ne glede na to, kako se razplete, pa moramo biti takrat, ko sama akcija poteka, z mislimi pri reševanju, saj lahko najmanjša napaka pomeni dodatno katastrofo. Vse skupaj pride za nami po reševanju, na terenu pa moramo res paziti, da izvajamo vse postopke pravilno, za katere se tudi redno urimo." 

Vsako gorsko reševanje je torej zahtevno tudi v psihičnem pogledu, saj so vedno odprte vse možnosti, natančnega scenarija se nikoli ne da napovedati. "Od tega, da bo šlo tekoče in hitro, do tega, da se bo sprevrglo v garaštvo in nevarnost. V glavi moraš ves čas preigravati vse scenarije, zato je psihični pritisk nenehno prisoten," je izpostavil Vajs.

'Snežni plazovi so zgolj ena od nevarnosti v gorah. Zima je specifična in zahteva izkušenega posameznika

Strokovni sodelavec pri Planinski zvezi Slovenije (PZS) in gorski reševalec Matjaž Šerkezi je opozoril, da primeri iz preteklega vikenda kažejo, da lepo, sončno vreme in manj možnosti za plazove ne pomenijo tudi idealnih razmer za obisk vršacev. "Snežni plazovi so zgolj ena od nevarnosti v gorah. Zima je specifična in zahteva izkušenega posameznika. Skupno vsem tem nesrečam je predvsem neprimerna izbira cilja – bodisi prezahteven cilj ali gneča – opreme in neizkušenost. Vzpon na Triglav pozimi ni mačji kašelj, tam vsaka napaka lahko pomeni smrt," je poudaril. 

V Bosovi grapi v Brani na območju Kamniškega sedla, kjer je minulo soboto zdrsnilo hrvaškemu državljanu, zaradi česar je padel več kot 300 metrov v globino in zaradi poškodb umrl, se skoraj vsako leto zgodi nesreča. "Ljudje Bosovo grapo podcenjujejo. Iz alpinističnega vidika je to lahek vzpon. Če pa se vanjo odpravijo planinci, ki niso alpinisti, vsaka napaka lahko pomeni, da se bodo ob morebitnem padcu pripeljali do dna grape. Kajti biti alpinist pomeni, da si šel skozi alpinistično šolo in si opravil izpit pri komisiji za alpinizem pri PZS. Termin alpinist se danes uporablja vse povprek. To niso alpinisti, ki imajo za sabo neko kilometrino in izkušnje, to so planinci," je izpostavil Šerkezi.

'Trenutne razmere so odlične, ampak odlične za tiste, ki vedo, kaj počnejo in imajo izkušnje'

Trenutno torej niso glavna nevarnost snežni plazovi, ampak druge pasti, je opozoril Šerkezi: "Sneg je napihan, skorjast. Pod skorjo, ki se predira, je lahko led. Hitro lahko padeš, na primer če z derezo zatakneš za hlače in zgubiš ravnotežje. Če se v nekaj sekundah ne ustaviš, se zapelješ po pobočju. To vidimo na tečajih varnejše hoje v hribe pozimi. Pridejo ljudje, ki veliko hodijo, vendar ko jim rečemo, da se moraj ustaviti s cepinom na krajšem pobočju, se nihče od njih ne ustavi." Razmere torej trenutno izgledajo, kot se je izrazil Šerkezi, odlično. "Ampak odlične za tiste, ki vedo, kaj počnejo in imajo izkušnje," je poudaril. Problem torej ni v pomanjkanju opreme, ki je ljudje praviloma imajo, problem je, da ljudje ne znajo izbrati pravilne opreme za določeno turo in je ne znajo pravilno uporabljati, je pojasnil. "Ravno danes sem videl, kako v neki trgovini prodajajo derezice in jih oglašujejo kot dereze za hojo po snegu in ledu. Večina ljudi jih bo kupila, ker so še v akciji, in bo šla z njimi na Grintovec in drugam v visokogorje, reševalci jih bomo pa vozili v dolino," je Šerkezi utemeljil na primeru.

Na zahtevne razmere je opozoril tudi gorski reševalec Vajs. "Dan pred nesrečo na Triglavu sem bil v hribih s turnimi smučmi. Razmere so zelo spremenljive. Veter je raznosil sneg. Ponekod so odseki kopni, kar daje lažni občutek dostopnosti vrhov. Drugi predeli so čisto ledeni in ti odseki se hitro menjajo – ali je sneg ali led ali kopno. V takih primerih je treba imeti zdravo pamet in si nadeti dereze tudi za zgolj 10 metrov, če je to potrebno. Ali pa obrniti. Gorništvo, planinstvo, alpinizem so namreč tek na dolge proge in si je treba vzeti čas za pridobivanje izkušenj – da se znaš pravočasno in pravilno odločiti. Da znaš izbrati smer vzpona po terenu, ki je varnejši, kot drugi," je izpostavil naš sogovornik.

'Razmere presenetijo že zelo izkušene, ki se v težavnih situacijah težko izvlečejo. Nekdo, ki jih ni navajen, se ne bo izvlekel'

Vse smrtne nesreče preteklega vikenda so se zgodile zaradi zdrsa, ki je sicer najpogostejši vzrok smrti v celotnem alpskem loku že vrsto let. "Zdrsne lahko zaradi različnih dejavnikov: pomanjkanja znanja, neizkušenosti, neprimerne opreme in različnih razmer. Zato ljudem vedno svetujem: izberite si primerne cilje, če ne, je bolje, da ostanete doma. Kajti gore so pozimi zahtevne. Tudi če poleti tja vodi lahka planinska pot, pozimi ni enako. Dnevi so krajši, temperature so nizke, hribi zasneženi. In sneg spreminja strukturo z višino. Nižje je moker in se predira, višje ko gremo, bolj je trd, napihan. Teren je lahko poledenel. Razmere presenetijo že zelo izkušene, ki se v takšnih situacijah težko izvlečejo. Nekdo, ki tega ni navajen, se ne bo izvlekel. Zato imamo za tiste, ki bi šli radi v gore pozimi, planinske in gorske vodnike. Z njihovo pomočjo gredo lahko varneje v gore in ne sami. Pri tem je treba preveriti kompetenco teh vodnikov, kajti danes je veliko samooklicanih 'vodnikov'," je povzel Šerkezi in dodal, da pa se lahko tisti, ki imajo voljo, čas in sredstva tudi usposobijo in naučijo vseh veščin v alpinističnih šolah ali na podobnih tečajih.

Jure Vajs pa je zaključil z mislimi: "Nesreča v gorah se lahko zgodi vsakemu, tudi izkušenim. A imamo na voljo priporočila in bodimo nanje pozorni, upoštevajmo jih – tako izkušeni kot neizkušeni. Imejmo v mislih: vsaka tura se začenja iz nule. Kajti ni pomembno, kaj vse smo že prehodili, preplezali, kako smo izurjeni, kakšen naziv imamo. Na podlagi preteklih izkušenj in vseh vzponov še nimamo nobene garancije, da se bo tura za nas dobro iztekla."

Lahko pa v veliki meri sami poskrbimo, da s pravilnimi in odgovornimi odločitvami zmanjšamo možnosti za nesrečo in se z gore vrnemo nasmejani.