Mednarodna vesoljska postaja (MVP, angl. ISS oz. International Space Station) je vesoljska postaja, ki kroži v nizkozemeljski orbiti. Je skupni projekt petih vesoljskih agencij – vesolje je dolgo veljalo kot prostor za tekmovanje, zdaj pa je že vrsto let večina misij plod sodelovanja več držav, program pa sestavljajo mednarodne ekipe –  in sicer vesoljske agencija NASA (ZDA), ESA (Evropska Unija), Roscosmos (Rusija), JAXA (Japonska) in CSA (Kanada). Prvenstveno je ISS namenjena raziskavam učinka mikrogravitacije, kozmičnega sevanja in drugih vesoljskih pojavov ter razkritju vplivov na biologijo človeka med daljšim bivanjem v vesolju. MVP je največja človeška zgradba v vesolju in najdražji podvig v sodobni zgodovini.

Ker ima Mednarodna vesoljska postaja modularno zgradbo, so jo lahko gradili po kosih. Glavnina je bila narejena med letoma 1998 in 2011. Prvi modul je bila ruska Zarja, ki so jo proti orbiti na raketi Proton poslali 20. novembra 1998. Za dostavo pribl. 400 ton sestavnih delov s površino nogometnega igrišča je bilo potrebnih preko 40 vesoljskih poletov. Skupaj ISS tehta 419.725 kilogramov oz. 420 ton. Na postaji so med drugim dve kopalnici, prostor za fitnes in 360-stopinjsko pomolno okno. Steklena opazovalna kupa je najljubši kotiček marsikaterega astronavta. Bivalni prostori na postaji so enaki površini potniške kabine letala Boeing 747 jumbo jet. 

Mednarodna vesoljska postaja je tretji najsvetlejši objekt na nebu, zato jo lahko na nebu opazimo s prostim očesom. Najsvetlejša zvezda na našem nočnem nebu je Sirij, ki ji po svetlosti sledi zvezda Kanop. Kje na nebu se ISS trenutno nahaja, lahko preverite TU.

Prva stalna človeška posadka je na postaji MVP od 2. novembra leta 2000. ISS si lasti rekord najdaljšega neprekinjenega človeškega bivanja, ki ga je imela prej vesoljska postaja Mir, saj od tedaj ni minil dan, ko bi samevala.

ISS je sestavljen iz modulov pod pritiskom (te lahko posadka uporablja brez vesoljskih oblek), zunanjega ogrodja, sončnih panelov in drugih delov. Nahaja se na nizozemlejni tirnici na višini med 360 in 400 kilometri. Njena nadmorska višina variira za nekaj kilometrov, in sicer zaradi atmosferskega upora in usklajevanja višine. Dnevno na višini izgubi od 65 do 100 metrov – orbito vzdržuje s pomočjo raket. Njena orbitalna perioda – obhodni čas, ki ga potrebuje, da opravi pot tirnice – znaša pribl. 93 minut, kar pomeni, da v 24 urah 16-krat obkroži Zemljo. Okoli našega planeta kroži s hitrostjo 7,7 km/s oz. 28.000 km/h. V enem dnevu MVP prepotuje razdaljo od Lune in nazaj (cca. 680.000 kilometrov).

Do sredine leta 2021 je ISS obiskalo 244 posameznikov iz 19 držav, največ iz ZDA (153) in Rusije (50). Čas, ki ga astronavti iz posameznih držav preživijo na postaji, odmerijo vesoljske agencije glede na vložek posamezne države. Največji deležniki so NASA, Roscosmos in Evropska vesoljska agencija. Financiranje postaje je zagotovljeno do leta 2024, a naj bi jo vzdrževali vsaj še do leta 2028 oz. 2030, po tem datumu pa upokojili ali recilirali za bodoče vesoljske projekte.

Postajo ISS oskrbujejo plovila Sojuz, Progress, Cygnu, Dragon in HTV. Člani posadke so zadnje desetletje na postajo potovali s plovilom Sujez, ki je svoj prvi polet opravilo že daljnega leta 1967, saj je NASA sistem vesoljskega plovila za polete v nizkozemeljsko orbito Space Shuttle leta 2011 po 135 misijah ukinila. Marca 2020 je kapsula SpaceX Crew Dragon postala prvo privatno vesoljsko plovilo, ki je na ISS prepeljalo člane posadke. Pot do ISS je trajala 22 ur.

Na Mednarodni vesoljski postaji istočasno običajno biva in dela šest do sedem astronavtov in kozmonavtov, med katere se kdaj pomeša tudi kak vesoljski turist. Največ naenkrat jih je bilo do zdaj leta 2009, ko jih je bilo med izmenjavo tam kar 13, kar je tudi rekord po številu ljudi v vesolju naenkrat. Ta številka je bila do zdaj nekajkrat ponovljena.

Člani posadke na MVP prebivajo na postaji približno pol leta in v tem času izvajajo številne eksperimente (že sami po sebi so poskusni zajčki), ki so namenjeni tudi ali predvsem izboljšanju življenja na Zemlji, ter vzdrževalna dela. Poleg tega vsak dan najmanj dve uri posvečajo telesni aktivnosti in osebni negi. ISS je namreč edini kraj, kjer proučujemo dolgoročne učinke na telo v breztežnostnem prostoru. Da se stanovalci MVP-ja izognejo izgubljanju mišične mase, morajo dnevno telovaditi vsaj dve uri. Občasno se odpravijo tudi na vesoljski sprehod (do zdaj so jih opravili že 245, prvega že davnega 7. decembra 1998), ki pa ga večinoma opravljajo humanoidni roboti ali robotske roke. Sprehodi so lahko zelo nevarni. Leta 2013 se je Italijan Luca Parmitano med sprehodom skorajda utopil, ko mu je zaradi zamašene cevke čelado zaradi vdora iz hladilnega sistema napolnilo z vodo. ISS je v nevarnosti tudi zaradi vesoljskih smeti, ki pa do zdaj še niso povzročile tragedije ali večje škode. Na najdaljši sprehod sta šla do zdaj Jim Voss in Susan Helms, ki sta leta 2001 zunaj preživela kar 8 ur in 56 minut.

Prvi astronavt, ki je ''čivknil'' iz vesolja, je bil Mike Massimino, ki je to storil maja 2009. Zapisal je ''From orbit: Launch was awesome!! I am feeling great, working hard, & enjoying the magnificent views, the adventure of a lifetime has begun!'' (''Oglašanje iz orbite: kosilo je bilo zakon! Počutim se odlično. Garam in uživam v prečudovitem razgledu. Pustolovščina življenja se je začela!'')

Dolgo je veljajo, da ima življenje v vesolju in izpostavljanje mikrogravitaciji skoraj izključno negativne in škodljive učinke na človeško telo, primer enojajčnih dvojčkov Marka (ta je bival na Zemlji) in Scotta Kellyja (astronavta, ki je skoraj eno leto preživel na ISS) pa je pokazal, da življenje v vesolju zaviralo enega ključnih procesov staranja – telomerov, zaščitnih kapic na dednem zapisu, ki skrbijo za dolgoživost celic. Te so se namreč astronavtu podaljšale. Raziskovalci so poudarili, da korelacija nujno ne pomeni vzročnosti in da življenje v vesolju zato še ne vodi do navidezne neumrljivosti. Ko so dvojčkoma sekvencirali genom, so odkrili stotine različnih genskih mutacij. Kar 200.000 molekul RNK-ja oz. RNA-ja se je npr. izrazilo drugače.

Od leta 2019 je ISS ''odprta za javnost'', kar pomeni, da sprejema tudi turiste in zasebne astronavte. To omogoča zasebnemu sektorju, da preizkuša tehnologije in uri astronavte v mikrogravitaciji. V vesoljsko zgodbo se zato zadnja leta vse bolj vpletajo zasebniki, kar države pozdravljajo, saj to zanje pomeni manj stroškov. Vemo, da so bile do zdaj vesoljske agencije bolj ali manj vreče brez dna.

Najdlje časa med ženskami je na ISS preživela ameriška astronavtka Christina Koch, ki je bila na misiji v vesolju med letoma 2019 in 2020 kar 328 dni. Absolutno sta najdlje na eni misiji na ISS preživela že omenjeni Scott Kelly in Rus Mihail Kornienka, ki sta na postaji preživela 340 dni. Med ženskami je največ dni v vesolju preživela Peggy Whitson, ki je na ISS skupaj bivala kar 665 dni. Absolutni rekord zaporednega bivanja v vesolju ima Rus Valeri Polyakov, ki je na postaji Mir preživela kar 437 dni, Rus Gennady Padalka pa je rekorder po skupnem številu dni v vesolju, kjer je med bivanjem na postaji Mir in ISS skupaj preživel kar 878 dni.

Medtem ko se ISS izteka ''rok uporabe'', v vesolju že raste vesoljska postaja Nebeška palača, ki jo gradi Kitajska. Ta je prvi modul za bodočo vesoljsko postajo Tiangong v nebo poslala pred slabim letom. Kitajci za izgradnjo postaje načrtujejo 11 vesoljskih poletov. Nebeška palača bo druga stalna vesoljska postojanka poleg ISS, če bo Mednarodna vesoljska postaja leta 2024 prenehala delovati, pa tudi edina, kot je bila od leta 2001 ISS. Spomnimo. Postaja Mir se je 23. marca 2001 po 15 letih delovanja v vesolju potopila na dno Tihega oceana.