Novinarji končno začeli braniti svoje pozicije
Stopnja zaupanja v medije pri nas pada. Največji padec zaupanja med institucijami je doživela RTV Slovenija. V času širjenja koronavirusa so bili mediji na udaru nekdanjega predsednika vlade Janeza Janše in po njegovem glavni krivec za odpor ljudi do ukrepov za preprečitev širjenja virusa. Janša se je preselil v opozicijo, nezaupanje v nacionalno hišo in medije nasploh pa še vedno vztrajno pada. Kakšen je danes njihov položaj? V kakšni kondiciji so preživeli Janševe poskuse pogroma?
Zadnja raziskava Ogledalo Slovenije, ki meri zaupanje v institucije in poklice ter jo je družba Valicon izvedla sredi lanskega oktobra, je pokazala skrb zbujajoč padec stopnje zaupanja v medije, ki je dosegla najnižji rezultat v zadnjih desetih letih. V izrazito nezavidljivem položaju je RTV Slovenija, ki je izgubila 24 točk, stopnja zaupanja je –38, s čimer se vrača na raven s konca leta 2019. Sodeč po padcu indeksa medijske svobode, na katerem je Slovenija zdrsnila na 54. mesto, kar je njena najslabša uvrstitev doslej, so razmere za slovensko novinarstvo slabe.
Po Slovenski tiskovni agenciji (STA) je na udaru politike zdaj RTV Slovenija. Nova vlada je že med predvolilno kampanjo obljubljala ureditev zakona o RTV Slovenija, a jo je SDS s somišljeniki prehitela in v državni zbor takoj vložila svoj predlog zakona in zahtevo za referendum ter za najmanj nekaj mesecev blokirala spremembe. Zakon, ki praktično nespremenjen datira v leto 2005, zdaj omogoča vpliv politike na imenovanje poslovodnih organov javnega zavoda (nadzorni in programski svet zavoda) in s tem vpliv na večino kadrovskih ter finančnih odločitev.
Nekdanja novinarka RTV Slovenija Mojca Šetinc Pašek, danes poslanka Gibanja Svoboda in prvopodpisana pod zakon, je »sabotažo« največje opozicijske stranke pričakovala. »Že med predvolilno kampanjo smo napovedovali spremembe zakona o RTV, zato so v SDS vedeli, da jih pripravljamo, hoteli pa so obdržati RTV v svojih rokah. Česar mi nismo pričakovali na uvodni seji parlamenta, je bila njihova blokada celotnega parlamentarnega postopka s kopico zakonov, ki jih v dveh letih, kolikor so bili na oblasti, niso vlagali, pač pa so vladali z odloki.«
Mojca Šetinc Pašek je bila ob vstopu v politiko kot ena od tarč blatenja Janeza Janše, ki je bil za žaljiv tvit o njej in njeni nekdanji novinarski kolegici Eugeniji Carl tudi pravnomočno obsojen, delegirana kot nosilka zakona sprememb o RTV. »Izhajala sem iz lastne izkušnje z nacionalno medijsko hišo, saj je bil njen problem, da so vodstvo in nadrejeni vodstvu vedno izvajali politične pritiske. Ti so bili enkrat večji, drugič manjši, a vedno prisotni. RTV Slovenija je treba zato nujno depolitizirati.«
Spremembe, ki so jih v Gibanju Svoboda pripravili s strokovno javnostjo, zadevajo predvsem nadzorovanje in upravljanje RTV Slovenija. »Poskušali bomo posodobiti sedanji način nadzora in upravljanja, tako da bomo programski in nadzorni svet združili v en organ, 17-članski svet, ki bo tudi poslovno nadziral hišo. V obstoječem Grimsovem zakonu je to ločeno na dva dela. Pozicijo generalnega direktorja bi nadomestili s tričlansko upravo in delavskim direktorjem.« Mojca Šetinc Pašek je opozorila, da so to prve spremembe, ki zadevajo najbolj akutne probleme hiše, RTV Slovenija bo morala nato v enem letu dobiti sodoben in celovit zakon, ki bo zajemal tudi vsebine, programe in njene digitalne platforme.
Organiziranje novinarskega ceha
V krizi zaradi političnih pritiskov ni le nacionalna medijska hiša, pandemija covida-19 je pred slovenske medije postavila resne izzive in pokazala nujnost sprejetja celovitega zakona o medijih. Po besedah Marka Milosavljevića s katedre za novinarstvo na ljubljanski fakulteti za družbene vede (FDV) je povzročila upad oglaševanja, težave pri distribuciji in prodaji tiska ter še večjo koncentracijo digitalnega oglaševanja na globalnih platformah, ki tako uničujejo medije tudi drugod po svetu.
»Dodatno težavo je povzročilo dejstvo, da slovenska vlada za razliko od številnih drugih evropskih vlad ni sprejela ukrepov, ki bi zaradi izrednih razmer medijem kakorkoli pomagali. Zakaj vlada ni hotela pomagati medijem in novinarstvu, je jasno iz splošnega odnosa prejšnje vlade oziroma stranke SDS do medijev, ki jih je po trumpovsko napadala kot 'lažnive medije' in jih vedno znova blatila. V preteklosti je z veseljem napovedala odmiranje in propadanje tradicionalnih medijev, ker da jih več ne potrebujemo, saj naj bi jih nadomestila družbena omrežja. Če kaj, je pandemija covida-19 pokazala, da je to prepričanje zmotno,« je poudaril Milosavljević.
Po njegovem mnenju so slovenski mediji v dokaj dobrem stanju, ko gre za njihovo odločenost, da bodo preživeli. »Po dveh letih covida-19 in vlade, ki je bila v marsičem sovražna do njih, se je pokazalo, da morajo biti mediji odločni in samozavestni ter bolje opravljati preiskovalno delo. Tudi zato smo bili v tem času priča vrsti odmevnih preiskovalnih novinarskih zgodb, v katerih so mediji prvi razkrinkali nepravilnosti ali nesmisle.« Opozoril je na še en vidik, ki so se mu novinarji slovenske medijske krajine doslej bolj ali manj izogibali – organiziranje celotnega ceha, kar se je pokazalo pri podpori kolektivoma STA in RTV, ki sta bila tarča Janševe vlade. Novinarji, kot je dodal Milosavljević, doslej niso branili svojih pozicij.
Nujne spremembe zakona
Opozorilo, da so spremembe zakona o medijih nujne, je v zadnjih letih prihajalo tako iz novinarskih kot iz političnih vrst, toda volje do sprememb je bilo vsaj pri vsakokratni vladajoči kliki malo. V zakonu o medijih so določene pravice, obveznosti in odgovornosti pravnih in fizičnih oseb ter javni interes republike Slovenije na področju medijev. Toda zakonodaja je kljub poskusom sprememb zastarela, so opozorili v Društvu novinarjev Slovenije (DNS).
»Treba bi bilo celovito spremeniti medijsko zakonodajo, predvsem pa bi se morala država najprej odločiti, kakšno medijsko politiko sploh hoče, kakšne medije potrebujemo in kaj je v javnem interesu ključno. So najbolj ogroženi tiskani mediji, je torej treba najti posebne spodbude zanje? Kako financirati avdioprodukcijo in kje najti sredstva? Popolnoma zastarel je način podeljevanja letnih subvencij medijem, razpisi bi morali biti zastavljeni za več let in razvojno naravnani. Kaj je s programi posebnega pomena, kako zagotoviti, da se bodo ohranile lokalne informacije, so občinski mediji še sprejemljiv način netransparentnega financiranja medijev, ki so vprašljivi v smislu avtonomije,« je nujne spremembe v medijski zakonodaji nanizala Špela Stare iz DNS.
Država je zamudila vlak najmanj pri urejanju problematike s koncentracijo medijskega lastništva, ki sočasno pomeni tako ekonomsko kot politično moč. V Sloveniji je zaradi zaščite pluralnosti in raznovrstnosti medijev ter medijskih vsebin lastništvo v medijih omejeno z zakonom o medijih. Izdajatelj, pravna ali fizična oseba, ali skupina povezanih oseb, ki je izdajatelj radijskega ali televizijskega programa ali splošnoinformativnega tiskanega dnevnika, ima lahko največ 20-odstotni lastniški delež ali 20-odstotni delež upravljavskih oziroma glasovalnih pravic v premoženju drugega izdajatelja.
V 58. členu zakona o medijih je določeno, da mora zaradi omejevanja koncentracije pri pridobivanju lastninskega ali upravljavskega deleža v premoženju izdajatelja radijskega, televizijskega programa ali splošnoinformativnega tiskanega dnevnika tisti, ki pridobiva več kot 20-odstotni delež, dobiti predhodno soglasje pristojnega ministrstva. Medijski imperij Martina Odlazka naj bi sestavljalo več deset medijev, ki pa jih ne izdaja eno samo podjetje, kar bi bilo nezakonito, a tu retroaktivnost tudi z morebitnim novim zakonom ne bo mogoča.
Sporna koncentracija lastništva
Koncentracija lastništva sama po sebi (povzeto po Sandri Bašić Hrvatin) ni glavni problem, sporne so posledice, ki jih lahko ima za svobodo izražanja. Marko Milosavljević je opozoril, da zastarela medijska zakonodaja izpred petnajstih let, iz časov pred digitalno konvergenco medijev in pojavom platform, več ne omogoča jasnih definicij in ločnic, ki so nujne recimo za opredeljevanje nevarnih koncentracij ali upoštevnih trgov. Stare definicije so v marsičem zastarele in neuporabne, saj »živimo v hibridnem svetu, v katerem je časopis praktično vedno tudi ustvarjalec video- in avdiovsebin oziroma ponudnik avdiovizualnih medijskih storitev«. Ločnice med posameznimi mediji ter smiselnost delovanja in regulacije na podlagi starih definicij in pojmov, kot so radio, časopis in televizija, je treba temeljito prevetriti.
Po Milosavljevićevih besedah potrebuje slovenska zakonodaja na področju medijev močno prevetritev tako glede smiselnosti kot oblike razvida medijev, nadzora nad njihovim delovanjem in sankcij, kar se delno navezuje tudi na zakon o avdiovizualnih medijskih storitvah. V preteklosti je bilo pogosto spregledano prikrito oglaševanje, treba je obravnavati vprašanje pravice do popravka, ki je v zadnjih 15 letih povzročilo veliko neustreznih posegov v medije.
»Trg je bolj ali manj konsolidiran, zakonodaja v te procese ne more več poseči. Razen Gorenjskega glasu so regionalni dnevniki oziroma tedniki tako rekoč pod eno streho, tudi radijske postaje so skoncentrirane v mreže,« je opozorila Špela Stare, ki, dokler imamo močen, kakovosten in dobro poslušan javni radio, ne vidi velike težave na radijskem trgu. Drugače je s tiskanimi mediji, pri katerih se bo centralizacija produkcije zaradi dražjih surovin in energentov ter vse večjega povpraševanja po papirju in kartonu nadaljevala. Prav tako se pojavljajo težave pri dobavi teh izdelkov in višanje njihove cene.
Rast cen je različna po segmentih, v povprečju pa znaša od 40 do 100 odstotkov. Najbolj so na udaru publikacijski papirji, denimo za časopise, revije, knjige, zvezke … Tiskani mediji imajo pri nas (še vedno) velik družbeni pomen, saj dosegajo pomembno število bralcev.
Lastniška vloga političnih strank
Poskusi sprememb so se dogajali. Oktobra 2020 je vlada pripravila predlog novele zakona o medijih, po katerem bi morali lastniki medijev v razvid na ministrstvu za kulturo priglasiti več informacij, med drugim tudi o virih financiranja in povezanih osebah. Med te sodijo osebe, ki so med seboj upravljavsko, kapitalsko ali drugače povezane. Odpravil bi tudi minimalni petodstotni prag za razkritje lastništva, razen v primeru medijskih podjetij, ki so organizirana kot delniške družbe. Kot so v evropski komisiji zapisali v poročilu, bi ta sprememba, če bi bila sprejeta, izboljšala preglednost lastništva medijev. Predlagani zakon aprila lani ni dobil zadostne podpore v parlamentu.
V zakonu o medijih bo treba narediti tudi jasno in ostro ločnico, kdo sme biti (so)lastnik medijev – nikakor ne politične stranke in nosilci političnih funkcij, saj v tem primeru lahko nastane konflikt interesov pri dodeljevanju državnih sredstev ter nevarnosti neoznačene politične propagande in manipulacij.
Koliko je v resnici politične pripravljenosti za spremembe medijske zakonodaje? Špela Stare je opozorila, da se zakoni tudi danes pripravljajo v civilni družbi, kar kaže na to, da vlada še zmeraj ni vzpostavila strokovnega aparata, ki bi pripravljal politike in predloge zakonov. »Za spremembe so nujne bistveno bolj strateške zaveze vlade, ki jih do zdaj ni bilo. Mediji in njihova problematika so bili vedno odrinjeni na stranski tir, ni se strokovno krepilo ministrstva za kulturo, pomembnejše so bile druge zadeve. Nekdanja ministrica za kulturo Majda Širca je pripravila zakon o RTV, ki je šel v smeri depolitizacije, a ga je nato povozil referendum.«
Evropska medijska zakonodaja
Če zdaj ne bo preboja pri spremembah medijske zakonodaje, so prepričani v DNS, ne bo izgubljena le bitka, ampak tudi vojna. Prelomna točka te vlade bo prav (ne)uspeh pri izpolnitvi njenih predvolilnih obljub oziroma »vrnitvi medijske svobode«. Če nič drugega, bo vlado Roberta Goloba oziroma ministrstvo za kulturo k spremembi medijske zakonodaje »prisilila« evropska komisija. Po Milosavljevićevih besedah je tik pred objavo prva verzija zelo obsežnega medijskega akta, ki bo prvič v zgodovini Evropske unije temeljito in obvezujoče posegel na področje medijev.
Evropska komisija se je doslej problematiki medijev izogibala, a so primeri Madžarske, Poljske in žal tudi Slovenije pokazali na nujnost sprejetja direktive na širši ravni tako na področju regulacije medijev in njihovega financiranja kot tudi državnih intervencij, svobode javnih medijev in zaščite novinarjev. Slovenija bo dokument morala vključiti v svoj pravni red, zato bo naslednje leto, tudi če sama ne bo storila ničesar, za medijsko regulacijo zelo burno.
