Najprej nekaj besed o državnem pravobranilstvu, sedaj državnem odvetništvu. Na Slovenskem je tak organ deloval v različnih oblikah in pod različnimi imeni od 19. stoletja dalje. V stari Avstriji je bila ustanovljena finančna prokuratura avgusta leta 1851. Podrejena je bila finančnemu ministrstvu. Njene naloge so bile predvsem zastopanje državnega premoženja in javnih fondov pod državnim nadzorom pred sodišči, dajanje pravnih mnenj in v določenih primerih tudi sodelovanje pri sklepanju pravnih poslov v tovrstnih zadevah. V Kraljevini Jugoslaviji je delovalo državno pravobranilstvo, ki ga je urejal Zakon o državnem pravobranilstvu iz leta 1934. Bilo je organ ministra za finance in njegova naloga je bila ščititi lastninske koristi države. Vrhovno državno pravobranilstvo je bilo ustanovljeno pri ministrstvu za finance in je bilo nadrejeno državnim pravobranilstvom, ki so delovala na sedežih apelacijskih sodišč.
In še Državno tožilstvo. Uvedeno je bilo neposredno po revoluciji leta 1848. Po prvem zakonu o državnih tožilstvih (iz leta 1850), takrat imenovanih »pravdnijah«, je namreč njegova dejavnost segla kar na tri področja: na civilno in kazensko sodstvo ter na področje upravljanja in splošne izboljšave pravosodja. Kmalu je izgubilo mnogo svojih pristojnosti, vendar ni bilo popolnoma odpravljeno. Pri vsakem deželnem in okrožnem sodišču je moral biti postavljen državni pravdnik (Staatsanwalt), pri vsakem višjem deželnem sodišču (nadsodniji) pa državni nadpravdnik (Ober-Staatsanwalt) ali višji državni pravdnik s pomočniki. V šestdesetih letih je uvedbi državnih temeljnih zakonov in večanju političnih pravic sledila tudi nova ureditev kazenskega postopka, ki je določil, da je državno pravdništvo (Staatsanwaltschaft) državni organ, ki v kazenskem postopku ščiti interes države. Njegova naloga je bila predvsem pregon kaznivih dejanj, ki so se preganjala po uradni dolžnosti. Sama organizacija državnega pravdništva se bistveno ni spremenila. Še vedno se je ujemala z organizacijo sodišč. Pri zbornih sodiščih prve stopnje je bil postavljen državni pravdnik, pri zbornih sodiščih druge stopnje višji državni pravdnik in pri vrhovnem sodišču generalni prokurator oziroma vrhovni državni pravdnik (odvetnik), vsak z določenim številom namestnikov, ki so imeli »pravico do vseh njegovih uradnih dejanj«. Višji državni pravdnik in generalni prokurator sta bila neposredno podrejena justičnemu ministru. Vsi državni pravdniki so bili neodvisni od sodišč, pri katerih so bili postavljeni.
Vsi avstrijski predpisi, ki so urejali organizacijo, delovanje in poslovanje državnih pravdništev, so na Slovenskem še več kot desetletje veljali tudi v novi državi. S kraljevo odredbo iz novembra 1919 pa je bil pri novoustanovljenem oddelku B Stola sedmorice postavljen vrhovni državni odvetnik. Njegove naloge so bile povsem take, kot jih je imel generalni prokurator pri nekdanjem vrhovnem in kasacijskem sodišču na Dunaju. Naziv »vrhovni državni odvetnik«, ki ga je vpeljala odredba, na Slovenskem ni zaživel. Vseskozi se je namreč tudi v uradnih dokumentih uporabljal le izraz vrhovni državni pravdnik oziroma vrhovno državno pravdništvo. Državne pravdnike je sprva imenovalo Poverjeništvo za pravosodje, kasneje pa višje uradnike kralj, nižje pa pravosodno ministrstvo.
Leta 1929 je kraljevina Jugoslavija dobila nov, za vso državo enoten Zakon o državnem tožilstvu. Določeno je bilo, da se ustanovijo državna tožilstva pri okrožnih in apelacijskih sodiščih ter pri kasacijskem sodišču. Pri okrajnih sodiščih je bilo mogoče postaviti posebne vršilce dolžnosti državnega tožilca. V ta namen so se dotedanja državna pravdništva pretvorila v državna tožilstva oziroma v višje državno tožilstvo v Ljubljani in vrhovno državno tožilstvo v Zagrebu. Vse državne tožilce in njihove namestnike je z ukazom postavljal kralj na predlog pravosodnega ministra in v soglasju s predsednikom ministrskega sveta, vršilce dolžnosti pri okrajnih sodiščih pa je postavljal pravosodni minister z uredbo.
dr. Jelka Melik, Ljubljana
