Nogomet / Novo dno 

Svetovno prvenstvo v nogometu prvič na Bližnjem vzhodu. Letošnji gostitelj najboljših reprezentanc sveta je Katar. Upravičeno smo lahko zaskrbljeni, kje in kako bodo potekala naslednja prvenstva, saj je tokrat Fifa poskrbela za novo dno.

Pred vrati je svetovno prvenstvo v nogometu, ki sodi med največje športne dogodke na svetu. Po skoraj sto letih od prvega svetovnega prvenstva in enaindvajsetih izvedbah, bo 22. mundial prvič potekal na Bližnjem vzhodu. Letošnji gostitelj najboljših reprezentanc sveta je Katar. Ta zalivska državica, ki je za približno polovico manjša od Slovenije in ima za polovico več prebivalcev, že nekaj časa buri duhove v športni javnosti, saj se bo ta športni dogodek v zgodovino zapisal, kot eden od najbolj kontroverznih športnih dogodkov.

Mnogi mundial postavljajo ob bok olimpijskim igram v Berlinu leta 1936, ko je nacistični režim igre izkoristil za lastno promocijo in afirmacijo v mednarodni skupnosti. Podobne metode se je poslužila tudi argentinska vojaška diktatura, ki je leta 1978 organizirala svetovno prvenstvo. Letošnji mundial pa bi lahko opisali tudi z naslovom filmske mojstrovine Sergia Leoneja Dober, grd, hudoben. Svetovno prvenstvo namreč dobro pooseblja prav vse omenjene pridevnike, čeprav se prvi nanaša predvsem na denarnice vodilnih oseb pri mednarodni nogometni zvezi (Fifa) in ponos vodilnih mož kraljeve družine v Al Thani. Mundial je grd za vse, ki so se z razmišljanjem premaknili naprej od srednjega veka, saj so nekateri tamkajšnji predpisi skladni s prevladujočo doktirno v tistem zgodovinskem obdobju. Poleg tega pa je bila izbira gostitelja povezana s korupcijo in podkupninami oseb, ki so glasovale na zasedanju Fife. Definitivno pa je bila priprava na svetovno prvenstvo hudobna do okolja in preštevilnih tujih delavcev, ki so izgubili življenje kot novodobni sužnji pri gradnji najnovejših nogometnih stadionov.

Kalne vode korupcije

Vodilne osebe pri Fifi se rade hvalijo, da s svojimi ukrepi skrbijo za demokratizacijo s pomočjo mehke moči, ki jo ima nogomet. Jasno je, da je pogled in razumevanje vrhunskega nogometa preveč evropocentričen. Odličen nogomet se ne igra samo v Evropi, pač pa na prav vseh celinah. Slog igre se med državami in kontinenti nekoliko razlikuje, a ošabno in naduto bi bilo trditi, da je eden od teh slogov boljši od preostalih. Tudi zato je še kako pomembno, da se na svetovnem prvenstvu v nogometu priložnost ponudi najbolj pestri množici reprezentanc. Na tak način se lahko nato številni ljudje bolje identificirajo s športom in preko nogometa presežejo določene etične, verske ali spolne razlike. Trenutni sistem se žal prepogosto naslanja na podpihovanje razlik in služi kot sredstvo za krepitev nacionalizma, ki se nato iz verbalnega manifestira v fizičnem nasilju.

Mnogi mundial postavljajo ob bok olimpijskim igram v Berlinu leta 1936, ko je nacistični režim igre izkoristil za lastno promocijo in afirmacijo v mednarodni skupnosti. Podobne metode se je poslužila tudi argentinska vojaška diktatura, ki je leta 1978 organizirala svetovno prvenstvo.

Odločitev Fife, da se svetovno prvenstvo prvič v zgodovini odigra v državi na Bližnjem vzhodu, predstavlja naslednji korak v njihovi zgodbi o krepitvi nogometa kot globalne igre. Žal pa je potrebno priznati, da je to ena od najslabših potez Fife doslej. Spomnimo, izvršni odbor Fife je leta 2010 podelil organizacijo svetovnega prvenstva Rusiji za leto 2018 in Katarju za 2022. Kmalu po glasovanju so se pojavili namigi, da bi lahko omenjeni državi kupili glasove članov odbora. Kulminacijo preiskave pod vodstvom ameriške FBI smo doživeli leta 2015, ko se je vrh nogometne piramide zrušil.

Odgovorne in vodilne osebe so odstopile, v preiskavo o nečednostih pri dodeljevanju svetovnega prvenstva pa je bilo vključenih 16 od 22 članov izvršnega odbora. Kljub temu, da Katar vztrajno zanika vsakršne obtožbe o podkupovanju odgovornih pri Fifi, pa je bil Mohamed bin Hammam, predsednik azijske nogometne zveze med leti 2002 in 2011, zaradi mešetarjenja z glasovi, doživljensko izključen iz Fife. Povedano drugače, Katar je plačal, da so mu člani izvršnega odbora podelili organizacijo največjega športnega dogodka na svetu.

Športna diplomacija

Z nafto bogate države so v zadnjih letih v nogometu odkrile odlično orodje za izvajanje mehke moči v mednarodnih odnosih. Skladi in podjetja, ki so v lasti članov vodilnih dinastij v zalivskih državah, si tako danes lastijo številne nogometne klube po svetu. Združeni arabski emirati si lastijo Manchester City, v okviru City Football Groupa pa imajo nadzor nad skupno enajstimi klubi na vseh celinah. Qatar Sports Investments je pred dobrim desetletjem prevzel Paris Saint-Germain, letos pa temu dodal še petinski delež v Bragi, portugalskem prvoligašu. Lani je novega lastnika dobil tudi angleški Newcastle. To je postal Public Investment Fund, ki je v rokah Mohammeda bin Salmana.

Savdska Arabija, Združeni arabski emirati in Katar pa so v športu prepoznale tudi odlično priložnost za zaslužek. Prihodki nogometnih klubov vztrajno rastejo, šele pandemija jih je nekoliko ustavila po več kot desetletju konstantne rasti. S pomočjo investicij v klube pa si predstavniki teh zalivskih držav tudi kupujejo naklonjenost navijačev. Kritični glasovi, ki so se pojavili ob nameri prevzema Newcastla, so hitro potihnili ali pa jih novo vodstvo skuša utišati s pomočjo spletnih trolov.

Podoben modus operandi je mogoče zaznati tudi pri organizaciji svetovnega prvenstva. Katar se namreč želi izkazati, kot zaupanja vreden organizator prvenstva, saj bi to pomenilo, da se bodo največje nogometne tekme lahko vrnile ob drugi priložnosti. Vse kritike glede kršenja človekovih pravic in slabe organizacije v Katarju odločno zavračajo, ob tem pa nekaterim navijačem ponujajo brezplačne vstopnice, letalski prevoz in namestitev. Vendar pozor, kdor se želi poslužiti navijaškega paketa ugodnosti, se mora zavezati, da bo na družabnih omrežjih širil pozitivne komentarje in objave glede stanja človekovih pravic v državi in glede organizacije prvenstva.

Katar si na ta način želi pridobiti vojsko spletnih bojevnikov, ki so pripravljeni za nekaj tisoč evrov odpotovati na mundial, si ogledati tekme in nato pohvaliti organizatorje, ki so tem osebam krili vse stroške. Tovrstno ravnanje so najprej opisali v francoskem Le Parisienu, nato pa je podobno zgodbo predstavil tudi nizozemski NOS. Koliko je takih navijaških vplivnežev se ne ve, a po poročanju New York Timesa so nacionalne nogometne zveze že pred tremi leti organizatorju prvenstva posredovale sezname navijačev, ki naj bi sodelovali v programu navijaške zvestobe. Po posredovanju osebnih podatkov zainteresiranih navijačev so namreč nacionalne nogometne zveze izgubile stik z organizatorji.

Odločitev Fife, da se svetovno prvenstvo prvič v zgodovini odigra v državi na Bližnjem vzhodu, predstavlja naslednji korak v njihovi zgodbi o krepitvi nogometa kot globalne igre. Žal pa je potrebno priznati, da je to ena od najslabših potez Fife doslej. 

Z ekonomske plati navijačev, je komformizem, pri menjavi brezplačnega prevoza, vstopnic in namestitve za reklamiranje Katarja na spletu, razumljiv. Novinarji italijanske nacionalne televizije RAI so namreč izračunali, da bi dva obiskovalca za tridnevni obisk in ogled treh tekem, s prevozom in prehrano, zapravila najmanj 5.700 €. Kdor si tega zneska ne zmore privoščiti je seveda lahka tarča katarskih organizatorjev, ki ponujajo magično rešitev. Katar naj bi po ocenah za organizacijo svetovnega prvenstva porabil kar neverjetnih 220 milijard dolarjev. Več kot očitno je, da denar za organizatorje ni problem, ampak je del rešitve za zaščito lastne športne diplomacije.

Kaj pa vpliv na okolje?

Države na Bližnjem vzhodu so bogate z nafto, a imajo, glede na porabo, premalo vodnih virov. Zato je v zalivskih državah praksa, da do pitne vode pridejo s pomočjo razsoljevanja. Postopek ima poleg pozitivnih učinkov tudi negativne. Slednji se odražajo v morskem okolju in v povečani rabi fosilnih goriv, ki predstavljajo poglavitni pogonski vir naprav za razsoljevanje.

V času svetovnega prvenstva se bodo potrebe po vodi občutno povečale, saj bo Katar samo za vzdrževanje igralne površine na enem stadionu dnevno porabil najmanj 10.000 litrov vode. Prvenstvo bo potekalo 29 dni na osmih stadionih, zato izračun minimalno potrebne količine vode niti ni tako zahteven. Dodatno bo Katar potreboval še pitno vodo za vse obiskovalce in zaposlene na turnirju, da o potrebah lokalnega prebivalstva niti ne izgubljamo besed.

Dodatno obremenitev za okolje pa bo predstavljalo obratovanje stadionov. Vsi so namreč klimatizirani in vsak sedež naj bi imel možnost hlajenja. Zato si lahko le predstavljamo, da bo za delovanje potrebna ogromna količina električne energije. Organizatorji zatrjujejo, da bo mundial ogljično nevtralen, a glede na potrebe po vodi in električni energiji se porajajo upravičeni dvomi okoljskih organizacij. Če v enačbo organizacije vštejemo še izgradnjo vse potrebne infrastrukture, kot so ceste, hoteli in stadioni, je dvom v ogljično nevtralnost prvenstva povsem legitimen, četudi bi Katar veliko večino električne energije pridobil iz obnovljivih virov.

Praktično vsi veliki športni dogodki imajo tudi velike negativne vplive na okolje. Samo pomislite na olimpijske igre, kjer se vsaka štiri leta na drugem koncu sveta, zgradi kup športnih objektov in pomožne infrastrukture (letališča, ceste, olimpijska vas, hoteli, itd.). Mednarodne športne organizacije bi zato morale iskati do okolja prijaznejše rešitve. Velike športne dogodke bi tako lahko organizirali v različnih mestih, ki so vsaj delno preskrbljena z ustrezno infrastrukturo. Soorganizacija različnih držav je lahko tudi ena od boljših rešitev. Lansko evropsko prvenstvo je gostilo enajst držav na prav toliko nogometnih stadionih. Za potrebe prvenstva je bil zgrajen le en stadion, ostali so le doživeli manjše lepotne popravke ali pa so gostili tekme brez obnove.

Spektakel za vse ali za peščico?

Kot smo videli, že kratek izlet na svetovno prvenstvo ne bo poceni, a to žal niti ni najvišja cena, ki bi jo ljudje morali plačati za izvedbo mundiala. Nogometne zanesenjake v Katarju čaka osem izjemnih stadionov, ki so plod najnaprednejših tehnologij in arhitekturnih rešitev. Ti stadioni pa nosijo tudi izjemno temno plat. Pri gradnji stadionov je življenje izgubilo več tisoč tujih delavcev. Natančnih številk, zaradi netransparentnega poročanja s strani katarskoh oblasti, verjetno ne bomo nikoli spoznali.

Poročila mednarodnih organizacij, ki skrbijo za varstvo človekovih pravic poročajo o najmanj 6.500 umrlih tujih delavcih. Amnesty International pa navaja, da bi lahko številka umrlih bila še mnogo večja, saj uradna statistika govori o 15.021 smrtih ne-katarskih državljanov v obdobju med 2010 in 2019. Vsekakor pa ne moremo in ne smemo razmišljati le skozi številke, saj se za njimi skrivajo ljudje ter njihove tragične usode. Tem ljudem skuša vsaj delček dostojanstva povrniti spletno mesto Cards of Qatar, ki širši javnosti predstavlja njihove zgodbe in tem »številkam« daje obraz.

Pogoji za delo so za tuje delavce v Katarju peklenski in nehumani. Na turnirju pričakujejo milijon in pol obiskovalcev, zato so morali organizatorji poskrbeti za vso podporno infrastrukturo, ki pritiče tako velikemu dogodku. Poudarek zadnjih let ni bil le na stadionih, ki predstavljajo infrastrukturni vrh ledene gore, pač pa na kanalizaciji, prometnih povezavah, nočitvenih zmogljivostih, restavracijah in tako dalje. Za izgradnjo vseh teh delov pa je potrebna ogromna delovna sila, ki je po možnosti tudi cenovno ugodna. To so organizatorji našli v državah Južne Azije.

Delavci, varilci, električarji in vodovodarji, ki so v Katar prispeli preko tako imenovanega sistema kafala so v bistvu novodobni sužnji. Kafala podarja delodajalcu, ki preko agencij rekrutira delavce, popoln nadzor nad njihovimi življenji, saj tuji delavci brez soglasja delodajalca ne smejo zapustiti države. Tuji delavci namreč že pred prihodom v Katar podpišejo pogodbo, ki je osnova za pridobitev delovne vize. Nato pa v njihovem imenu agencija uredi vso potrebno dokumentacijo in poskrbi za namestitev tujih delavcev. Ti so nastanjeni, skupaj z drugo tujo delovno silo, v stanovanjih v predmestjih, kjer so daleč od oči javnosti in lokalnega prebivalstva. Običajno delajo po več kot 12 ur na dan, tudi v najhujši vročini, ko se temperatura na termometrih ne spusti pod 40 stopinj.

To je cena, ki jo morajo plačati tuji delavci, da lahko peščica žanje sadove njihovega garanja. Brez skrbi smo lahko, da bo Fifa pohvalila katarske organizatorje za odlično organizacijo, pripravo in izvedbo prvenstva. Le kako tudi ne bi pohvalila organizatorjev, če pa njen predsednik od oktobra 2021 živi v Dohi. Fifa predstavlja šolski primer, kako si lahko bogate in avtokratske države podredijo oziroma kupijo določen šport za lastno promocijo. Vse to pa je kakopak ovito v marketinški papir “zgodovinskega dogodka za regijo in za Fifo”.

Pogoji za delo so za tuje delavce v Katarju peklenski in nehumani. Na turnirju pričakujejo milijon in pol obiskovalcev, zato so morali organizatorji poskrbeti za vso podporno infrastrukturo, ki pritiče tako velikemu dogodku.

Infantino in druščina pa s tem le kažejo svojo brezbrižnost nad življenji ljudi in njihovimi pravicami. Ne zanima jih obče dobro ali pa dobrobit športa ter njegova moralna vloga, saj jih veliko bolj zanima lastna dobrobit. Zato je le vprašanje, do kod bodo pripravljeni iti naslednjič, če so tokrat dokazali, da jim je popolnoma vseeno za najmanj 6.500 ljudi. V medijih se že pojavljajo namigi, da se za organizacijo mundiala leta 2030 resno zanima avdska Arabija, ki ima tudi bogato zgodovino kršenja človekovih pravic. Fifa ima zdaj idealno možnost, da se vsaj malo pokesa in prepreči novo globalno sramoto s podelitvijo organizacije prvenstva tako kontroverzni državi.

O človekovih pravicah se ne moremo pogajati

Fifa, ki se svoje napake in zmote verjetno dobro zaveda, a se preveč sramuje to priznati, je v preteklih dneh na udeleženke mundiala naslovila pismo, kjer je države pozvala, “naj se osredotočijo na nogomet”. S tem je Fifa nacionalnim nogometnim zvezam zabrusila, naj raje utihnejo, saj jamranje o kršenju človekovih pravic ne bo privedlo do sprememb. Le razgalilo bo hipokrizijo Fife in organizatorjev prvenstva.

Slednji se sploh ne trudijo več prikrivati lastne ravnodušnosti ob kršenju človekovih pravic. Khalid Salman, nekdanji nogometaš in ambasador letošnjega mundiala je v enem od nedavnih intervjujev zatrdil, da je “biti homoseksualec nezakonito in to predstavlja duševno motnjo”. Predstavniki LGBTQ+ že leta opozarjajo na nevzdržno stanje v tej zalivski državi. Human Rights Watch navaja, da so med leti 2019 in 2022 v Katarju zabeležili 6 primerov nasilja in 5 primerov spolnega nadlegovanja zoper člane LGBTQ+ skupnosti s strani policije.

Organizatorji sicer trdijo, da bodo lahko vsi LGBTQ+ obiskovalci prišli v državo in tam bivali brez težav, a pomisleki številnih ostajajo upravičeni, saj so se zaradi istospolnosti v zaporih že znašli tudi tuji državljani. Številni navijači zato ostro obsojajo Katar zaradi kršitev človekovih pravic. Pri tem so najbolj vztrajni navijači Bayerna iz Münchna, ki je s katarsko družbo Qatar Airways leta 2017 sklenil pokroviteljsko pogodbo.

Navijači trdijo, da se o človekovih pravicah ne moremo pogajati in ostro obsojajo delovanje vodstva, ki je, za nekaj deset milijonov evrov letno, pripravljeno pozabiti na vse nečednosti katarskega režima. Bayern tako od podpisa pogodbe, ki se izteče prihodnje leto, svoje zimske priprave opravlja v Dohi. Vodstvo kluba kritike prezira in trdi, da se spremembe ne morejo zgoditi čez noč, ampak potrebujejo svoj čas. Še več, nekdanji vodilni mož kluba, ki je zaradi davčnih utaj odslužil tudi zaporno kazen, je pred meseci celo izjavil, da “Bayern ni človekoljubna organizacija, ampak nogometni klub”.

Tovrstne izjave le potrjujejo domneve navijačev, da je nogomet izgubil stik z realnostjo. Če je nogomet nekoč bil odraz pozitivnih vrednot in sredstvo vključevanja, je danes le še hlapec in talec kapitala. Niti ni pomembno od kod prihaja denar, pomembno je le to, da je tega vsako leto več. Pohlep vodilnih je privedel do tega, da danes ni pomembno od kod denar v nogomet prihaja in če je denar umazan s krvjo, pomembno je le to, da polni žepe.

Gibanje za bojkot svetovnega prvenstva

Nogometni navijači, ki so družbeno angažirani in imajo vsaj ščepec integritete, že dalj časa opozarjajo, da bi morali v dobrobit športa prvenstvo prestaviti ali pa ga vsaj bojkotirati. Situacija je za navijače dokaj enostavna, saj je odhod na prvenstvo stvar svobodne in proste izbire. Na potovanje v Katar bodo odšli številni navijači, vključno s tistimi, ki jim stroške krijejo organizatorji. Zavedati pa se morajo, da se bodo morali vesti po vnaprej določenih pravilih in običajih, ki veljajo v državi. Poleg tega pa bodo številni od njih nastanjeni v bivalnih kontejnerjih.

Organizatorji so namreč pomanjkanje prenočitvenih namestitev kompenzirali s postavitvijo kontejnerskega naselja, kjer nočitev stane 200 dolarjev na noč. Če sklepamo po fotografijah dronov, gre prej za imitacijo vsakega večjega pristanišča, kot pa za luksuzno namestitev. To hotelsko naselje tako bolj spominja na kontejnerski terminal v Luki Koper ali pa v najboljšem primeru na ogromen glamping. Tovrstna oblika namestitve je navadno uporabljena v primeru večjih in obsežnejših naravnih in drugih nesreč.

Zdi se, da je gibanje za bojkot svetovnega prvenstva v Katarju čedalje večje in čedalje močnejše. Svoje nestrinjanje, tako rekoč na dnevni bazi izražajo navijači s koreografijami in transparenti na stadionih. Najpogosteje lahko tovrstne akcije vidimo na tribunah v Nemčiji, čeprav navijači svoj bojkot napovedujejo tudi v drugih državah. V nekaterih primerih, pretekli konec tedna na primer v Italiji, je transparente s pozivi za bojkot prvenstva celo zasegla policija.

Bojkot ogleda tekem, tako v živo na stadionu, kot tudi v televizijskem prenosu, je že napovedalo več nekdanjih nogometašev. Med drugimi je to storil Eric Cantona, ki zaradi “groznega ravnanja z delavci” ne bo spremljal svetovnega prvenstva. Nekdanji kapetan nemške reprezentance, Philipp Lahm pa je poudaril, da se kaj takega ne bi smelo več ponoviti, saj prvenstva ne bi smela organizirati država, ki sistematično krši človekove pravice. Tudi Sandro Mazzola, nekdanji nogometaš milanskega Interja si ne bo ogledal tekem. Katar pa je za promocijo prvenstva angažiral številne nekdanje nogometaše, ki za oglaševanje prvenstva mastno zaslužijo.

Nekdanji kapetan angleške reprezentance, David Beckham bo za promocijo mundiala zaslužil 150 milijonov evrov. Ambasador prvenstva je tudi Xavi, nekdanji španski reprezentant in danes trener pri Barceloni. Katar 2022 je pod svoje okrilje sprejel tudi Brazilca Cafuja, ki je osvojil dva naslova svetovnega prvaka. Znani obrazi iz sveta nogometa za organizatorje predstavljajo garancijo, da bi k spremljanju pritegnili še več gledalcev in si nekoliko sprali roke od vseh obtožb, ki jih lahko zasledimo v javnosti.

Med kladivom in nakovalom

Nogometaši, ki so bili vpoklicani v reprezentance in bodo na mundialu nastopili so se zdaj znašli med kladivom in nakovalom. Javnost z navijači na čelu pričakuje, da vsaj načelno zavrnejo katarske rabote, po drugi strani pa Fifa želi, da se posvetijo le nogometu. In fifa ima prav, saj je ona tista, ki bi morala skrbeti, da se nogometašem, navijačem in medijem ne bi bilo potrebno toliko ukvarjati z družbeno-političnimi temami.

Kakor je v nedavnem intervjuju za Sky Sports poudaril trener Liverpoola, Jurgen Klopp, je iluzorno pričakovati, da bodo nogometaši zavzeli jasno stališče proti kršitvam človekovih pravic v Katarju. Oni gredo v Katar igrati tekme, torej početi tisto, kar najbolje znajo. Krivdo za to sramoto nosijo vodilni pri Fifi in pri nacionalnih nogometnih zvezah. Oni so namreč tisti, ki so Katarju prodali mundial. Oni so namreč tisti, ki bi lahko prvenstvo zaupali drugemu organizatorju.

Zdi se, da je gibanje za bojkot svetovnega prvenstva v Katarju čedalje večje in čedalje močnejše. Svoje nestrinjanje, tako rekoč na dnevni bazi izražajo navijači s koreografijami in transparenti na stadionih. Najpogosteje lahko tovrstne akcije vidimo na tribunah v Nemčiji, čeprav navijači svoj bojkot napovedujejo tudi v drugih državah.

Fifa pa že žuga igralcem in nogometnim zvezam. Danska bo na prvenstvu v znak solidarnosti z delavci, ki so gradnjo infrastrukture za svetovno prvenstvo plačali z življenjem, nastopila tudi v povsem črni opravi. Na treningih pa so želeli imeti igralci majice z napisom »Človekove pravice za vse«, a je Fifa nemudoma prepovedala tovrstno potezo, češ, da gre za politično izražanje. Gre za absurdno potezo organizacije, ki organizira dogodke s sloganom »Nogomet za vse« in v svojem poslanstvu globalen, raznolik in vključujoč nogomet za dobrobit vseh. Zgleda se lahko tovrstne cilje zasleduje tudi brez zagotavljanja osnovnih človekovih pravic.

Zadnje prvenstvo je gostila Rusija pred štirimi leti in da, tudi v Rusiji je situacija daleč od dobre, a zdi se, da je Fifa tokrat šla z dežja pod kap. Upravičeno smo lahko zaskrbljeni, kje in kako bodo potekala naslednja prvenstva, saj je tokrat Fifa poskrbela za novo dno. Letvica je zdaj postavljena res nizko, a nobene garancije ni, da se v prihodnje ne bi še dodatno znižala. Prav zato je pomembno izkoristiti to prvenstvo kot priložnost, da se opozori na napake in se iz njih skušamo kaj naučiti. Možnost, da bi se pretvarjali, da je vse v redu, ne pride v poštev.

lSKtcyPhv0U

EXXe-G-_lxI