Maratonski tek na kavedinih
Opazujem ta čudež narave. Medtem ko se nekateri presedajo in mučijo v hlajenih pisarnah ali celo trpijo v senci ob morju, oni uživajo na soncu pri 34 stopinjah. Na čistini, pod slamnikom, z dolgimi, lesenimi grabljami in v taperinih spretno poplesujejo po petoli. Okoli je kilometre zravnanega blata, kilometre nasipov, ki rišejo kavedine (bazene), in tanka, topla plast slanice. Iz nje vsak dan nagrabijo kupčke soli, ki jih zložijo v majhne bele piramidice. Na obzorju je morje kot slutnja, v zraku pa nas občasno preleti čigra ali galeb.
»Za solinarja ni najbolje, če se preveč ubada s tem, kako bogata bo letina. Psihično ga ubije, če mora razmišljati, koliko ton soli morajo njegove zgarane roke še premetati do konca sezone. Pravzaprav teče maratonski tek. Maratonec ne sme misliti, kako daleč je še cilj, ampak gleda na vsak korak, da dobro stopi in da je del poti za njim. Solinarji smo maratonci,« pove Diego Lazar, ki je junija prevzel vodenje solinarske proizvodnje v Sečoveljskih solinah po tem, ko se je po 40 letih upokojil Dario Sau. Oba zelo dobro vesta, da soline stojijo in padejo, da so usodno odvisne od pridnih rok.
Solinski diamanti
»Imamo premalo solinarjev. Toda mnogi med njimi so pravi diamanti. Delajo s srcem in dušo, saj samo tako lahko usvojijo veščine in znanja, ki pomagajo vzdrževati ta prostor. S tradicijo zbrusimo te naše diamante in solinarstvo prenašamo iz roda v rod. Nihče od odgovornih v tej državi se ne zaveda, kako dragoceni so ti diamanti,« pravi Diego.
Solinar je podoben kmetu, ki ima poln hlev živine. Če je zjutraj ne napoji, mu bodo krave mukale.
Alen Radojkovič
Solinarji so zelo različni ljudje. Mlada Maja o sebi in svojem delu v solinah noče govoriti za medije. Ampak vsi so polni spoštovanja do njenega dela. Umetnica in kulturna delavka se je solinarstva lotila z neverjetno voljo in kirurško natančnostjo, pravi bivši vodja proizvodnje Dario Sau. Čeprav je na videz precej nežna duša in prav nič mišičasta, lahko z voljo na dan nagrabi in večkrat premeče tono ali dve soli. Najprej jo mora solinar z gaverom pograbiti na kup, potem jo z lopato (pala) zmeče v voziček (karel) in zatem še iz vozička na priročno skladišče (pijacal) ob kristalizacijskih bazenih (kavedinih).
Po besedah Daria Saua potrebuje solinar vsako pomlad vsaj 240 ur, da uredi in utrdi vse nasipe, kanale, petolo na dnu kavedinov, zapornice in druge podrobnosti. Brez učenja, trde volje in posluha se tega znanja ne da pridobiti.
Tudi Alen Radojkovič je med solinarji posebnež in vsako leto bolj s srcem solinar. V preteklosti je dolgo delal v igralnici Casinò, pozneje je bil devet let direktor ali član uprave javnega podjetja Okolje, po prenehanju funkcije pa mu zaposlitve ni in ni uspelo najti. »Moral sem se znajti in poprijeti za vsako delo. Tako sem postal pridelovalec vloženih oljk štort. Ukvarjam se s kmetijstvom in kulinariko, deloma s turizmom, poleti pa se preživljam s solinarstvom. Vstajam ob petih zjutraj in delam največ do enih popoldan, potem pa si vzamem nekaj ur počitka in se vrnem na soline, ko najhujša vročina mine. Če en dan zamudim, me naslednjega dne čaka dvakrat več dela. Solinar je podoben kmetu, ki ima poln hlev živine. Če je zjutraj ne napoji, mu bodo krave mukale. Če tukaj dva dni zanemariš bazene, tvegaš uničenje vsega.«
»Na dan popijem najmanj pet litrov tekočine. Žulji niso največji problem, ker delamo z rokavicami. Zelo lahko ožulijo taperini, ker noge drsajo ob sol. Zato si obujemo navadne, direktorske nogavice. Hudo je, če se na čem urežeš, ker se v tako gosti slanici rana težko zaceli. Ob vseh težavah in mukah je delo v solinah zdravilno. Nikoli v življenju se nisem fizično in psihično počutil tako dobro in močno. Kljub stotim kilogramom je moje telo ena sama mišica, počutim se zdravega,« pravi očitno dobre volje in preznojen, kot bi dneve preživljal v savni.
ℹSolni pridelek niha
Najmanj soli so v Sečoveljskih solinah pridelali leta 1989 – 289 ton, leta 2010 60 ton in leta 2014 niti ene tone soli.
Največ so je v zadnjih 30 letih pridelali leta 1993, ko so v Sečovljah in Strunjanu nabrali 12.437 ton. Vendar je bilo tedaj aktivnih 55 polj, zdaj jih je 26.
Sicer pa znaša povprečna letina zadnja leta 2150 ton.
»Ne pravijo zaman, da je Piran zrasel na soli. Če solin ne bi bilo, bi se ključno spremenili podoba in mikroklima kraja,« poskuša pojasniti bivši direktor, zdaj samostojni podjetnik, kmet, turistični delavec in solinar v eni osebi.
Soline so stare že več kot 1500 let
Pisni dokumenti omenjajo solinarstvo v Istri že v 6. stoletju. Prvi večji prelom se je zgodil v 14. stoletju, ko so Benečani načrtno poslali solinarja s Paga v Piran. S Paga so prinesli tehnologijo izdelave petole. To je trda in prožna plast iz mineralov, alg, cianobakterij in ilovice. Omogoča, da lahko ob grabljenju pobiraš čisto sol in je ne mešaš z ilovico. Zato je tako bela. Sol se na petolo ne lepi. Na vsak drug material – na kamen, cement, asfalt (vse to so preizkusili tudi v teh solinah) – se sol vsak dan znova zalepi, zato je pridelek umazan. Edino severni Jadran ima lahko to petolo. Poskusili so jo gojiti tudi v Franciji, a tam ne uspeva. Sečoveljske soline imajo edine na svetu takšno naravno podlago, ki daje kakovostno sol.
Na Leri
Avstro-Ogrska je na Leri pred prvo svetovno vojno uredila sodobne in do polovice še vedno delujoče soline. Na njih je bilo 55 solnih polj ali fondov. Na severni polovici 22, na južni od povezovalne ceste pa 33 polj. Vsako solno polje ima dva tira, ob njih pa po 24 kavedinov (kristalizirajočih bazenov). Na severni strani so vaške, kamor vodarji do vsakega polja pripeljejo zgoščeno slanico, na južni strani je lida (kanal za že uporabljeno vodo).
Dario Sau ve, da je recept priprave petole zapleten in da lahko dobro podlago v bazenu pripraviš šele po štirih ali petih letih truda. Če se petola poškoduje, je sol umazana in primerna le za soljenje cest. Za cestno sol pa je škoda trdega ročnega dela. Solinarji trdijo, da ima vsaka malce drugačen okus. »Če hočemo pridobiti piransko sol z zaščitenim geografskim poreklom, mora poleg običajne spojine natrija in klorida vsebovati tudi natančen spisek drugih mineralov, od magnezija, kalija, kalcija do joda in drugih sestavin. Takšno sol pa pridobijo le ob posebnih vremenskih razmerah in po posebnih postopkih,« pravi Sau.
Solni cvet so začeli v Sečovljah pobirati šele pred 19 leti. Za to pa je zaslužen tedanji direktor Alojz Jurjec, ki je videl, kako solni cvet pobirajo (in drago prodajo) v francoskih solinah. Ta sol kristalizira na površini in v piramidalnih kristalčkih, sredi piramidice ostane majhna kapljica morja. Cena solnega cveta je približno dvajsetkrat višja od navadne soli, cena piranske soli z geografskim poreklom pa štirikrat višja.
Kot nam pove muzejski svetnik Flavij Bonin, je bil beneški način pridelave soli tak, da so ob vsaki hiši imeli svoj solni sistem. Na solinah je bilo kar 238 solnih hišic in tudi do 4000 zaposlenih. Sprememba družbenega reda je zahtevala racionalizacijo. Solna polja so združili, ločili bazene za izparevanja in bazene za kristalizacijo. Za pobiranje soli je zadoščalo od 200 do 400 solinarjev. Avstro-Ogrska se je novega sistema solin lotila šele leta 1907 in ga deloma zaključila do prve svetovne vojne. Sol so s solnih polj prevažali z velikimi samokolnicami (po 200 kilogramov hkrati). Šele pred 50 leti so v času direktorja Cirila Somraka pripeljali in namestili tračnice iz opuščenega rudnika v Sečovljah, pozneje pa še iz drugih slovenskih rudnikov (tudi idrijskega).
Soline vplivajo celo na vreme
Del vode prihaja v izparilne bazene s pomočjo gravitacije (s plimo), sicer pa so v solinskih kanalih štiri vrste gladin vode, ki se vse križajo v osrednjem črpališču, od koder po zapletenem sistemu črpanja in zapornic usmerjajo tok različno goste sveže in tudi odpadne (tiste, iz katere poberejo sol) vode.
»Solinarji pozorno spremljamo dogajanje na vremenskem radarju. Pogosto se vremenska fronta približa do črte med Savudrijo in piransko Punto, potem pa se razcepi in en del fronte potuje severno proti Kopru in Trstu, drugi del pa južno proti Istri. S solinskih polj se namreč dviguje močan steber vzgonske termike, ki razbije oblake na dva dela. Tako smo pred dnevi namerili, da je z naših polj izparelo v enem dnevu kar 22,2 milimetra vode. Si lahko predstavljate, kakšen vzgon predstavlja takšna masa hlapeče vode. Solinarji imamo radi takšno suho in vetrovno vreme, a ne preveč, ker nas preveč utrudi,« pravi Diego Lazar. Dario Sau pa, da solinarjem najbolj nagaja vlaga v zraku. V vlažnih dneh vročina ne pomaga in je potem septembra lahko pridelek boljši kot avgusta.
Koliko zasluži solinar
Solinar zasluži vedno premalo za tako delo. Redno zaposleni imajo minimalne plače in dodatne spodbude na pridelano sol. Pogodbeni solinarji pa imajo nizek pavšal za pripravo polj in so nekoliko bolj odvisni od pridelanih količin. »Če solinar pridela na leto med 100 in 150 tonami, dobi v štirih mesecih in pol vsega skupaj kakih 5000 do 6000 evrov, torej do 1500 evrov na mesec, ampak bruto. S tem denarjem lahko preživi tistih pet mesecev, nikakor pa ne vse leto. Solinarji tudi nikoli ne zmorejo dela sami. Največkrat jim pomaga kak sorodnik ali prijatelj.«
Osman Dedić, ki sodi med solinarske diamante, ima 81-letnega prijatelja, ki mu pomaga pobirati solni cvet. »Pobere polovico solnega cveta. Zelo želi pomagati, ker se njegovo počutje in zdravje v poletnih mesecih močno izboljšata.«
Solinarji ob svojih poljih zbirajo tudi posebno solinsko blato – fango za termalne obloge. To je toliko kakovostnejše, kolikor dlje je izpostavljeno gosti slanici. Blato presejejo, da v njem ni ostrih lupin školjk in polžev. Potem pa ga še dalj časa zorijo v posebnih pokritih in osvetljenih bazenih.
Vsako leto pride na razgovor za delo po 15 do 20 kandidatov, da bi postali solinarji, od teh potem ostaneta dva ali trije. Ko bodo gospodarji solin razumeli, kako majhen je v resnici strošek za ohranjanje takega čudeža, bodo soline spet cvetele. Solinarji se od slovenskih gospodarstvenikov najraje spominjajo nekdanjega direktorja Mobitela Antona Majzlja, ki je dobro razumel vse prednosti solin. Njemu pripisujejo zasluge, da je pred 20 leti spodbudil velik preporod solin, ki so v času Droge konec devetdesetih skoraj propadle. Prav Majzelj (in tedanji direktor Alojz Jurjec) sta dokaz, da lahko tudi sol zelo različno »cveti«.
