Na pol poti do knjige o Vanci in Kopru nekoč

“Ko bo napisanih 50 zgodb, bo čas za izdajo knjige!” Željo in obet Mirelle Baruca, da bi njene Štorje sz škrinje zaživele tudi v knjižni obliki, delijo številni bralke in bralci. Pa ne le tisti s Koprskega, ki jim Mirellini zapisi obujajo srčne spomine na preteklost. Zgodbe o noni Vanci so namreč segle veliko dlje od Bošadrage, od koder izvirajo.

Odkar so decembra lani Štorje sz škrinje dobile svoj prostor na straneh Primorskih novic, se je glas o njih nezadržno širil. Postale so dostopne starejšim bralcem, ki ne uporabljajo facebooka, ter dosegle tudi mlajšo populacijo. Mediji so hitro prepoznali dobro zgodbo. Kako nastajajo Štorje in kako odmevajo v lokalni skupnosti, ni zanimalo le domačih medijev, kot sta Radio Koper, portal Regionalobala in glasilo KS Šmarje Murva, temveč so o njih med drugim poročali tudi v Kulturnih minutah postojnskega radia Radio 94, v informativni oddaji na Planetu ter v oddaji Tednik na RTV Slovenija.

“Seveda sem bila presenečena, takšnega odziva res nisem pričakovala,” pravi Mirella Baruca in hudomušno doda: “Dolga leta sem kot piarovka jaz nagovarjala medije, tokrat pa so sami prišli k meni.”

“Vanca bi najbrž bila ponosna, a morda tega ne bi povedala naglas. None 'od anbot' niso bile tako darežljive s pohvalo, kot smo mi danes.”

Mirella Baruca, avtorica Štorij sz škrinje

Medijskega odziva je kajpak vesela, še bolj pa pisnih in ustnih pohval, ki jih prikliče vsaka objava o življenju njene none Vance Bomba in o z njo povezanih ljudeh, njihovih poklicih .... “Sem srečna in srčno to občutim, saj te zgodbe dajem iz srca in vidim, da so se drugih dotaknile prav tam, pri srcu,” je zadovoljna. “Zelo ljub mi je komentar dr. Neže Čebron Lipovec s Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem, ki je dejala, da s Štorjami sz škrinje ustvarjam sidra kolektivne zavesti,” je počaščena.

In kaj bi na ves ta “šenšur” okrog nje porekla nona Vanca, če bi bila še med nami? “Ah, zagotovo bi mi rekla, da sem lingua lunga in da kaj je treba trku govor't,” se nasmehne Mirella. “Nona je sicer bila glasna in družabna, a ko se je govorilo o osebnih stvareh, se je držala bolj zase,” razloži in doda: “No, saj bi najbrž bila ponosna, a morda tega ne bi povedala naglas. None 'od anbot' niso bile tako darežljive s pohvalo, kot smo mi danes. In prav je bilo tako.”

Po 24 objavah v Primorskih novicah se Štorje sz škrinje zdaj odpravljajo na poletni oddih, kar pa ne velja za njihovo avtorico. “O, koliko načrtov še imam! Brez skrbi, tem, ki jih nameravam obdelati, je še veliko. Kar nekaj zgodb imam že zasnovanih, poleti pa me čaka še precej raziskovanja, pogovorov, brskanja po Pokrajinskem arhivu,” Mirella zatrdi, da v prihodnjih dveh mesecih ne bo mirovala. Namigne tudi, da se Štorje septembra vračajo na strani našega časnika s temo, ki za ta mesec ne bi mogla biti bolj prikladna: “Naslov bo: Šula. V štorji opisujem obdobje, ko sem obiskovala Osnovno šolo Janka Premrla Vojka. Tako kot sem bralce s podrobnostmi popeljala skozi prostor in vonjave nekdanje koprske Bonbonjere, bodo zdaj začutili šolsko telovadnico, hodnike in ostale prostore. Gostja v zgodbi pa bo nekdanja ravnateljica Alberta Poles.”

Ne skriva želje, da bi Štorje sz škrinje čez čas zaživele v knjižni obliki, k čemur jo spodbujajo tudi številni bralci. “Knjiga bo, ko bo več zgodb 'pod streho',” razkrije svoje obete. Medtem že kapljajo tudi nove zamisli - o zvočni knjigi, gledališki predstavi ... Ob vsem tem je nekje od tam zgoraj slišati glas none Vance: “Je masa lepo, da trki pišeš ino da dajaš te slike u djurnal. Taku saznaš ano mrvo anka od uniga druziga. Ma però ne stuj delat tašne čine sz tin, da so mi rekli Bomba, ki kaj bojo pensali lidje? Miga sn prežidente, da znajo usi use? Znaj ino mući, je reku uni!”

Družbeno vezivo, ob katerem se zavemo, da smo skupnost

Štorje sz škrinje so v spominjanju skupne preteklosti poenotile vse bralke in bralce, seveda tudi tiste na facebooku, ki so jih pred dobrim letom prvi začeli prebirati. Mirellin poziv, naj z njo delijo svoje vtise o zgodbah o noni Vanci, je pričakovano naletel na odličen odziv. Objavljamo krajši izbor komentarjev.

Neža Čebron Lipovec

“V štorje none Vance so ujete podobe, glasovi, vonjave, koraki iz nekega preteklega vsakdana, ki so nam mnogim tako domači, da so skoraj samoumevni, a v resnici tako izmuzljivi in minljivi. A ti zapisi so še toliko bolj pomembni, ker pripovedujejo o skupnosti, ki ima tako zelo kratko skupno zgodovino, dobrih 70 let. Zgodbe namreč nagovarjajo enakovredno vse, ki s(m)o se po velikih spremembah prebivalstva v sredini 20. stoletja znašli skupaj v tem obmorskem mestecu: njegovi nekdanji prebivalci, ki so ostali, in vsi tisti novi, ki s(m)o prišli z vseh koncev sedanje in nekdanje domovine. Zato so Mirellini zapisi toliko bolj dragoceni. So tiste stične točke, 'družbeno vezivo', ob katerem se zavemo, da si pripadamo, da smo skupnost.”

Katarina Podgajski

“Zgodbe me ponesejo v čas, ko je bilo življenje kljub skromnosti polno, ko si k sosedom šel po sol, če ti je zmanjkala, in nisi takoj letel v trgovino ali jedel nesoljeno juho ... Štorje sz škrinje so čudovit vpogled in tako zelo žive, da se mi včasih zdi, da pri noni Vanci pijem kafe. Če je prave volje, seveda.”

Ksenija Benedetti

“Draga Mirella, ti in Vanca sta resnični navdih. Čestitke za idejo in zanimivo pisanje, ki privleče bralce. Komaj čakam knjigo!”

Elen Batista

“Draga Mirella, tvoje zgodbe me vrnejo v črno-bele čase, take so namreč fotografije moje none v predalu. Kako mi je žal, da je nisem snemala, njena govorica je bila mešanica hrvaščine, italijanščine in slovenščine. Izjemno! S tvojo nono Vanco podoživljamo preteklost, smo ganjeni in ponosni, da jo nekdo ohranja.”

Branka Šišljagič

“Draga moja, če mene kdo gleda, ko berem tvoje štorje, si verjetno misli, da sem eno malo ća, ker se režim ko mona Hvala ti za to in hvala Bogu, da imaš tako dober spomin in vse tako živo opišeš, da se z lahkoto vrnem v tisti čas. Bonbonjero sem lahko prav vohala in podoživela vsak korak od vrat pa do pulta!”

Jana Blaškovič

“Tvoji zapisi, od prvega dalje, so oživeli svet, ki se ga delno spominjam iz otroštva, delno pa skozi pripovedovanja moje none, enako kot Vanca Bomba, stoprocentne Istrijanke. Kako narediti čudež iz nič, spoštovati in ne zavreči (pa še niso poznali pojma trajnosti!) in biti ob vsem tem uglajen, po bontonu, na prvem mestu pa pošten in vedno pripravljen ponuditi 'uni pjat maneštre' tistim, ki še tega niso imeli. Hvala ti.”

Ester Grmek Kocjančič

“Vsaka prebrana zgodba me je odpeljala v čas otroštva. In hvaležna sem ti za vsak spomin, ki me je za trenutek branja odpeljal v daljno preteklost našega življenja.”

Igor Vučič

“Te zgodbe so neprecenljive, še posebej ker so napisane tako izvirno in sočno. Takšne zgodbe so se tukaj nekako ustavile in kar nekaj časa je zavladala nad vsem politika, kot da je ta edina, ki nas obkroža. Res je, ljudje smo enostavno pristali na stranskem peronu in čas se je v tej smeri kulture ustavil. Mislim, da ste ti in tebi podobni prebili ta led in zgodbe vrejo na plano. Meni so neprecenljiv navdih. Hvala ti!”

Laura Stemberger

“Nisem domačinka, sem priseljenka, a ob branju domače besede in ob opisovanju none Vance ter opisovanju istrijanščine sem vesela, da ne izginja naša dediščina in kultura kraja.”

Enzo Giurgevich

“Res je užitek prebirati te štorje, ker bogatijo istrski besedni zaklad in popeljejo nazaj v čas. Osebno nimam ravno takega spomina iz otroštva, ker je mama Štajerka in tata Ištrijan, alora smo imeli malo drugačno govorico doma. Tudi moja soseska je bila iz malo drugačnega etničnega testa (beri od vsepovsod), sem pa zdaj dvajset let v Dekanih inu te se šraja tako, kur pišeš ti. V samem Kopru je pa take govorice zelo malo, zato hvala za tvoje zapise.”

---