Mediji vse pogosteje poročajo o zastrašujočem vojnem spolnem nasilju, ki ga ruski vojaki izvajajo nad ženskami in deklicami v Ukrajini. Po navedbah ukrajinskega urada za človekove pravice vsak dan prejmejo na stotine prijav posilstev in drugega spolnega nasilja, ob tem pa skupaj s številnimi civilnimi organizacijami opozarjajo, da gre pri številu prijav najverjetneje le za vrh ledene gore.

"Žensko izkušnjo v vojni povezujeta spol in pa nevarnost spolno povezanega nasilja, a kljub temu je tudi ta navidezno enaka izkušnja odvisna od drugih identitetnih dejavnikov, kot so družbeni razred, rasna, religijska pripadnost, starost in socialni kapital, pa tudi od tega, ali ženske odraščajo in živijo v ruralnem ali urbanem okolju ipd.," pravi raziskovalka dr. Nena Močnik, ki trenutno gostuje pri programu digitalne humanistike na dunajskem inštitutu za humanistične vede IWM in pod pokroviteljstvom avstrijske vlade razvija projekt digitalizacije reproduktivnega zdravja in posttravmatskega sindroma za begunke, ki so preživele spolno nasilje, sicer pa živi in dela v Parizu.

Mediji vse več poročajo o ženskah kot begunkah, vedno več tudi o spolnem nasilju in posilstvih, ki jih vojaki izvajajo nad ženskami in deklicami.
To je verjetno podoba, ki je množicam najbolj vidna. Vendar pa je položaj žensk v vojni mnogo bolj kompleksen, pravzaprav na nek način reflektira raznolike vloge, ki jih imajo ženske tudi sicer, v času miru. Žensko izkušnjo v vojni povezuje spol in pa nevarnost spolno povezanega nasilja, a kljub temu, je tudi ta navidezno enaka izkušnja odvisna od drugih identitetnih dejavnikov, kot so družbeni razred, rasna, religijska pripadnost, starost in socialni kapital, pa tudi ali ženske odraščajo in živijo v ruralnem ali urbanem okolju ipd. Od vseh teh dejavnikov je odvisna tudi njihova begunska izkušnja. Recimo ženske z močnim socialnim kapitalom, se bodo lažje znašle in integrirale v novi državi, lažje bodo našle priložnosti za nov začetek in nenazadnje tudi za spopadanje z vojno travmo.

Mediji o ženskah v vojni po večini poročajo kot o žrtvah. V zvezi s tem se pojavlja patriarhalni diskurz, da so nemočne in da jim bomo zdaj “mi, moški, Zahodnjaki” pomagali. Veliko manj slišimo o njihovem delovanju tako v militarističnem uporu proti okupatorju kot v pomembnih civilnih mrežah, ki jih ženske v vojni vzpostavljajo z namenom, da bi dajale podporo in pomoč civilistom.
Veliko žensk je žrtev, veliko žensk je heroin. So pa tudi vse drugo, in njihove vloge so dinamične, kar pomeni, da se spreminjajo z napredovanjem vojne. Morda je ženska žrtev v enem momentu, v drugem pa zaradi vojne lahko tudi napreduje, ali celo profitira. Takšen je recimo primer TROnly Fans, Ukrajinskih žensk, ki so ponujale gole fotografije v zameno za donacije ukrajinskim teritorialni obrambi. Čeprav se strinjam, da gre še vedno za precej poenostavljeno videnje ženske v vojni, pa se mi zdi, da so se s tem konfliktom, kjer so ženske res zelo vidne, odprle nove priložnosti za razumevanje njihove vloge in morda tudi odgovoronosti ali soodgovornosti v vojni.

Kaj se dogaja z ženskami, ko se vojna konča?
Na individualni ravni se vsaka ženska najprej seveda ukvarja s procesiranjem svoje vojne izkušnje. Pri tem mislim tudi na tiste, ki so na strani agresorjev. Ta individualni proces pogosto izpodrinejo druge aktivnosti, ki jim ženske dajejo prednost, torej skrb za ranjene družinske članek ali iskanje izginulih, skrb za otroke in njihovo integracijo v novo okolje. Na družbeni ravni so ženske pogosto zelo aktivne pri ponovnem vzpostavljanju sistemov, pri graditvi miru in procesu sprave. Vendar pa naj poudarim, da gre pri tem za mikro aktivnosti, torej za gradnjo miru od spodaj navzgor, ki je ključna, a žal zelo spregledana. Na mednarodni ravni, pri velikih mirovnih sporazumih in procesih pa je vključenost žensk še posebej in še vedno marginalna. Zelo malo, ali praktično nič pa ne govorimo o ženskah kot povzročiteljicah ali podpornicah nasilja. Ali o ženskah materah in ženah vojakov, naprimer.

Omenili ste binarno pozicijo žensk v vojni, na eni strani ženske kot žrtve, na drugi strani kot herojinje. Če spremljamo javni diskurz, pa se zdi, da se krepita paternalistični odnos do žensk in patriarhalni spolni red, ki namenoma spregleda pomen upora žensk v vojnah. Koliko so po vašem mnenju izkušnje vojne spolno zaznamovane in kakšen je vpliv vojne na enakost oz. neenakost spolov?
Mislim, da se z vojno zgolj potencira nasilje, ki je v tako imenovanem času miru bolj subtilno, normalizirano. Marginalizirani posamezniki so potisnjeni še bolj na rob, neenakosti vseh vrst se še poglobijo. Vojna je krizno, kaotično stanje, v katerem si ljudje prizadevajo preživeti, najti tisto najnujnejše: zatočišče, varen prostor, hrano, zdravila in podobno, zato se kompleksno razumevanje realnosti običajno zoži na neke binarne, preproste, morda celo primitivne vzorce in prakse.

V primerjavi z drugimi vojnami nam je vojna v Ukrajini razkrila tudi neslutene razsežnosti vojnega spolnega nasilja nad ženskami in deklicami.
V primerjavi z ostalimi vojnami gre zagotovo za dva ključna faktorja, najprej, da se vojna dogaja tako blizu Evropi oziroma v Evropi. Zato je deležna več medijske pozornosti, mogoče, žal, tudi več empatije. Posledično in hkrati zaradi množične digitalizacije, je nasilje, predvsem spolno nasilje vidnejše, informacije o njem so dosegle več ljudi. Že kmalu po začetku vojne sem bila udeležena v pogovoru, kjer smo se ubadali s tem, kako čimprej intervenirati, ko so bila posilstva šele del domnev. Večina žensk, ki so prihajale po pomoč k terapevtom na terenu, na začetku invazije ni omenjala posilstev. Predvsem matere so iskale najprej pomoč za svoje otroke, torej hrano in oblačila, pomoč njim samim je bila sekundarnega pomena. Šele, ko so mediji in družbena omrežja začeli objavljati zgodbe, pričevanja in svarila, se je tudi število žensk, ki so o nasilju spregovorile, povečalo. Iz tega vidika je ta vojna zelo drugačna kot je bila na primer vojna v Bosni, kjer so se informacije o posilstvih širile veliko počasneje in skozi zelo omejen nabor medijev in informantov.

V kakšnem položaju se znajdejo ženske v begunstvu? Morda marsikdo misli, da ko ženska pride na varno geografsko območje, je njenih skrbi konec. Ko sem se pogovarjala s kolegico novinarko, ki je bila na začetku vojne na eni izmed meja z Ukrajino, je dejala, da so se ukrajinske ženske, ki so same ali s svojimi otroki prispele na mejo z drugo državo, zelo bale, da bodo postale žrtve trgovine z ljudmi in najrazličnejših zlorab t. i. rešiteljev.
Seveda, in pri tem gre za zelo specifično izkušnjo begunstva na podlagi spola. Seveda se vsi begunci znajdejo v neki neposredni nevarnosti – zaradi katere zbežijo iz svoje države. Vendar pa ženske zaradi spolno definirane identitete, spolno specifičnega nasilja, ter spolno pogojenih potreb samo potovanje doživljajo na zelo drugačen način. Ko govorimo o vojnem spolnem nasilju, pogosto mislimo na posilstva, ne pa recimo na nevarnosti, ki na žensko prežijo, tudi ko posilstvu želi ubežati. Kot ste omenili, na poti so ženske tarča trgovine z ljudmi, ali spolnih uslug, ki postanejo valuta za izmenjavo osnovnih materialnih dobrin. Ko ženske pribežijo na primer iz Somalije, Afganistana, Eritreje, kjer so bile zaradi kulturnih kontekstov odvisne od moških sorodnikov, potem pa se naenkrat znajdejo same, postanejo še toliko bolj izpostavljene različnim oblikam suženjstva in spolnega nasilja.

Tudi sicer je položaj žensk begunk najbrž precej drugačen od moških. Zakaj?
Poleg neposredne nevarnosti spolnega nasilja, so tu še drugi izzivi povezani z reproduktivnim zdravjem. Spolno nasilje se pravzaprav začne z onemogočenim dostopom do informacij in storitev, ki so del človekovih pravic povezanih z reproduktivnim zdravjem. Spolno nasilje je tako tudi prepoved splava po zanositvi s strani agresorja. Nezmožnost zaščite pred spolno prenosljivimi boleznimi je prav tako oblika spolnega nasilja. Pa prepoved kontracepcije, nedostopnost higienskih vložkov. Torej ne gre samo za fizično nasilje, penetracijo, ki se zgodi med agresorjem in žrtvijo. Poleg pomoči pri preprečevanju spolnega nasilja s strani agresorjev, ali pri intervenciji, ko se to že zgodi, so ženske izpostavljene tudi drugim nevarnostim, npr. spolno prenosljivim boleznim, nezaželenim nosečnostim, nevarnostim povezanimi s spontanim splavom in tako dalje.

Omenili ste, da vojna le poveča nasilje in diskriminacijo zaradi spola, ki je v družbi navzoča že prej.
Tako je. Diskriminacija in spolna neenakost se, ko ženske postanejo begunke, še poglobita, ekonomska odvisnost je še opaznejša. Za ogromno žensk je integracija v novo okolje velik izziv. Pogosto morajo izstopiti iz zasebnega življenja v aktivno javno življenje, in za odraslo žensko, ki je večino svojega življenja preživela pod skrbništvom svojega očeta, ali brata, nato pa partnerja, je takšen prehod lahko zelo travmatičen. Na drugi strani pa je ta, na nek način esencializirana pozicija ranljive ženske prav s to Ukrajinsko vojno prinesla zanimiv uvid v reakcije civilnega prebivalstva, ki se mi zdi, da je izkazalo veliko več empatije kot pri 'moški' begunski krizi leta 2015. Tudi humanitarne intervencije so drugačne, veliko več razmišljamo prav o tem, kar sem omenila prej, torej o spolno specifičnih potrebah žensk begunk, o odvisnosti otrok od zdravja begunskih mater, o nevarnostih, ki prežijo nanje v vseh fazah vojne. Zdi se mi, da z Ukrajinsko izkušnjo prvič zares vidimo žensko in njeno vojno oz. begunsko izkušnjo, in s tem upam, da bomo lahko bolj uspešno reagirali tudi na spolno specifično nasilje in diskriminacijo.

Že vrsto let se ukvarjate z raziskovanjem možnosti rehabilitacije žrtev vojnega spolnega nasilja. Kakšne so posledice vojnega spolnega nasilja nad ženskami, kaj kažejo izkušnje žrtev, ki so preživele posilstvo med vojno v Bosni in Hercegovini?
Čeprav sama ne verjamem, da se iz zgodovino učimo dovolj, da bi konflikte preprečili, pa se mi zdi, da se počasi učimo vsaj, kako delati s kolektivno travmo. Zaradi vojne v Bosni in Hercegovini imamo danes zagotovo več znanja in vpogleda v delovanje kolektivne travme in da je njeno uspešno zdravljenje odvisno od številnih dejavnikov. Mislim, da ne pretiravam, če rečem, da je travma, ki je posledica vojnega spolnega nasilja, zagotovo ena najbolj uničujočih travm, saj posameznike in družbe poškoduje fizično in duševno, moralno, in čustveno. Žrtve pogosto želijo, da ne bi preživele, gre torej za nek simbolni uboj – žive so, a hkrati mrtve.

Letos je minilo trideset let od začetka vojne v Bosni.
Res je. A travma je za nekatere, posebej za preživele žrtve posilstev še izredno živa. Marsikatera žrtev se ni uspela premakniti naprej ali ponovno zaživeti.

Zakaj ne?
Najprej zaradi samega postravmatskega sindroma, ki se lahko izraža v čisto fizičnih bolečinah, posebej pri sistematskih posilstvih so mnoge ženske utrpele hude poškodbe reproduktivnih organov, nekatere niso bile več sposobne zanositi. Hujša, kompleksnejša oblika posledic pa je seveda psihična travma, ki se izraža na zelo različne načine, večinoma kot depresija, samomorilska nagnjenja, anksioznost, strah in tako naprej. Zdravljenje večinoma poteka skozi precej tradicionalne pristope, torej z zdravili in psihoterapijami. Medtem ko se z zdravili poskuša lajšati travmo, pa dolgoročno jemanje povzroča spet nove zdravstvene težave, recimo visok holesterol, povečan apetit, ki vodi v prekomerno težo, migrene. Veliko žensk, ki so spregovorile o izkušnji spolnega nasilja, je obenem začelo tudi zdravljenje s travmo. In ko rečem, da se niso premaknile iz vojne, se referiram predvsem na dejstvo, da je njihov kontekst ostal toksičen, vedno znova jih vrača nazaj v čas zločinov. V zadnjih tridesetih letih se je na kolektivni ravni družba pomikala zelo počasi, sojenje vojnim zločinom je dolg, pogosto neuspešen proces, razumevanje kolektivne travme, njeno sprejemanje in načrtno delo na zdravljenju pa je bolj ali manj še vedno prepuščeno iniciativi posameznikov. Nimamo torej še sistematskega pristopa za zdravljenje in preprečevanje medgeneracijskega prenosa kolektivne travme.

Kako se prenaša?
Na zelo različne načine. V družinah, v šolah, preko medijev, in morda presenetljivo – preko tišine. Pogosto preživeli mislijo, da bodo s tišino obvarovali potomce pred brutalnostjo vojne zgodovine, a se je izkazalo – že s Holokavstom – da se travma prenaša tudi preko tišine. Rada bi mogoče poudarila tudi, da veliko povojnih držav travmo načrtno uporablja za svoje politične cilje, kar pomeni, da jim je v interesu, da se travma prenaša, in tudi same države k temu načrtno prispevajo, naprimer s problematičnimi interpretacijami zgodovinskih dogodkov v zgodovinskih učbenikih.

Kako pomembna je destigmatizacija žrtev vojnega spolnega nasilja?
Zame osebno je prizadevanje za destigmatizacijo žrtev eden od najpomembnejših korakov pri zdravljenju travme. Veliko sem se ukvarjala s tem, kako je civilna družba v Bosni in Hercegovini prispevala k osveščanju in destigmatizaciji preživelih. Prepričana sem, da družbe, ki so aktivno vključene pri povojni spravi, tako da namenjajo prostor žrtvam in njihovim zgodbam, mnogo uspešneje okrevajo po kolektivnem nasilju, kot pa družbe, ki se fokusirajo zgolj na medicinsko in psihoterapevtsko zdravljenje preživelih.

Družba ima torej ključno vlogo pri rehabilitaciji žrtev vojnega spolnega nasilja.
Ja. Sama vedno poudarjam, da ozko medicinsko razumevanje posttravmatskega sindroma ni dovolj. Pomoč posameznikom in individualno zdravljenje sta zelo pomembna, vendar pa če bo družba negirala zgodbe žrtev, če zločini niso kaznovani, če se morajo preživeli bati, ali se jim celo grozi, da ne bi spregovorili, potem takšna pomoč ne bo imela dolgoročnih učinkov. Po desetih letih etnografskega dela v Bosni in Hercegovini, kjer sem spremljala razvoj kolektivne travme med preživelimi žrtvami posilstev, sem največjo spremembo zaznala takrat, ko so se teme zapuščine vojnih posilstev začele množično in kontinuirano pojavljati v medijih na način, da so žrtve čutile, da ljudje njihovim zgodbam verjamejo. Največji premik se mi zdi, da se je zgodil v zadnjih letih, ko so se začeli aktivno vključevati tudi zdaj že odrasli posamezniki, ki so se rodili kot plod posilstev. V tem smislu se mi zdi, da je Ukrajinska vojna tudi zelo drugačna: zaradi digitalizacije, predvsem družbenih omrežij se družba od samega začetka zelo močno vključuje, o spolnem nasilju že tekom vojne govorimo, pišemo ogromno, in ljudje se odzivajo. Seveda so se s tem pojavile tudi nove nevarnosti, a bom vseeno ostala optimistična, da se prav zaradi pomoči množičnih medijev o vojnih posilstvih govori več. Mislim tudi, da jih bo zaradi istega razloga težje zanikati kot pred tridesetimi leti.

Kje smo z razumevanjem posilstva kot oblike nasilja, poniževanja in dominacije nad ženskami?
Skokovit tehnološki razvoj nam včasih daje lažen občutek, kako zelo smo se kot družba razvili. Žal imamo še vedno zelo močno ti. kulturo posilstva, kjer se še vedno ogromno pogovarjamo o tem, kolikšno odgovornost nosijo žrtve. Tudi zaradi zločinov, ki so se zgodili v Bosni in Hercegovini, imamo danes ogromno znanja in boljše razumevanje vojnega posilstva kot vojne taktike in dolgoročnih posledic. Na terenu pa še vedno obstaja ogromno dela, premiki med ljudmi so bistveno počasnejši kot v znanosti.

Še vedno je veliko zmot, predsodkov in stereotipov.
In tišine. Poleg predsodkov, stereotipov in stigmatizacije je tišina zame ena najbolj spregledanih oblik vojnega in povojnega nasilja, a kot sem omenila že prej, z množično uporabo družbenih omrežij na svetovnem nivoju imamo veliko več možnosti razbijanja te tišine, kakor v vojnah pred desetletji. Danes je dovolj, da se na spletu pojavi ena sama zgodba, pa bo o njej vedel cel svet. Ne želim idealizirati spletnih platform, zavedam se nevarnosti, a hkrati sem vseeno entuziastična, ker imamo na voljo toliko različnih kanalov, formatov, publik, ki jih lahko nagovarjamo, in kjer lahko kot posamezniki aktivno ozaveščamo, informiramo, se povezujemo, izobražujemo, reagiramo. Breme tišine je bilo pred digitalizacijo na zelo majhnem segmentu ljudi, danes pa se lahko res vsi vključimo. Pa tudi če samo tako, da recimo ta konkretni prispevek delimo s svojimi prijatelji.