Shamso69: Ne želim biti v starem, zdolgočasenem bendu

Kakšni so bili začetki zasedbe Brkovi, ki letos praznuje okroglih dvajset let, čeprav si pri njih nekaj let manj?

Delal sem v zagrebškem klubu Močvara kot redar, ker nisem imel denarja in sem se zato zmenil za to službo, še prej sem šel v telovadnico, da sem se malce okrepil, da sem deloval "zaje*ban lik", sicer pa sem študiral fizioterapijo, a tega nikoli nisem delal. Potem pa sem se nekako spoznal določene člane zasedbe Brkovi, kot sta basist Tomac, bobnar Šarac, Debeli Prasac pa je preko ceste delal kot portir. Igrali so v drugih bendih, jaz sem tudi imel svoj bend. Sebe nikoli nisem doživljal kot nekega blaznega pevca, kar menim še dandanes. Doma sem potem snemal in ustvarjal svoje pesmi s kitaro, dobil sem softver za snemanje, snemal sem pank rife z električno kitaro, narodnjake pa sem vključil iz čiste šale. Potem sem zadeve zapekel na CD in dal prijateljem, naj poslušajo moje "zafrkancije". Zadeva je prišla tudi do Tomca, ki se mu je zadeva zdela v redu in me je povabil, naj se jim na enem koncertu pridružim kot gost. Zvadili smo dve moji pesmi, izmislil sem si svojo identiteto in vse, nato pa so me poklicali, če bi se jim pridružil, da iščejo pevca. Z besedami, če bi bil pripravljen z njimi spremeniti zgodovino rokenrola, ha-ha.

Kakšna pa se ti je zdela zasedba prej oz. ko si jo prvič slišal?

Sem iz Mostarja, navajen vsega, meni niso bili nič posebnega. Zagrebčanom je bilo smešno in noro, meni niti ne, zdelo pa se mi je, da je pevec preveč spodoben, premiren in predober, da bi moral biti večji "drekač" (smeh). Zato sem jim rekel, ko so me povabili, da pridem, a sem bil vseeno previden, ker sem preživel vojno, pa ti ostane kompleks v smislu, kaj zdaj ti ljudje hočejo od mene, kaj se pravzaprav dogaja. Imel sem okoli petdeset svojih pesmi, a nisem pričakoval, da se bo kaj dejansko zgodilo iz tega. Pevec je znorel, ker zanj niso bili dovolj resni, zato sem jim dal svojo pogoje, da sem z njimi, da bomo igrali samo moje pesmi in moj koncept, ki je bolj ekstremen, zmešan, glasen in udaren. Sicer pa smo bili zelo raznolika peterica ljudi, trajalo pa je nekaj časa, da smo vse skupaj naštudirali. Na prvem koncertu so se ljudje drli name, češ, kdo je ta, "spokaj" se debil, kje je stari pevec, to ni dobro ipd. Malo sem bil na tnalu, ali odneham ali se jim postavim po robu. Ko sem si izboril svoje mesto, je bilo vse v redu, najbolj smešno pa je bilo, ko me izven odra nekateri niso spoznali in sem lahko poslušal, kako so me nekateri hvalili, drugi pa sesuvali (smeh).

Kdaj ste potem posneli prve skladbe?

Trajalo je sto let, bobnar je padel s kolesom, zadel ob tramvaj. Prave Kristusove muke. Šele po dveh ali treh letih smo imeli prve posnetke, okoli leta 2009. A niso bili kaj prida, strašno slaba produkcija. Zato sem jim rekel, da mi je to "brezveze", da se jaz tega tako ne grem, naj najdejo nekoga, ki bo zadeve obvladal, da bodo okej. Počasi me je minevalo, da bi sploh kar koli delal v glasbi. Vsega mi je bilo dovolj. Zato sem se zaposlil kot varnostnik v neki stavbi, neke noči pa sem brskal po spletu, takrat je bil še My Space, ter našel nekoga iz Novega Sada ter ga prosil, naj mi pomaga. Sprva ni bil najbolj navdušen, dokler ga nisem prepričal, da mu pošljem eno pesem v MP3 formatu. Po kakšnem tednu sem mislil, da iz vsega ne bo nič, neke noči pa ob enih zjutraj dobim e-mail sporočilo z njegovo verzijo pesmi. Dobesedno sem padel s stola, vpil in vriskal sem od sreče. Niti ni hotel nekega hudega denarja, pa smo mu dali, kar smo imeli. Ko sem dal posnetek poslušati ostalim, se jim je zmešalo, češ, kako smo dobri. In tako se je vse začelo.

Kako pa ste prišli do punk folk wellness žanra?

OK, rekli smo, da igramo punk in folk, bil sem na nekem punk koncertu, pevec pa je v glavo deloval kot kakšna reklama za šampon, "šminker", pa mu je nekdo rekel, da je "wellness punk", kar mi je bilo všeč. Tako je nastala ideja za punk folk wellness, na naslovnici pa se je znašel panker, ki se razvaja v džakuziju, kar je postal naš prvi album, in še zdaj se majica s tem motivom najbolje prodaja. Takrat se še nismo zavedali pomembnosti interneta, je pa nekdo drug dal cel album na YouTube, da smo sčasoma opazili, da ljudje to vedno bolj gledajo in spremljajo, pod posnetki pa se da lepo reklamirati tudi koncerte.  

Vaša glasba je torej šla neposredno na svetovni splet, vedno ste jo ponujali brezplačno?

Ja, razen prve plošče, ko smo imeli nekih tristo kosov zgoščenk, samo v paprinatih ovitkih, delili smo jih za promocijo. Nekako smo bili pionirji prostega prenašanja glasbe in pesmi s spleta. Ustvarili smo svojo stran Brkovi.com, kjer so si in si še vedno lahko ljudje brezplačno snamejo našo glasbo. V tem smislu smo bili digitalni pionirji, pred leti, v koronskem času, smo izdali zgolj dvojno vinilno ploščo naših največjih hitov, ki pa je že pošla, še sam je nimam. A imamo nekaj za naše zanamce, saj je izšla v spodobnem vinilnem formatu, kar je zame prava glasba, namreč, če je izšla tudi na gramofonski plošči. Ramones jih imajo cel kup, Dara Bubamara pa je recimo nima.

S kakšnim načrtom, iluzijami si se pravzaprav pridružil skupini?

Zdelo se mi je predvsem "zafrkancija". Igrali smo v zagrebški Močvari, ko smo imeli koncert v Makarski, smo se nagnetli v kombi in tam igrali za 150 ljudi. Šele kasneje smo se počasi pobrali, da nas je občinstvo vzljubilo, a šele ko smo bend začeli jemati resno, smo lahko imeli spodobno turnejo, ne da bi kdo imel obveznosti s službo in podobno. Če te ljudje kličejo in ne moreš, potem vzamejo koga drugega, prav tako pa nismo mogli igrati zgolj za večerjo in pijačo. Sicer pa se nas mediji otepajo, ker nas praktično nikjer ni, kot da ne obstajamo. V bistvu tega ne potrebujemo, a to so dejstva. Tudi kar se tiče glasbenih nagrad, nas nihče ne povoha.

Od kje si torej dobil ime Shamso69?

Moj alter ego Shamso69 je tisti, ki prevlada na odru in se mu konkretno "trga", sicer pa živim precej normalno in dolgočasno življenje, gledam TV oz. nič posebnega. Sicer pa so mi bili vedno všeč britanski punkerji Sham 69, ker pa igramo punk in folk, smo združili ime benda in folk pevke Šemse Suljaković, haha. Vedno mi je bilo dolgočasno, da so pevci z imenom in priimkom, bolje je imeti alter ego, da imaš drugačen film, in tudi bolje zveni.

Se je zgodilo to, kar si pričakoval, kar se tiče kariere, ali ravno nasprotno?

Vedno sem želel biti v bendu, všeč so mi bile zasedbe, kot je Turbo Negro, da bi igral kitaro. A v Zagrebu nisem mogel najti še treh somišljenikov, ki bi si želeli isto. V vsakem primeru bi igral, čeprav sem se potem preizkusil kot pevec svojih pesmi in sem videl, da so tudi ljudje začeli peti naše pesmi, še v času, ko smo bili predskupina drugim zasedbam. Takrat je postalo jasno, da iz tega lahko nekaj nastane, zato sem pred leti tudi pustil službo in se posvetil samo glasbi. Poklical me je Mario Grdošić iz LAA Agency in nam ponudil kopico koncertov, tako da sem se moral odločiti ali-ali, čeprav sem prej imel dobro službo s solidno plačo. A Brkovi so moja obsesija, zato ji, poleg družine, posvetim največ svojega časa. Sicer sem bil vedno bendovski človek, nočem pa biti šef, biti glavni.

Kaj menite o tistih, ki vas kritizirajo, češ da ste se prodali?

Za kakšen denar, komu? (smeh) Nikoli nismo imeli nobenega sponzorja, nikoli se ne spuščam na osebni nivo, nimam osebnih profilov, se ne izpostavljam, ukvarjam se z družino in z bendom, to je to. Delam pa vedno tisto, kar želim, ne glede na to, kaj kdo reče. Je pa veliko pametnejših ljudi, ki jim prisluhnem, kar seveda ni težko, ha-ha. Obožujem pametne ljudi, od katerih se lahko nekaj naučim. Tudi prijateljem in članom skupine rečem, da naj mi povejo, če napišem neumno pesem, da jo spremenim, ne me pustiti, da se valjam po blatu. Vedno sem se čudil, kako se lahko nekdo prijavi, se registrira za komentiranje, če je tako neumen. Težko, da je to naredil sam, najbrž mu je kdo pomagal. Take je najbolje ignorirati, saj jim nima smisla dajati spodbude, da to nadaljujejo, in jih potem ponavadi mine. Sicer pa smo za "hejterje" naredili tudi majico s sloganom "sovražim Brkove", haha.

Obvezno vprašanje: kaj bi si Shamso69 svetoval pred 17 leti, če bi vedel vse, kar ve danes?

Bend je bend, ni odvisen samo od tebe, tudi od drugih, samostojna kariera pa bi bila malce drugačna in bi morda katere stvari storil že prej. Sam sem bil precej bolj ambiciozen, da sem druge malce priganjal, čeprav sem želel, da ostanemo ekipa, ki se druži v kombiju. Nihče mi ni svetoval, povedal stvari, ki jih vem zdaj. Morda bi v mladih letih moral narediti kaj drugače, saj sem živel na vojnem območju in bi se moral umakniti prej iz takega okolja. Za povrh pa nisem imel denarja, čeprav sem zaključil fakulteto in imam izobrazbo. Težko se je bilo znajti, na srečo imam dva starejša brata, rockerja, ki sta me uvedla v rock svet, da mi je tudi ta glasba domača, čeprav sem sam bil panker in sem hotel biti drugačen.

Glasba se ni spremenila, vaše občinstvo še vedno dobi najboljše, kar jim lahko ponudite. Torej je vaša motivacija še vedno enaka, kot je bila na začetku?

Še vedno imam precej treme pred nastopi, iz več razlogov, glasba pa me zanima že od malega, vsaj 90 odstotkov, kar berem na spletu, je zagotovo o glasbi. Sicer pa je glasba tista, ki me je od nekdaj zanimala, motivirala in gnala naprej.

Kaj je zate uspeh?

Pri nas na Balkanu pravijo, da je uspeh, če živiš od glasbe, kar je meni uspelo. A mi marsikdo reče, kako ti je to uspelo, ne poznam te, nikoli nisem slišal zate, igraš na porokah? A meni je okej, srečen sem in hvala vsem, ki so mi pomagali na moji poti.

Nekateri člani so se tekom let menjali, kdo je sicer dober, primeren, da je lahko postane član zasedbe, kaj mora imeti ali bolje, česa ne sme imeti?

Morda biti kmetavz ali se vsaj znati obleči kot kmetavz. Po drugi strani pa je polno teh stvari. Imeli smo veliko srečo, da smo našli zamenjavo za člana, ki iz osebnih razlogov nista več mogla ostati v skupini. O tem ne bi razpravljal, saj bi sama znala najbolje odgovoriti na to vprašanje. Rekli smo si, kaj bomo pa zdaj, pa je bila na srečo koronska kriza in je bilo nekaj časa, da sta se pojavila prava človeka. Igor in Alen sta res "modela", ki sta popolna za bend, dobro igrata in hkrati zelo profesionalna. Nismo potrebovali avdicije, saj se je vse poklopilo, da smo dobili nova človeka, ki v zasedbi odlično funkcionirata.

Kako se počutiš po več kot petnajstih letih v skupini?

Ker sem večni hipohonder, je vedno nekaj narobe, umiram vsak dan posebej (smeh). Vedno me vse boli, morda bi moral delati na gradbišču, pa bi se morda toliko utrudil, da ne bi imel časa razmišljati o tem. Skratka, z menoj je težko živeti, hvaležen sem in se opravičujem družini, da sem, kakršen sem, a se trudim to popraviti.  Kar pa se tiče glasbe, mi doma pravijo, da sem brez energije, na odru pa skačem in počnem vsakršne nore stvari. A tako pač je, stisneš zobe in gre nekako skozi.

Letos je vaše jubilejno leto, kaj vas čaka, koncerti v regiji v imenu 20. obletnice, kaj posebnega imate v načrtu?

Cel kup stvari. Povečini bodo samostojni koncerti, manj festivalov, predvsem veliki, Šalata v Zagrebu, Kalemegdan v Beogradu, zaenkrat okoli dvajset koncertov, seznam pa se bo še dopolnjeval tekom leta. Poskrbeli bomo za kar najboljšo produkcijo in nastope. Imam pa veliko pesmi za novi album, a letos verjetno ne bo časa, da bi jih utegnili posneti, ker bo toliko nastopov.

Če bi lahko pogledali v čarobno kroglo – kaj napovedujete za Brkove v naslednjih dvajsetih letih?

Mora biti zanimivo, ne želim biti v starem, zdolgočasenem bendu. Vsem se morajo svetiti oči, tudi pesmi hočem, da so take, da so vsem všeč, ko jih igramo v garaži, sicer je "brezveze". Super mi je, obožujem glasbo, ne bom kar tako odnehal, bi pa želel, da mi nekdo pove, da če bo nekaj neumno ali zanič, da odnehamo in se ne blamiramo v nedogled, ha-ha.