Domača gostilna, izkaznica št. 1 in hišna mačka Henrik

V sredo zvečer smo se odpeljali v malo mestece, stisnjeno na breg Save med Zidanim Mostom in Sevnico. Čeprav imajo po uradnih podatkih Radeče le 2000 prebivalcev, se ponašajo z eno navečjih slovenskih (športnih) dragocenosti ta hip. Benjamin Šeško, napadalec slovenske izbrane vrste, ki so ga opisovali tudi kot čudežnega dečka, je nogometaš, ki je na trgu vreden milijone in milijone evrov. Zanje pa je še vedno preprosto: Beni.

"Ampak smo se morali pa kar boriti za to, da je tudi uradno naš. Ko so se začeli uspehi, so ga pogosto pripisovali okoliškim krajem v Posavju, celo Celju. Ne, iz Radeč je, kar pove tudi sam," ponosno pove župan Tomaž Režun, ki občino vodi zadnjih deset let. Je eden izmed Benijevih najbolj vnetih navijačev, bil je na tekmah tako v Salzburgu kot v Leipzigu, po prvem dvoboju z Realom v osmini finala letošnje Lige prvakov pa je dokončno dozorela ideja, da mora tudi Beni doma dobiti svoje uradne podpornike.

Članska izkaznica s številko 1 je že oddana

Niso izgubljali časa, odločili so se, da bo ustanovna seja že po povratni tekmi nemškega Leipziga s španskim velikanom. Birokratske nasvete so črpali iz vrst podpornikov rokometnega kluba Krim in včeraj se je tako uradno ustanovila Navijaška skupina Benjamin Šeško.

Režun pravi, da so o tem vnaprej obvestili tudi Benija, njegovo družino ter njegovega agenta Elvisa Bašanovića. "Vsi so bili zelo veseli, idejo podpirajo," zatrjuje. "Druženje, podpora Beniju, spoštovanje njemu in vsemu, kar dela za Radeče ter za vso Slovenijo," povzame cilj omenjene skupine.

Pripravljali bodo skupinske oglede Benijevih tekem v domačem kraju, kdaj si želijo odpotovati tudi z avtobusom v tujino, imeli bodo simbolično letno članarino, izdajali bodo članske izkaznice."Ampak številka 1 je že oddana," poudarijo, ko odprejo veliko modro knjigo. Tam z velikimi tiskanimi črkami piše Benjamin Šeško. Naslednje številke so rezervirane za njegovo družino, šele potem pridejo na vrsto vsi drugi.

"Napadalci so najboljši pri 27, 28 letih. Naš fant bo osvojil svet, ne samo Evropo. Je naš dragulj, ki je danes še nebrušen ... ko bo, bo vedel ves svet zanj," zbranim sokrajanom zatrdi župan.

Benijeve solze in radeška trma

Medtem ko se na velikem platnu vrti obračun Lige prvakov na Kanalu A, skupaj obujajo spomine na Šeškove začetke v domačem kraju. Simon Žnidar je bil predsednik kluba NK Radeče, ko je Beni začenjal osnovno šolo in nogometne korake. "V svoji generaciji je že takrat izkazoval potencial in je izstopal med vrstniki, tako po nogometnem znanju kot fizičnih sposobnostih," pravi Žnidar, ki opisuje, kako je bil Beni že takrat glavo večji od drugih. "Nekoč me je trener poklical, če lahko z njegovo registracijo dokažem, da je res toliko star kot njegovi vrstniki," se v smehu spominja.

"Zvone Ribič je bil tisti, ki je ponovno obudil nogomet v Radečah, brez njega ne bi bilo ničesar," poudari Simon Bolte, ki je vajeti omenjenega krajevnega nogometnega kluba prevzel leta 2014. Prav takrat se je NK Radeče zaradi pomanjkanja v domačih članskih vrstah usmeril v delo z mladimi, kar je pomenilo, da so nato tudi Benija priključili takrat perspektivi generaciji U15, kar je pomenilo tudi priprave na morju, čeprav je bil vsaj tri leta mlajši od drugih.  

Imel je temperamentnega trenerja, Mateja Kirbiša, se spominja Bolte, ki je na pripravah moštvo obiskal tudi sam. "Benija smo vedno imeli za zelo samostojnega otroka, vsako popoldne smo ga na ulici videvali samega kar z dvema žogama, za košarko in za nogomet. Takrat pa se je zgodilo, da je imel tudi on krizo, ko ga je jezni trener poslal na klop. Vrtal sem vanj, kaj je narobe, pa nikakor ni želel povedati," pripoveduje Bolte. "Nazadnje je priznal, da vso noč ni spal, nato pa so se mu ulile solze in dejal je, da pogreša mamo," s ponosom opisuje Benijevo "radeško trmo", kot ji pravi. "Neznansko dolgo sem ga prepričeval, naj pove, kaj ga muči, pa ni želel govoriti z mano, čeprav sem bil predsednik kluba. Že od malih nog je bil ponosen in vztrajen," pove.

Spomni tudi na čase, ko je Beni igral za NK Rudar in je "kot mulček" hodil sam z vlakom v Trbovlje, trener pa ga je čakal na postaji. Ker je bil toliko mlajši od vseh, je drugim fantom povsod nosil opremo in čistil kopačke. Danes ga občudujejo na velikem platnu.

V Zidanem mostu na spalnik

Prvi polčas z Realom, ki je imel gol prednosti s prvega obračuna, ni postregel z atraktivno igro. Tomaž in Matjaž sta se umaknila na teraso ter prenos iz Madrida spremljata skozi zastekljeno steno. Kujeta pa že načrte, kako si bosta Benijevo igro ogledala tudi v živo. 

Tomaž je imel srečo pri žrebu, dobil je namreč karte za münchenski nastop slovenske reprezentance na evropskem prvenstvu, kjer ji bo 20. junija nasproti stala Srbija."Imam pa tudi že posteljo," se z nasmehom pohvali. Rezerviral je namreč tudi že karte za spalni vagon. Gre za vlak, ki bo dan prej ob devetih zvečer z smeri Hrvaške pripeljal v Zidani Most in na cilj v Münchnu prispel ob šestih zjutraj na dan tekme. Tekma je ob 15.00, vlak bo nazaj krenil opolnoči in nazaj v Zidani Most prispel ob devetih zjutraj.

"Direktno na podelitev spričeval," se pošali Matjaž. Gre namreč za Matjaža Prestorja, ravnatelja Srednje šole Sevnica, sicer pa očeta naše priljubljene pevke Gaje Prestor. Kot pravi, je konec junija zelo neugoden potovalni termin za ta "foh", vendar svojim dijakom obljublja, da bo pravočasno nazaj, če se bo odpravil v Nemčijo. "Vsaj do 24. junija zagotovo, če se proslavljanje zmage slučajno zavleče," se smeji. Sam kart sicer še nima, vendar je v "postopku pridobivanja", kot v šali doda.

Igor spomnil na vse odrekanje 

"To je psihološka drama," se priduša Igor, ko v 77. minuti z vžigalnikom v roki stopi na teraso. Pravi, da poznih večernih tekem sicer ne gleda, saj je jutranji človek, ki vstaja ob petih zjutraj. Nervoza narašča, rezultat je 1:1, kar je premalo za napredovanje Šeškovega Leipziga. Štiri minute pred koncem upe položijo še v dosojeni kot, vendar ni šlo.

 "V tej zgodbi je pomembno, kaj so starši naredili za tega otroka. Niso imeli ničesar, vsemu so se odrekli, in da fant pride potem do take ravni, te pa tudi gane," čustveno poudari po končanih upih na Benijevo (letošnjo) evropsko krono.

Sokrajani mu vseeno zaploskajo in se že veselijo njegovih prostih dni, ko jih bo spet obiskal. Najbolj zadovoljna pa je hišna mačka, ki so jo poimenovali Henrik, čeprav se je nazadnje izkazalo, da je mačka, ne maček.

Med pospravljanjem okrasitve prostora skoči na stol, se zvije v klobčič in se začne umivati. Ne odziva se na nobene klice in dreganja, s hrapavim jezičkom hiti po marogastem kožuščku in se lepotiči za poziranje pred fotografskim objektivom. Udobno se je namreč ugnezdila prav na bel dres z rdečo tridesetico in črno čačko ... osebno ga je podpisal Benjamin Šeško.