Mladost v mestih, na vaseh in otokih
Novembrsko meglo bo v Ljubljani odganjalo okoli 80 celovečercev in 16 kratkih filmov, ki se bodo odvrteli na velikem platnu. Šestnajst naslovov si bo mogoče ogledati tudi prek platforme videa na zahtevo. 32. Liffe bo 10. novembra uvedla projekcija filma Pravi moški režiserke Marie Schrader o znanstvenici, ki raziskuje možnost razmerja s humanoidnim robotom.
V ustaljenih sekcijah je zaslediti številne zmagovalce festivalov ali težko pričakovane naslove, za katere nas je prikrajšala pandemija. Med njimi so Francoska depeša Wesa Andersona o barvitem razmerju med prebivalci izmišljenega mesta in mediji, s katerimi se ukvarjajo tudi Izgubljene iluzije, film, ki se spomni rojstva množičnih medijev v začetku 19. stoletja. Prihaja Vortex, za Gasparja Noéja nenavaden film, ki govori o demenci, Verhoevnova Benedetta o ljubezenskem razmerju med nunama, pa Labodji spev in Velika svoboda, oba s tematiko LGBT+, nenavadna japonska zgodba Drive My Car ter prav tako japonski Belle: zmaj in pegasta princesa, ki je edini animirani celovečerec na festivalu, pa Spencer, težko pričakovani (še en) pogled na življenje princese Diane, žlahtni primer Almodóvarjeve poetike Vzporedni materi, Chiara, italijanski film o ženski, ki se želi izviti iz objema mafije, in Atlas ptic Olma Omerzuja. Bizarni canski zmagovalec Julie Ducournau Titan o striptizeti, ki spočne otroka z avtomobilom, je na Liffu končal v sekciji Ekstravaganca.
Lovci na vodomce
V zadnjih letih je solidna tudi slovenska udeležba na Liffu in letos ni nič drugače. Tudi med tekmovalno deseterico smo v prednosti (domačega terena), saj sodelujemo pri kar treh filmih. V sekcijo Perspektive, v kateri se filmi potegujejo za nagrado vodomec, se je uvrstila tragikomedija Inventura Darka Sinka, z lepo popotnico s pravkar končanega Festivala slovenskega filma Portorož, na katerem je prejela nagrado za najboljšo režijo, glasbo ter glavnega in stranskega igralca. V tem izboru sta tudi dve manjšinski koprodukciji, Morena Antonete Alamat Kusijanović in Telesce Laure Samani, obe sta doživeli premiero v Cannesu, kjer je Morena dobila nagrado. V filmu Atlantida bomo skozi oči priznanega italijanskega videoumetnika Yurija Ancaranija doživeli utrip življenja mladostnikov, ki ob dirkanju s čolni, poslušanju glasbe in prvih ljubeznih na videz brezskrbno preživljajo dneve v Beneški laguni. Švicarski režiser Andreas Fontana s filmom Azor odpira pogled v svet osebnega bančništva, ki je prefinjen splet korupcije in kolonialističnih privilegijev. Grkinja Janis Rafa v prvencu Kala Azar motri različne oblike odnosa med ljudmi in živalmi v zgodbi mladega para, ki se poklicno ukvarja s kremiranjem mrtvih hišnih ljubljenčkov. Protažiranka Wernerja Herzoga, Kosovka Norika Sefa, je s prvencem Kje je Venera? o odraščanju najstnice na kosovskem podeželju že žela nagrade na festivalih. Kako je odraščati v velikem kitajskem mestu, prikazuje film Oblak v njeni sobi v Rotterdamu nagrajene režiserke Zheng Lu Xinyuan. Sin slavnega očeta Džafarja Panahija Panah Panahi je v prvencu Pohodi plin! ustvaril duhovit, večplasten portret ljubeče družine pa tudi iranske družbe, nezadovoljne z rigidnostjo oblasti. Slovaški režiser Ivan Ostrochovský se v filmu Služabniki vrne v stare komunistične čase, kjer odpira etične dileme sodelovanja s partijo.
V lanski okrnjeni festivalski izdaji, ki je potekala na spletu, smo pogrešali sekcijo Retrospektive. Tokrat je direktor Liffa Simon Popek med selekcijo filmov na festivalih opazil večjo prisotnost avtoric. »Prvič so bili filmi režiserk povsod, ne kot okrasek ali politično korekten dodatek, temveč kot gonilna sila festivalskega vrvenja,« je ugotovil. Zato se je njihovim prizadevanjem, težavam in bojem odločil posvetiti sklop, retrospektivo prepovedanih, šikaniranih in onemogočenih avtoric. Fokus festivala bo na gruzijski kinematografiji, s štirimi filmi se Liffe posveča pred kratkim preminulemu velikanu francoskega filma Jean-Paulu Belmondu. S filmom Belmondo veličastni Philippa de Broce se bo po razglasitvi zmagovalcev festival tudi sklenil.
