In kje je error fundamentalis? Avtorju omenjene knjige je mogoče pripisati kar dva temeljna in bistvena spodrsa. Prvič, avtor omenjene knjige, ki je menda sociolog in francoski univerzitetni profesor, očitno ne pozna klasifikacije pojmovnega polja šport, zato spregleda, da je svetovni kulturni pojav s tem imenom zelo razvejan (neenovit, nehomogen) pojav, za katerega ne veljajo iste lastnosti, značilnosti in merila. In drugič, svoje ocene, ki temeljijo na obsežni in natančni členitvi vrhunskega športa vključno z olimpijskimi igrami, pisec preprosto lahkotno (laično) posplošuje na vse druge pojavne oblike športa. Vse odklone, ki jih je zaznal pri eni pojavni obliki športa, pripisuje vsem drugim. Primer kaže, kako pomembno je s pravo besedo imenovati pojav, o katerem teče beseda. Moj profesor, ki je več kot tri desetletja proučeval strokovno izrazje (terminologijo), je večkrat rekel: »Red v besedju pomeni tudi red v stroki in red v glavi.« Zdi se, da ta misel velja tudi za omenjeno knjigo. 'Nepravilna postavka' in 'napaka v dokazovanju' temeljita na terminološkem spodrsljaju.
Pričakovali bi, da pisec ve, da je beseda šport rodni ali nadrejeni pojem (genus proximum) za razvejan svetovni kulturni pojav, ki ga glede na namen delimo na delne pojme, ki predstavljajo različna področja ali pojavne oblike. Z enobesednim rodnim pojmom šport (brez označevalnega pridevnika) navadno razumemo najmanj tri področja (species, vrste, pojavne oblike) tega kulturnega pojava. To so športna vzgoja, športna rekreacija in selekcijski tekmovalni šport, ki se bistveno razlikujejo po svojem temeljnem namenu. Če govorimo o rodnem pojmu šport nasploh, po logiki stvari vse ugotovitve in trditve veljajo za vse njegove delne pojme. Če trdimo, da je šport nasploh (kot rodni pojem) 'barbarizem' in 'globalna kuga', po logiki stvari ti zmerljivki posplošeno pripisujemo tudi vsem podrejenim pojmom, ki so nastali na podlagi strokovne (znanstvene) klasifikacije pojmovnega polja šport. Potemtakem sta 'barbarski šport' in 'globalna kuga' tudi elementarna športna vzgoja s predpisanimi vzgojno-izobraževalnimi smotri in prav tako razvedrilno ter krepilno prostočasno ukvarjanje s kako športno dejavnostjo. Takšna ocena je, milo rečeno, neresna, smešna, predvsem pa ne sodi v razumen akademski govor.
Univerzitetni profesor je natančno (in enostransko) razčlenil le selekcijski tekmovalni (vrhunski) šport vključno z olimpijskimi igrami in svoje ugotovitve (ki jim resnici na ljubo res ni mogoče vedno oporekati) preprosto laično posplošil na celoten svetovni kulturni pojav z imenom šport. To je drugi profesorjev error fundamentalis. Odkloni, ki jih pisec navedene knjige kritično obravnava, veljajo le za šport, ki mu dodajamo označevalne pridevnike vrhunski, selekcijski, gladiatorski, poklicni in podobno, na pa tudi za vse druge pojavne oblike športne kulture. Enoumnega stališča o športu kot 'barbarskem' pojavu kar povprek pač ni mogoče sprejeti. Če na primer gorništvo štejemo za športno zvrst, ni mogoče pristati na to, da je to 'barbarski šport' ali 'globalna kuga'. Ali je igranje namiznega tenisa na domačem dvorišču 'barbarstvo' in 'globalna kuga'? Ali je ljubiteljsko vijuganje po zasneženem pobočju res 'barbarizem'? Odločno zavračam misel, da je moje popoldansko razvedrilno smučanje 'kriminalno dejanje' in 'orodje tega ali onega totalitarizma'.
Težko je verjeti, da univerzitetni profesor ne pozna klasifikacije pojma šport, predvsem pa je težko verjeti, da tako lahkotno in nelogično svoje delne ocene enega izseka športa posplošuje na celoten kulturni pojav. K profesuri vendar šteje tudi temeljna logiška izobrazba. Korekten postopek posploševanja pa je sploh jedro sklepanja in dokazovanja v vsaki stroki in znanosti. Še najtežje pa je verjeti, da se na sramotilni spis o športu ne odzovejo slovenski športni ideologi.
Silvo Kristan, Podkoren
