Raziskovalec starodavnih kep ledu in kamenja

Na observatoriju in planetariju Armagh na Severnem Irskem dr. Rok Nežič proučuje komete.
Fotografija: Rok Nežič se je v Veliko Britanijo preselil takoj po gimnaziji. FOTO: Liam Mcardle/Observatorij in Planetarij Armagh
Odpri galerijo
Rok Nežič se je v Veliko Britanijo preselil takoj po gimnaziji. FOTO: Liam Mcardle/Observatorij in Planetarij Armagh

Astronom dr. Rok Nežič iz Ljubljane se je po mednarodni maturi na bežigrajski gimnaziji na svoj 19. rojstni dan odpravil na Otok, kjer je študiral na Univerzi v Cambridgeu, nato je podiplomski študij nadaljeval na Univerzitetnem kolidžu v Londonu (UCL), zdaj je zaposlen na observatoriju in planetariju Armagh na Severnem Irskem.

»Kot najstnika me je celo nekoliko bolj zanimala kvantna fizika, prek poljudnoznanstvenih knjig pa sem spoznaval tudi vesolje. Tekom študija sem se dokončno odločil za astrofiziko,« pove Nežič.

Observatorij v Armaghu je najstarejša znanstvena ustanova na Severnem Irskem. FOTO: Rok Nežič
Observatorij v Armaghu je najstarejša znanstvena ustanova na Severnem Irskem. FOTO: Rok Nežič


Študij na Cambridgeu je v prvih letnikih manj specializiran kot na slovenskih fakultetah. »Gre za program naravoslovnih znanosti. Prvo leto je zelo široko, saj smo imeli predmete od fizike in kemije do geologije, ki me je tudi precej pritegnila. V zadnjih letnikih pa že lahko oblikuješ bolj specializiran predmetnik.« Z znanjem, ki si ga je pridobil na gimnaziji, je bil na študij na prestižni univerzi dobro pripravljen, prav tako ni imel večjih težav s prilagoditvijo na nov dom. »Na univerzi so pravzaprav razmislili že o vsem, kar morda tare tuje študente. Podpore je bilo zelo veliko. Prav tako pa sam študij terja veliko dela, da niti ne ostane veliko časa za razmišljanje o drugih težavah,« se zasmeje.


Osredotočen predvsem na komete


Na poletnem programu za dodiplomske študente na Kalifornijskem tehnološkem inštitutu Caltech v ZDA se je seznanil z raziskovalno astrofiziko, saj je proučeval največje strukture v vesolju, med magistrskim študijem na UCL pa so ga bolj pritegnili zvezde in osončja. »V študiji smo več mesecev raziskovali, ali je neko nebesno telo planet ali ne. Pa nismo prišli do končne ugotovitve. Znanost je pač takšna; ni nujno, da vedno dobimo konkreten rezultat.« Če že ne rezultat, pa zagotovo veliko znanja in izkušenj. Z doktorskim študijem se je osredotočil na komete: vesoljske kepe ledu in kamnov, večinoma izvirajoče iz obronkov Osončja, ki – če se nam dovolj približajo – ustvarijo navdihujočo predstavo na nočnem nebu.
 

Več v rubriki Dom je svet.


»Zdaj so moje področje raziskovanja kometi oziroma analiza prahu v repih kometov s teleskopi in polarizirano svetlobo. S to tehniko pridobimo precej več informacij kot z drugimi detektorji. Ko se komet približa soncu, voda in druge spojine sublimirajo, ostane pa kar precej trdnejših delcev, kot so saje, silikati in podobno. Torej večje molekule in delci, ki se ne uplinijo z lahkoto,« pove. Rekli bi lahko, da raziskuje geologijo v vesolju. »Zdi se mi zanimivo, kako se te stvari izidejo. Med študijem na Cambridgeu sem izbiral med geologijo in vesoljem, zdaj pa sem povezal oboje.«



»Vsekakor je zelo pomembno, da poglabljamo in izboljšujemo znanje o vsem, o svetu in okolju okoli nas, saj to doprinaša k napredku človeštva. S proučevanjem kometov se učimo o zgodnjem Osončju in kako so se oblikovali naš in drugi planeti. Po drugi strani pa imamo astronomi, ki raziskujemo majhne objekte v sončnem sistemu – to so kometi, asteroidi in tudi lune –, še dodaten razlog za to. Več ko jih najdemo in več ko vemo o njih, lažje bomo odgovarjali na vprašanje, ali se bo kateri zaletel v Zemljo.« Hitro doda, da v dogledni prihodnosti nevarnosti večjega trka ni, medtem ko manjši objekti z lahkoto razpadejo v atmosferi.

Nežič je sodeloval tudi pri raziskovanju kometa Borisov, ki je bil po 'Oumuamui, ki je verjetno asteroid, šele drugi odkriti medzvezdni obiskovalec. 30. avgusta 2019 ga je odkril ljubiteljski astronom Genadij Borisov na svojem observatoriju na polotoku Krimu. Zemlji se je najbolj približal 28. decembra 2019, s prostim očesom seveda ni bil viden, s teleskopi pa so ga lahko opazovali do lanskega poletja.

Opazovanje delnega sončnega mrka, 10. junij 2021. FOTO: Matthew Mcmahon/Observatorij in Planetarij Armagh
Opazovanje delnega sončnega mrka, 10. junij 2021. FOTO: Matthew Mcmahon/Observatorij in Planetarij Armagh


»Res, za zdaj smo našli le dva, a v prihodnjih letih jih bomo zagotovo še več. Kmalu bo začel delovati observatorij Vere Rubin, s katerim bodo opazovali galaksije, a ob tem bodo zagotovo našli še več manjših nebesnih teles. Po izračunih bi lahko samo s tem teleskopom v povprečju odkrili en medzvezdni objekt na leto. Verjetno v naše osončje zaidejo večkrat, a šele zdaj imamo ustrezno tehnologijo, da jih vidimo,« razloži.
Ker so ta medzvezdni komet odkrili zgodaj, ko je bil še na poti v notranjost našega osončja, so imeli več mesecev časa za pridobivanje podatkov prek številnih teleskopov. »Borisov se je izkazal za zelo neokrnjen komet. Verjetno ni bil nikoli v bližini lastne zvezde, temveč je bival na obrobju svojega osončja, nato ga je gravitacijska perturbacija izvrgla iz sistema in je priletel k nam. Do vseh teh sklepov lahko pridemo prek analize polarizirane svetlobe, ki se odbija od prahu kometa.«


Najstarejša znanstvena ustanova na Severnem Irskem


Rok Nežič raziskuje v observatoriju Armagh, ki je najstarejša znanstvena ustanova na Severnem Irskem. Ustanovil ga je nadškof Richard Robinson leta 1790 in si ga zamislil kot del univerze, ki pa v mestu ni nikoli zrasla. Del institucije je tudi planetarij, ki so ga po večletnem trudu za pridobitev sredstev takratnega direktorja Erica Lindsayja odprli leta 1968. »Gre za institucijo v dveh delih, eden je torej namenjen populariziranju znanosti, drugi raziskovanju. V observatoriju je zaposlenih okoli deset astronomov, deset doktorskih študentov in še nekaj podoktorskih. Naše raziskave se osredotočajo na več različnih delov astronomije, poleg nekaj nas, ki preučujemo komete, se kolega ukvarjata z asteroidi in meteorji, večja skupina preučuje zvezde orjakinje, druga skupina pa majhne zvezde, ki imajo manj vodika, kot bi pričakovali.«

Grubbov teleskop iz leta 1885. FOTO: Heather Alexander/ Observatorij in Planetarij Armagh
Grubbov teleskop iz leta 1885. FOTO: Heather Alexander/ Observatorij in Planetarij Armagh


V observatoriju je več teleskopov zgodovinske vrednosti, med temi so teleskopi britanskega kralja Jurija III. iz leta 1769, imajo pa tudi moderen teleskop, ki se lahko upravlja na daljavo. Sicer pa se kot drugi astronomi poslužujejo teleskopov, kot so Zelo velik teleskop v Čilu Evropskega južnega observatorija in drugih na Kanarskih otokih ali Havajih, kjer so za opazovanje pogoji primernejši kot na Severnem Irskem, kjer je precej oblačnosti. »Sam uporabljam predvsem javne podatke satelitov, ki so jih različne agencije namestile v orbito.«
Tudi v prihodnosti bi Rok Nežič rad nadaljeval preučevanje starodavnih vesoljskih kamnov. »Astronomi vedno nekako sledimo skupinam, ki proučujejo tematike, ki nas najbolj zanimajo. Prav zato za zdaj ne razmišljam o vrnitvi v Slovenijo, kjer takšne skupine ni. Morda se nekega dne vrnem in jo oblikujem,« se nasmehne.

Rok Nežič v prostem času najraje raziskuje hribe. Pogled z gore Errigal, najvišjega vrha grofije Donegal (751 m). FOTO: Rok Nežič
Rok Nežič v prostem času najraje raziskuje hribe. Pogled z gore Errigal, najvišjega vrha grofije Donegal (751 m). FOTO: Rok Nežič


Življenje na Severnem Irskem je lepo, še poudari, kljub temu da pritrdi stereotipnim prestavam o tej deželi, češ da je precej hladno in deževno. »Ne bi mogli ravno reči, da močno dežuje. Rosi, in to pogosto. Je tudi hladneje kot v Sloveniji, tako, denimo, te dni vročinski val napovedujejo že pri 25 stopinjah Celzija. Je pa zaradi visoke vlažnosti občutek višje temperature močnejši,« pojasni.

V prostem času veliko hodi po hribih. »In da, to so res le hribi z do okoli 800 metri nadmorske višine, a je pohajanje po njih vseeno zelo prijetno,« poudari.

Preberite še:

Komentarji: