DL: Simon Turk, invalid - Zaradi športa živi polno življenje

6.10.2021 | 14:20

Za Slovenijo je zaigral na nedavnem odprtem prvenstvu v paraodbojki na mivki v Ljubljani. (foto: Aleš Oblak)

Ostaja motorist. (foto: osebni arhiv)

Simon pri vožnji kombija (foto: M. Ž.)

Simon Turk je pred šestimi leti ostal brez leve noge. (foto: M. Ž.)

Simon s svojimi prijatelji iz Moto kluba Novo mesto (foto: M. M.)

vakrat je sodeloval na odbojkarskem kampu Tineta Urnauta. (foto: osebni arhiv)

Simon Turk je športnik z dušo in srcem. To je ostal tudi potem, ko je po nesreči z motorjem junija leta 2015 ostal brez leve noge od kolena navzdol. In prav šport je bil tisti, v katerem je našel tisto prepotrebno motivacijo, da je ostal aktiven, da ni razmišljal samo o tegobah in problemih, s katerimi se je moral kar naenkrat soočiti, da je ostal čim bolj zdrav, da ima kondicijo, socialne stike, da potuje …

Prejšnji teden je bil med udeleženci prvega odprtega prvenstva v paraodbojki na mivki v Ljubljani, na katerem so sodelovale ekipe iz devetih držav, poleg Slovenije še iz Estonije, Slovaške, Srbije, Poljske, Latvije, Madžarske, Italije in Hrvaške. »Slovenija je imela v moški konkurenci tri ekipe sedeče odbojke in eno stoječo, v ženski pa dve sedeče in eno stoječo. Jaz sem bil član sedeče ekipe Slovenija 3, v kateri sem igral skupaj z reprezentantoma slovenske sedeče odbojke Jašo Bartljem in Jordanom Jakinom. Sicer smo zasedli šesto mesto, konkurenca je bila močna, a kot pravi olimpijsko geslo: pomembno je sodelovati in ne zmagati,« je dejal Simon in dodal, da bi bili verjetno nekoliko bolje uigrani, če ne bi bilo epidemije novega koronavirusa in vseh ukrepov, povezanih z njo, saj so imeli bolj malo skupnih treningov.

KOŠARKA, ODBOJKA, NAMIZNI TENIS …

Simon Turk je zapisan športu že od mladosti. Rekreativno je igral odbojko, rokomet, nogomet … Košarko je treniral celo osnovno in srednjo šolo, štiri leta je bil igralec tedanjega Košarkarskega kluba Novoles Novo mesto, kasneje pa je treniral mlade košarkarske navdušence na novomeški osnovni šoli Center, med drugim tudi Simona Petrova, Jureta Balažiča, Luko Mittaga, s katerim sta prijatelja in sodelujeta še danes, tudi v okviru Košarkarskega kluba Žoltasti troti, nekaj treningov pa je opravil tudi z Matjažem Smodišem, ko je bil še osnovnošolec. Zdaj pa poleg sedeče odbojke igra tudi košarko na vozičku in namizni tenis ter jih tudi predstavlja otrokom po šolah in ob različnih priložnostih, sodeluje pa tudi v različnih socialnih programih.

Pri Zvezi za šport invalidov Slovenije – Slovenski paraolimpijski komite je v komisiji za množični šport invalidov, referent za področje Dolenjske, Bele krajine in Posavje, v Društvu paraplegikov Dolenjske in Bele krajine pa je trenutno na usposabljanju za družabnika in spremljevalca invalidov, organizatorja različnih delavnic in izvedbe dejavnosti. »Trenutno sem sicer prijavljen na zavodu za zaposlovanje, nekaj časa sem bil kot nezaposljiva oseba, zdaj pa imam osemurni delavnik z omejitvami. Po poklicu sem avtomehanik, popravljal sem kamione in viličarje, a tega dela ne morem več opravljati, saj je veliko dela stoje in kleče, tudi težkih stvari ne morem več dvigovati, kot sem nekoč. Trudimo se, da bi mi našli kakšno delo, ki bi bilo pol sedeče in pol stoječe,« je pripovedoval.

MISLIL, DA SANJA

Spomin na nesrečo pred šestimi leti, ko je izgubil nogo, je še kako živ. »Nikoli ne bom pozabil tega trenutka. Takrat niti ne dojameš, kaj se je zgodilo. Misliš, da so to samo grozne sanje, iz katerih se boš zbudil in bo vse tako, kot je bilo prej. A sčasoma ti ne preostane nič drugega, kot da vse skupaj sprejmeš, se začneš prilagajati na novo življenje, na odnos ljudi in družbe do tebe kot invalida, na protezo … Ljudje te nehote gledajo s pomilovanjem, od tebe pa je odvisno, kako to sprejmeš. Lahko se vdaš v usodo, lahko to sprejmeš kot novi izziv. Zelo pomembno je, kako se počutiš ponoči. Podnevi si med ljudmi, se družiš in ne razmišljaš o tem, noč, ko si sam s seboj, pa ti pokaže, kakšen si,« je pripovedoval.

Bilo je 13. junija 2015 okoli 19. ure zvečer, ko se je z motorjem po svojem pasu peljal po lokalni cesti skozi vas Zaloke, ki leži med Rako in Krškim. Nasproti mu je pripeljal avto s prikolico, ki je sekal ovinek. »Avtu sem se še uspel izogniti, prikolici pa ne. Ta me je zadela v motor in nogo. Odtrgalo mi je nogo nad gležnjem in poškodovalo koleno. Ko sem videl svojo poškodbo, sem sam poklical rešilca, da ne bi izkrvavel. Ljudje, ki so prišli nasproti, so hitro postavili trikotnik in mi dali piti. Potem je prišel rešilec, odpeljal me je najprej v Novo mesto, potem pa hitro v Ljubljano. Ob 23. uri sem bil operiran, ob enih zjutraj sem bil tudi uradno brez noge,« se je spominjal Simon. V bolnišnici in na rehabilitaciji v Soči je izmenično – po amputaciji so sledili še tri operacije – preživel dobrega pol leta. »Pravzaprav sem imel srečo v nesreči, da si nisem poškodoval glave in hrbtenice,« je razumno dodal.

»V Soči te naučijo, kako živeti s posledicami poškodbe. To so povsem rutinske, osnovne stvari: kako vstati, da ne padeš, ker si pozabil, da nimaš noge, kako obuti nogavico in kako hlače, kako si zavezati vezalke, kako se najlažje stuširati …,« pripoveduje Simon, ki je po končani rehabilitaciji nekaj časa živel v stanovanju svojih staršev na Drski. Pred tem je bil razpet med Novim mestom in Bizeljskim, kjer je živel s partnerko in hčerko, nato pa si je kupil garsonjero v večstanovanjski hiši v Družinski vasi v občini Šmarješke Toplice. Všeč mu je, ker je tam mir, narava je lepa, sosedje pa dobri.

MOTORISTI ZA PROTEZO

Simon Turk kljub težki prometni nesreči ostaja motorist. Je tudi član dveh društev – Moto kluba Novo mesto in Moto kluba Vrageci z Bizeljskega, kjer je tudi med ustanovnimi člani. Njegovi novomeški in posavski motoristični prijatelji ter organizacija Motoristi za motoriste so zanj zbirali denar, da so mu pomagali pri nakupu kakovostnejše in prilagojene proteze, s katero je življenje lažje. »Iz srca sem jim hvaležen za to lepo in plemenito gesto. Država oziroma zavod za zdravstveno zavarovanje namreč plača le osnovno protezo, boljšo, ki omogoča tudi hojo v dolino in hrib ter po stopnicah, športne aktivnosti in težje obremenitve, pa si moraš doplačati sam. Te stanejo med sedem in petnajst tisoč evri, moje doplačilo je denimo znašalo okoli devet tisoč evrov,« je razložil. Trenutno je sicer začasno znova za osnovni, saj čaka na popravilo njemu prilagojene proteze. »Ko sem dobil protezo, smo se s prijatelji pohecali, da mi vsaj plesati več ne bo treba. A sem poskusil tudi to, polka in disco hustle še nekako gresta, ostalo pa ne (smeh).«

In ja, Simon Turk še vedno z veseljem sede tudi na motor. »Enkrat motorist, vedno motorist!« je prepričan. Po okrevanju si je za vožnjo prilagodil harley davidsona, pred nekaj meseci pa ga je zamenjal za skuter.

Volje do življenja mu res ne manjka, je optimističen in pozitivno naravnan. To pa tudi največ šteje.

Članek je bil objavljen v 31. številki Dolenjskega lista 5. avgusta 2021

Mojca Žnidaršič