Ko se je rodila sestra Brigita

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / sreda, 7. junij 2023 / 08:46  

Spomini na služkinjo Baro, 1. del

Življenje nas nenehno uči in spodbuja, a mu včasih žal prisluhnemo šele, ko je (pre)pozno ... Usoda nam pošilja na pot ljudi z izkušnjami, pa gledamo stran, prepričani, da smo pametnejši od njih.

Izkušenj, ki si jih je skozi leta nabrala današnja sogovornica Nikolina, ni malo. Življenje jo je premetavalo sem ter tja. Z vsakim padcem na kolena je bila bogatejša za ščepec novih modrosti.

»Tragedija v naši družini se je začela leta 1951, ko se je rodila sestra Brigita,« pripoveduje Nikolina. Moj oče je bil profesor na eni od srednjih šol. Imel je dva obraza: enega za doma, drugega za javnost. Znal je biti precej surov, a zunaj naše hiše tega ni nihče nikoli izvedel. Živeli smo v predmestju Ljubljane. Gradili smo hišo v soseščini samih intelektualcev. Bili so preprosti, zelo delovni, skromni. Večina je prišla v glavno mesto študirat z vseh koncev Slovenije, imeli so kmečke oziroma delavske korenine.

Moj oče pa ne. On je bil doma iz premožne predvojne družine. Leta 1946 jim je oblast vzela vse, kar so imeli, brat je zbežal čez mejo, pred petimi leti je umrl v Čikagu. Babica je bila vzgojena kot gospa in tudi ko so nekaj let tolkli največjo možno revščino, je ostala gospa. Ded dolgo ni dobil nobene službe. Na železniški postaji je z lopato metal premog z vagonov na tla. Za družino bi bilo veliko lažje, če bi babica privolila, da se preselijo k njeni sestri, ki je bila omožena na Štajerskem. Vse upanje, povezano z lepšo prihodnostjo, ki ga je imela, je gradila na karieri mojega očeta, edinega otroka, ki ji je po begu najstarejšega sina v Ameriko še ostal. Za deda ji je bilo po čustveni plati vseeno. Tako in tako sta se poročila na izrecno željo sorodnikov.

Žal je okoli leta 1950, še zelo mlada, zbolela za sklepnim revmatizmom, težave ji je povzročala tudi osteoporoza, potrebovala je nego podnevi in ponoči. Moj oče je s časom ugotovil, da sploh ni bila tako revna, kot je govorila. Na varno je skrila precej zlatnine, s katero je financirala očetov študij in kasneje tudi gradnjo naše nove hiše.

Nikoli nismo vedeli, kdaj govori resnico in kdaj laže. Zanjo je skrbela neka starejša gospa, ki je bila tudi sama že precej betežna. A ker sta bivali v pritličju, z njima nismo imeli veliko stikov.

Po sestrinem rojstvu leta 1951 je mami zbolela. Depresija je bila tako huda, da se je najprej za nekaj tednov preselila k nam teta Vilka. Žal pa se z atijem nista razumela, že od prvega dne sta bila na bojni nogi. Študirala je pravo, a ni nikoli diplomirala. Ni ji bilo všeč, ko ji je ati očital, da je nesposobna in da je zato družini v sramoto. Zdržala je dva, tri mesece, ga poslala v tri krasne in odšla. Pa je menda imela mene in Brigito zelo rada in je lepo skrbela za naju. Zvrstilo se je kar nekaj varušk, žal nobena ni dolgo zdržala.

Končno smo dobili novo služkinjo, za katero je moral ati krepko plačati tistemu, ki jo je pripeljal iz ene od južnih republik. Bila sem še premajhna, imela sem komaj enajst let, da bi razumela, kaj se dogaja med odraslimi. Kasneje so mi povedali, da je bila Bara ob prihodu eno zmedeno, prestrašeno in izgubljeno bitje. Leta 1952 je bila zelo huda zima, zapadlo je ogromno snega, ona pa je imela na sebi le jakno, gumijaste škornje, krilo do tal, pod njimi pa nič. Še nogavic ne. Stara je bila približno 15 let. Njen »lastnik« jo je najprej hotel prodati za služkinjo v gostilni, a se je gostilničarka uprla. Dekle je imelo po svoje srečo, saj je bilo na pogled precej grdo, zelo globoko je dihala skozi usta, ker so ji med tepežem še kot otroku zlomili nos. Trgovina z belim blagom je takrat kar lepo cvetela …

V šoli smo imeli k sreči srbohrvaščino in tako sem se ji lahko sčasoma približala. Ob vsakem šumu se je zdrsnila in se z rokami pokrila čez glavo. Kasneje mi je zaupala, da je tudi spala oblečena. Za vsak primer, če bi prišli ponjo, da bi lahko zbežala skozi zadnja vrata. Moram pa reči, da me je njena nezaupljivost bolela, saj ji nisem nič slabega hotela. Imela pa je voljo, res jo je imela, do učenja in do prilagajanja, zato se je njeno življenje kasneje lepo obrnilo.

Ati je bil do nje zadirčen in grob. To me je zelo šokiralo, saj je bil do naju z Brigito nežen, skrben in ustrežljiv. Je bil takšen zaradi mamine depresije, posledično pa zato, ker je pogrešal žensko? Morda.

Včasih mi je Bara pokazala modrice, ki jih je dobila, ker ni znala narezati cvetja za v vazo ali postlati postelje, tako kot bi bilo treba. Mami je ali spala ali pa jo kritizirala. Na srečo se ji je zdravje povrnilo, ko je ati s pomočjo zvez in poznanstev dobil iz tujine nova zdravila zanjo.

Ker Bara ni znala kuhati, je priskočila na pomoč babica. Imela je zveze pri nunah. K njim je potem hodila Bara, se učila kuhanja, gospodinjstva, štikanja, likanja … Iz meseca v mesec je postajala bolj vzravnana in bolj samozavestna.

Ko je mami ozdravela, se je atiju oddahnilo. Bilo je res nerodno, ko je moral študentom predavati eno, doma pa je imel služkinjo, ki je ne bi smel imeti. Mami je spet šla v službo, bila je namreč tipkarica na sodišču. Zanimivo pa je bilo, da je z našo Baro ohranila stike tudi po tem, ko si je ta našla službo drugje. Zakaj točno, ne vem. Spomnim se, kako smo naložili sestrico v voziček in potem smo ga potiskali ob Ljubljanici in po stranskih uličicah na čisto drugi konec Ljubljane.

(Se nadaljuje)