Demokracija v razredni družbi?

Možnost spreminjanja razrednih odnosov in zmanjšanje oziroma prenehanje ekonomskega izkoriščanja, ki ga je prinašal status državljanstva, sta bila tudi razloga, da je demokracija že tedaj sprožala veliko neodobravanja med najbolj vidnimi filozofi, kot sta Platon in Aristotel. Aristotel je v primerjavi s Platonom naredil pomemben korak naprej v manj negativnem razumevanju demokracije. Za Platona je bila od demokracije slabša le še tiranija, pri Aristotelu pa demokracija nastopa kot najboljša med slabimi političnimi ureditvami oz. ustavami. Aristotel eksplicitno poudarja, zakaj je demokracija nevarna – zato ker pomeni, kot on to pravi, vladavino revnih. Namreč v vsaki politični skupnosti je revnih več kot bogatih, iz tega tudi izhaja, kot pravi Aristotel, da seveda gre pri demokraciji za vladavino večine, toda pomembno je, da je ta večina revna oz. revnejša od bogate manjšine. V tem smislu je jasno, da se bodo revni prek demokratičnega političnega odločanja organizirali na način, da bodo lahko izboljšali lasten življenjski položaj, pri čemer bo to seveda pomenilo nižanje privilegijev najbogatejših v družbi. Množično sodelovanje ljudstva v politiki pomeni oziroma naj bi pomenilo naslavljanje ekonomskega položaja in ekonomskih neenakosti v družbi ter posledično spreminjanje neenake razdelitve lastnine in dohodka.  

V tem kontekstu je Franz Neumann, nekoliko pozabljen pripadnik frankfurtske šole, ponudil precej edinstveno opredelitev demokracije. Neumann je opažal, da se demokracija velikokrat opredeljuje v odnosu do tega, kaj naj bi bila in kaj naj ne bi bila, pri čemer se zelo hitro zapade v različne formalizme in razprave o tem, kaj je zares prava demokracija, kaj je zares pravi način demokratičnega političnega odločanja, katere institucije so nujni elementi demokracije ipd. Takšne razprave popolnoma zanemarijo samo vsebino političnega odločanja, kar pa je za Neumanna ključnega pomena. Zato Neumann opredeli demokracijo v odnosu do cilja demokracije – cilj demokracije naj bi bil uresničevanje svobode posameznika prek množičnega sodelovanja pri tem uresničevanju. Takšna opredelitev je pomembna, saj poudarja vsebino in ne samo proceduralno naravo demokracije, kajti pozornost ni samo na negaciji možnosti političnega vmešavanja v zasebno sfero (negativna oz. pravna svoboda), temveč na možnosti sooblikovanja političnih, ekonomskih in družbenih pogojev življenja (pozitivna oz. politična svoboda), kar pomeni tudi možnost spreminjanja lastninskih odnosov v družbi. Torej ravno tisto, zaradi česar so se že v antični Grčiji bali demokracije.  

Danes, ko naj bi večji del sveta živel v takšni ali drugačni obliki (samo)deklarirane demokracije, se moramo vprašati, ali še vedno velja Aristotelova opazka o demokraciji kot o vladavini revnih in predvsem kaj je cilj današnje demokracije?  

Današnji demokraciji rečemo liberalna oziroma parlamentarna demokracija, v kateri so v ospredju predvsem zaščita zasebnosti, političnih človekovih pravic, možnost sodelovanja na volitvah, svoboda govora, medijev ipd. Takšna demokracija, ki je tudi prva forma demokracije, ki je postala, lahko rečemo, univerzalna, se je razvila šele pred dvema stoletjema, in sicer kot zelo omejena demokracija – kot je bila tudi antična demokracija, saj so možnost političnega odločanja imeli predvsem bogati moški. Šele skozi desetletja in stoletja razrednih (vključevanje revnih, delavskega razreda in kmetov) ter identitetnih bojev (razširitev političnih pravic na ženske) je ta oblika omejene demokracije postajala bolj inkluzivna.  

Da je postala ta forma demokracije bolj univerzalna in da so volilno pravico dobili tudi revni in izključeni razredi ter ženske, je moralo priti do zelo specifične spremembe v odnosu do antične demokracije. Namreč vprašanje razrednega izkoriščanja in neenakosti je moralo biti potisnjeno izven politike, bogastvo in zasebna lastnina sta morala postati izključena iz neposrednega političnega odločanja. Tako smo prišli do protislovnega razvoja – po eni strani je dejstvo, da je prvič v zgodovini pripadnost političnemu telesu postalo univerzalno, tako da vključuje revne, delavski razred in ženske, toda hkrati je tako univerzalizirano državljanstvo postalo tudi v svojem obsegu in dosegu veliko bolj skrčeno in omejeno, saj izključuje možnost neposrednega spreminjanja lastninskih odnosov skozi politiko. To seveda ne pomeni, da različni pritiski revnih in izključenih nimajo učinkov na politiko – zato se je tudi razvila država blaginje, vendar država blaginje nikakor ne odpravlja razredni konflikt, temveč ga predvsem blaži. Da je demokracija postala sprejemljiva za lastniške razrede, je morala postati deradikalizirana in ni smela več neposredno ogrožati lastnino ter bogastvo manjšine.  

Demokracija je prešla dolgo pot od možnosti spreminjanja razrednega položaja in neizkoriščanja peščice moških državljanov do veliko bolj univerzalistične koncepcije državljanstva, kar pa je bilo možno le ob izpustitvi neposrednega naslavljanja in odpravljanja razrednega izkoriščanja iz demokratične prakse. Namesto naslavljanja razrednega izkoriščanja in neenakosti skozi politično delovanje je doba neoliberalnega kapitalizma uspela še dodatno ideološko pacifizirati ljudstvo skozi zagovor človekovih pravic – ki so vsekakor pomembne, toda ekonomske in socialne pravice niso prisotne v današnji hegemonski koncepciji, temveč so v ospredju izključno le politične pravice. Cilj današnje demokracije je postal k večjemu blaženje razrednega izkoriščanja, ne odprava le-tega, v najslabšem primeru pa zakrivanje tega dejstva z zagovorom političnih človekovih pravic in moraliziranjem o neenakostih, pri čemer se ekonomske neenakosti v zadnjih desetletjih le dodatno zaostrujejo.  

Če naj bi bil cilj demokracije možnost sooblikovanja političnega in ekonomskega življenjskega okvira, kar vključuje tudi zmanjšanje ali odpravo ekonomskega izkoriščanja, potem današnja demokracija težko ustreza takšni opredelitvi. Demokracija pomeni vladavino državljanov, vladavino ljudstva, in možnost spreminjanja razrednih odnosov, v končni fazi pa prenehanje ekonomskega izkoriščanja. Demokracija ni formalizem procedur, niti niso samo in izključno politične človekove pravice (negativna svoboda), temveč tudi in predvsem ekonomska in socialna vsebina (tudi ekonomske in socialne pravice) odločanja v političnih procesih, kar vedno vključuje tudi možnost spreminjanja obstoječih razrednih odnosov v družbi. Človek kot zoon politikon, politična žival torej mora imeti možnost političnega odločanja o lastnih življenjskih pogojih, kar mora vključevati tudi razpravo in možnost spreminjanja lastninskih odnosov v družbi – brez tega težko govorimo o demokraciji, prej o politični zaščiti zasebnih ekonomskih interesov pred interesi in potrebami večine.