Svoje delo končam kmalu po 5. uri, ko na jutranjem sestanku piloti dobijo mojo vremensko napoved in naloge, ki jih določi vodja tekmovanja. Dopoldne je meteorolog prost, kmalu po poldnevu pa se zgodba ponovi za večerni let. Na letošnjem svetovnem prvenstvu je bilo čez sto balonov. Si predstavljate? Po mojem ne čisto. Ko startajo, se nebo dobesedno napolni z njimi. Leteče bučke najrazličnejših barv, pravi festival barvitosti in vzorcev. Ni čudno, da so tako fotogenični, da je taka prireditev magnet za ljudi. Letijo razmeroma počasi, nekako dostojanstveno, mirno jih lahko spremljamo na poti čez nebesni svod. Hvaležni objekti za fotografiranje bolj ali manj usposobljenih fotografov. V kombinaciji z oblaki ali modrim nebom ob različni sončni svetlobi ponujajo pravo estetsko doživetje. Za opazovalce je to lagodno početje, morda tudi za pilote, če ne bi imeli predpisanih nalog, ki jih skušajo opraviti čim bolje. Zato so primorani po višinah loviti pravi veter po smeri in hitrosti, da se čim bolj približajo ciljem. Tam zgoraj v košari je precej manj romantike, kot jo doživljamo mi na tleh.
Zdaj nam je že jasno – leteli ne bomo nikoli, nismo ptice. Imamo pa letala, helikopterje, padala, balone in še kaj. Vsaj za krajši približek občutja biti v zraku. Kaj od tega je najboljši približek, ne vem. Vsak ima svojo izbiro. A za kakšno ceno to počnemo, je drugo vprašanje, ki bi si ga morali vse pogosteje zastavljati.