Zakaj naj Slovenija prepusti kandidaturo za nestalno članico VS OZN Ukrajini

Datum:

1. Pravna oz. politična tradicija

Zunanja politika Slovenije in drugih držav naslednic SFRJ je bila utemeljena na pravni tradiciji od Vestfalske pogodbe (1648) do Deklaracije združenih narodov (1942), Ustanovne listine Organizacije združenih narodov (1945) in Helsinške sklepne listine (1975).

V vestfalski pogodbi, ki je sledila tridesetletni verski vojni in s katero se nista prav strinjala niti Vatikan niti Sveto rimsko cesarstvo, je bilo izraženo načelo državne suverenosti. To je pomenilo, da se je vsaka stran v pogodbi strinjala, da bo spoštovala ozemeljske pravice vseh drugih vpletenih strani in da se ne bo vmešavala v njihove notranje zadeve.

Izhodišča Ustanovne listine OZN so načelo enakopravnosti in samoodločbe narodov (1. člen), suverena enakost vseh članic in zavračanje uporabe sile zoper ozemeljsko celovitost ali politično neodvisnost katere koli države (2. člen). Članstvo v OZN izhaja iz udeležbe na konferenci v San Franciscu (1945) oz. iz podpisa Deklaracije združenih narodov (1. januarja 1942). To deklaracijo je podpisala kraljeva vlada Jugoslavije v izgnanstvu in se s tem v II. svetovni vojni uvrstila med države zaveznice.

Konferenco oz. Organizacijo za varnost in sodelovanje v Evropi vodi naslednjih deset temeljnih načel:

1. suverena enakost držav;

2. vzdrževanje od uporabe in grožnje z uporabo sile;

3. nedotakljivost meja;

4. teritorialna integriteta države;

5. miroljubno reševanje sporov;

6. nevmešavanje v notranje zadeve;

7. spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin vključno s svobodo mišljenja, vesti, vere in prepričanja;

8. enakost pravic in samoodločbe narodov;

9. sodelovanje med državami;

10. izpostavljanje obveznosti mednarodnega prava v dobri veri.

2. Pet naslednic nekdanje SFRJ

Po razpadu Socialistične federativne republike Jugoslavije s(m)o zunanji ministri petih suverenih enakopravnih držav naslednic (Slovenija, BiH, Hrvaška, Makedonija in Zvezna republika Jugoslavija) 29. junija 2001 na Dunaju podpisali Sporazum o vprašanjih nasledstva. Naslednice so – skladno z Ustanovno listino Združenih narodov in mednarodnim pravom “pod pokroviteljstvom Mednarodne konference o nekdanji Jugoslaviji in Visokega predstavnika” – podpisale sporazum, da bi “opredelile in določile pravično razdelitev pravic, obveznosti, premoženja in dolgov nekdanje Socialistične federativne republike Jugoslavije.”

Sporazum je bil zaradi prvotnega vztrajanja ZRJ, češ da je edina nosilka kontinuitete po nekdanji SFRJ, podpisan po skoraj desetih letih pogajanj. Po demokratičnih spremembah v vodstvu ZRJ in padcu Miloševićevega režima je bilo mogoče končati postopek nasledstvenih pogajanj. Sporazum je edina multilateralna pogodba, ki so jo države naslednice podpisale kot enakovredni subjekti mednarodnega prava.

3. Primer Sovjetske zveze

Ko je razpadla Sovjetska zveza, so Belorusija, Rusija in Ukrajina 8. decembra 1991 v Beloveški pušči (v Belorusiji) podpisale sporazum o nameri ustanovitve Skupnosti neodvisnih držav. Nato so se 21. decembra 1991 v prestolnici Kazahstana sestali predstavniki 11 od 15 sovjetskih republik in podpisali sporazum, ki je dokončno odpravil Sovjetsko zvezo in ustanovil SND. Baltske države Estonija, Latvija in Litva, ki so svoje članstvo v Sovjetski zvezi razlagale kot nezakonito okupacijo, sporazuma niso podpisale. Gruzija je po rusko-gruzijski vojni izstopila iz SND, Ukrajina pa je formalno končala svoje članstvo v SND leta 2018, čeprav je s sodelovanjem nehala že prej. Položaj Ukrajine je pravzaprav zapleten. Po zmagi Viktorja Juščenka na predsedniških volitvah 2004 je vlada izjavila, da je članstvo Ukrajine v SND simbolično in da je obstoj organizcije problematičen. Podobno zadržanost so izrazile tudi Gruzija, Moldavija in Azerbajdžan. Ukrajinski parlament je 14. marca 2014 želel preklicati ratifikacijo Sporazuma o ustanovitvi SND, vendar zaradi proceduralnih zapletov niso nikoli glasovali o tem.

Če strnem: po razpadu je pridobila Rusija privilegiran položaj glavne, če ne edine naslednice Sovjetske zveze. Rusija je de facto prva tudi zaradi položaja stalne članice Varnostnega sveta OZN najvažnejša mednarodno priznana država naslednica (successor state) Sovjetske zveze; medtem ko je Ukrajina z zakonom razglasila nasledstvo tako Sovjetske socialistične republike Ukrajine kot tudi Sovjetske zveze. S tem v zvezi je odprtih vrsta premoženjskih in pristojnostnih vprašanj, ki so jih reševali leta 1994 v Budimpešti. Tam so ruski predsednik Boris Jelcin, ukrajinski Leonid Kučma, ameriški Bill Clinton in britanski John Major sprejeli Budimpeštanski memorandum, ki je potrdil suverenost in ozemeljsko celovitost Ukrajine. S to spomenico se je Ukrajina, čeprav je bila tretja najmočnejša jedrska sila, odpovedala svojemu jedrskemu orožju in prenesla vse “jedrske konice” na Rusijo, kjer naj bi jih razgradili. Potem je lahko pristopila k sporazumu o neširjenju jedrskega orožja (NPT).

Rusi, posebej Putin, so članice SND imenovali “bližnja tujina”, kar lahko pomeni marsikaj: od ruskega vpliva do marksistično-leninističnega koncepta “omejene suverenosti”, ki ga poznamo še iz časov Sovjetske zveze in ki ga je sovjetska politika uporabljala za vso t. i. socialistično skupnost.

Pisec teh vrstic sem se v začetku leta 2005 kot predsedujoči OVSE udeležil pogovora z ukrajinskim in gruzijskim predsednikom. Predsednika sta bila izrazito protirusko razpoložena in sta predvidevala, da bodo “cvetlične revolucije” zajele tudi Belorusijo, na koncu pa odnesle Putina.

4. Na prizorišče stopi Kitajska

Ljudsko republiko Kitajsko imajo večinoma za zaveznico Rusije, čeprav se v zadnjem času prikazuje kot mogoča posrednica za končanje ukrajinsko-ruske vojne. Kitajski položaj je zapleten, saj je država gospodarsko tesno povezana z EU in ZDA, po drugi strani pa v Varnostnem svetu praviloma glasuje skupaj z Rusijo oz. v korist Putina. Precej prahu je letos aprila dvignil nastop kitajskega veleposlanika v Franciji Lu Šaja (Lu Shaye), ki je podvomil, da Krim spada k Ukrajini. Ameriška revija Foreign Affairs navaja veleposlanikovo izjavo, da “nekdanje sovjetske države nimajo efektivnega statusa v mednarodnem pravu”. Za veleposlanika ni vprašljiva le suverenost Ukrajine, ampak tudi vseh drugih držav, ki so bile nekoč deli Sovjetske zveze. Kot je znano, so te izjave dvignile na noge vse baltske države, da pa bi bila stvar še bolj zapletena, je francoski predsednik Macron ob istem času izjavil, da podpora ameriški obrambi Tajvana ni v interesu Francije – izjava, ki posledično pomeni razpoko v zahodni podpori Ukrajine, kar mora Kitajsko samo veseliti.

Kitajsko vodstvo veleposlanika dejansko ni zanikalo; zunanje ministrstvo pa ga celo brani in razlaga, da je bil napačno razumljen. Lujeve izjave so skladne z dvema uradnima talking points: da je bila Rusija upravičeno zaskrbljena za svojo varnost in da je bila ukrajinska kriza povzročena zaradi “globokih zgodovinskih ozadij in kompleksnih realističnih vzrokov”. Kar je povedal veleposlanik, je treba sicer brati v kontekstu dvanajstih točk uradnega kitajskega “papirja”, ki spominja na ruske opomnike; ki ne omenja ruskega napada na Ukrajino, vendar vključuje točke o spoštovanju suverenosti. Pri tem kitajski učenjaki trdijo, da sta suverenost in ozemeljska celovitost samo eno od 12 ključnih načel kitajske politike.

Vprašanja, ki jih postavlja Kitajska glede rusko-ukrajinske vojne in suverenosti bivših socialističnih držav, ima seveda lahko daljnosežne posledice. V zvezi s temi razmišljanji je mogoče postaviti vprašanja o osvobajanju nekdanjih kolonialnih držav in zapletih pri narodih, ki si prizadevajo ustanoviti narodne države, npr. pri Kataloncih, Kurdih, Škotih in drugih. Kitajska ima pri vsem tem vseskozi v mislih Tajvan, Slovenci pa lahko hvalimo Boga, da nismo dovolili ZRJ, da bi ona oz. Srbija postala privilegirana (edina, glavna) naslednica SFRJ. Pri Ukrajini pa bi morali ruski samodržci (Partija, KGB) končno priznati, da so si sami izkopali grob. Da bi si zagotovila dodatni sedež (in glas) v Generalni skupščini OZN je Sovjetska zveza sama prispevala k statusu Ukrajinske sovjetske socialistične republike kot ustanovne članice OZN. Med ukrajinsko krizo v letih 2013 in 2014 je OZN (27. marca 2014) sprejela resolucijo 68/262, ki nosi naslov Ozemeljska celovitost Ukrajine. Resolucijo je podprlo 100 članic in potrdilo privrženost Generalne skupščine ozemeljski celovitosti Ukrajine v okviru mednarodno zagotovljenih meja in podčrtalo neveljavnost referenduma na Krimu leta 2014.

Ko razmišljam, kaj bi lahko ob vsej tej svetovni zmešnjavi prispevala Slovenija, sem prišel do sklepa, naj se Slovenija odpove kandidaturi za nestalno članico Varnostnega sveta in namesto sebe na to mesto predlaga Ukrajino.

dr. Dimitrij Rupel

Sorodno

Zadnji prispevki

Emilijo Stojmenovo Duh in njene prenosnike rešili koalicijski poslanci

Državni zbor je danes obravnaval interpelacijo ministrice za digitalno...

Kandidata za vrh stranke SD tekmujeta v ekstremizmih izključevanja

"Kandidati za vrh stranke SD tekmujejo v ekstremizmih izključevanja...

V Svobodi nimajo niti sedmih evrokandidatov?!

Ni vprašanje, kako to, da imajo v Svobodi zgolj...