Pavlov šov

Je aktualna oblast, o kateri je Golob sam priznal, da je morda nekoliko naivna, res tako naivna, da je pozabila, kdo je Rupar in kaj je počel v preteklosti?
Fotografija: Na čelu upokojenskih shodov se je pojavil Pavel, po svoje enak, a vendar nekoliko spremenjen, z veliko manj sivimi lasmi, kot jih je imel pred desetletjem in pol in več. FOTO: Leon Vidic/Delo
Odpri galerijo
Na čelu upokojenskih shodov se je pojavil Pavel, po svoje enak, a vendar nekoliko spremenjen, z veliko manj sivimi lasmi, kot jih je imel pred desetletjem in pol in več. FOTO: Leon Vidic/Delo

Nekoč, ko so Pavlu Ruparju še pravili tudi Pavle, je bil sila pomemben mož. Bil je eden prvih soborcev Janeza Janše na dolgem pohodu na oblast. Najprej je leta 1994 postal župan Tržiča na Gorenjskem, od leta 1996 je bil hkrati tudi državnozborski poslanec predhodnice današnjih Janševih demokratov.

V hramu demokracije je veljal za enega najbolj neotesanih modelov, čeprav je bila v tistih letih konkurenca res veličastna: Franc Kangler, Branko Kelemina, Franc Pukšič, Jožef Jerovšek, če naštejemo samo najbolj robate predstavnike ljudstva. Babo, komunjara, pedra ali pisuna, ki si pravi novinar, je znal s kleno besedo postaviti na mesto, ki mu pripada. Babi, poslanski kolegici, je, na primer, pošiljal na pregled mednožja, na katerem da bi morali ugotoviti, katerega spola sploh sta.

Politična pot Pavla alias Pavleta se je končala leta 2006, sredi prvega mandata Janše na oblasti, ko se je gorenjski poslanec pogreznil v kup afer. Najprej je, z uradno razlago, da bi razbremenil raznorazne preiskave, odstopil kot poslanec, malo pozneje so ga na lokalnih volitvah z županskega položaja odslovili še volivci v Tržiču.

Od takrat je bilo o Pavlu/Pavletu bolj malo slišati. Večkrat so ga pogojno obsodili, leta 2014 je bil zaradi zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic v času, ko je bil župan Tržiča, tudi v zaporu. Menda je izstopil iz SDS in šel v Slovensko ljudsko stranko.

Potem se je zgodilo leto 2022. Po zmagi levice na volitvah so najprej zdravniki (spet) ugotovili, da je čas, da od oblasti izsilijo, kar jim pripada, zaradi zdravniških plač je šel v zrak ves javni sektor. Zaradi vojne v Ukrajini so šle vse cene v nebo, zaradi inflacije so šli v zrak še vsi drugi. Tudi upokojenci.

Ker je ravno malo prej na državnozborskih volitvah crknil Desus, njihova druga zagovornica Alenka Bratušek pa se je po volilnem debaklu skrila v vlado Roberta Goloba in pozabila nanje, so upokojenci ostali brez pravega zastopnika. Upokojenci so hvaležno volilno telo, veliko jih je, pa še najbolj zvesto hodijo na volitve. Iluzorno je bilo pričakovati, da jih bodo politiki prepustili prostemu trgu.

Zato so se letos pozimi začeli nekakšni shodi upokojencev. Na njihovem čelu se je pojavil Rupar. Ne več včasih Pavle, samo še Pavel. Po svoje enak, a vendar nekoliko spremenjen, z veliko manj sivimi lasmi, kot jih je imel pred desetletjem in pol in več, ko ga je bilo povsod polno. Na shode na Trgu republike je sicer pripeljal nekajkrat manj kot na desettisoče upokojencev, kolikor jih je videl sam, a očitno je začutil, da ima spet potencial. Njegove mitinge je v živo prenašala celo nacionalna televizija.

V podporo prizadevanjem za dvig pokojnin je Rupar ustanovil civilno iniciativo Glas upokojencev Slovenije in društvo Inštitut 1. oktober. Na shodih je napovedoval tudi morebitno ustanovitev upokojenske stranke. Na mitinge so udeležence vozili v organizaciji s SDS povezanimi osebami, na njih pa je bilo videti nekatere transparente, ki jih je na svojih shodih uporabljala ta stranka.

Zanimivo je, da Pavlovega šova niso spregledali politiki. V goste ga je sprejel najmočnejši mož v deželi Robert Golob, predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič ga je povabila na srečanje. Zato je Pavlu greben zrasel do neba. Ugotavljal je, da je postal enakopraven sogovornik izvoljenim politikom, na 4. shodu prejšnji teden pa je končno odvrgel še zadnje ostanke nove maske in se pokazal kot nekdanji, robati Rupar.

Populisti hitro pobirajo aktualne politične drobce. Tako je Rupar prejšnji teden pobral drobce okrog kontroverznega zakona o prostovoljnem končanju življenja. Eno od njegovih zagovornic, sicer svetovalko predsednice Nataše Pirc Musar, je obtožil, da bi je bil v svoji ekipi vesel sam Adolf Hitler, saj so nacisti »pomagali duševno prizadetim in nato starejšim v prehitro smrt«.

Vsi, od predsednice, predsednice državnega zbora do premiera in nekaterih ministrov, so povedali, da z Ruparjem ne bodo imeli nobenega opravka več. Reakcija je bila silovita. Reakcija je bila upravičena. A glavno vprašanje je, ali je aktualna oblast, o kateri je Golob sam priznal, da je morda nekoliko naivna, res tako naivna, da je pozabila, kdo je Rupar in kaj je počel v preteklosti. In da je pomislila, da se je pri svojih letih, prihodnji teden jih bo dopolnil 63, spremenil?

Komentarji: