Zmaga za visoko ceno, 30. del

Besedilo: Janez Kunšič
Kategorija: Zanimivosti / sreda, 11. januar 2023 / 13:29  

Ker sem vedel, da je tudi tam dovolj naših, nisem bil preveč v skrbeh. Tisti pod nami so se nam vedno bolj približevali, vendar ni padel še od nikoder noben strel. Končno je napočil usodni trenutek. »Le kaj tiščite sem gor?« sem na glas dejal, ko sem ocenil in naravnal razdaljo na merilcu. Bližali so se mi vse bolj in čakati nisem smel več. Pomeril sem in moj jekleni pes je zalajal. Brez prestanka sem izpraznil cel šaržer. Ob tem je v koloni bilo kaj videti. V hipu so bili vsi vojaki na tleh. Nobeden ni skušal nadaljevati v zastavljeno smer. Bilo je zmešnjave in vpitja, da kaj. Brž nato pa so nekateri iz kolone hoteli dalje proti nam. Tega pač nisem mogel dopustiti. V bren sem vstavil nov zalogaj in znova nameril. Na tiste vsiljivce sem usmeril nove rafale. V tem je iz Rovta že privršala prva granata iz minometa. Torej so me oni tam že opazili. Tudi merili so dokaj natanko. Granata je preletela moje ležišče in eksplodirala le nekaj metrov dalje. Zavedal sem se velike nevarnosti. Sovražnik je pač poznal moč in nevarnost strojničnega ognja in me je na vsak način hotel uničiti. Prvi granati je brž sledila druga. Ta je odbila smreko samo mekaj metrov nad zemljo, tako da je vrh zdrknil po vejah navzdol in se, ne da bi padel, prav blizu mene zaril v sneg in zemljo. Postajalo je iz minute v minuto bolj vroče. Kljub vsemu sem zaupal dobremu terenu, kjer bi me moglo zadati samo v primeru, da bi granata padla neposredno name. Nemci spodaj so se razpršili in nekateri so še kar naprej silili proti nam. V glavnem je bilo od mojega brena odvisno, ali bo onim uspelo priti do vasi, zato pač nisem smel odnehati. Cev je bila že skoro žareča in zamenjal sem jo z rezervno. Minomet je ustrelil še tretjič, vendar je bil zadetek tokrat prekratek. Potem še enkrat ali dvakrat, vendar nikogar od nas ni zadelo. Končno smo videli, da so se Nemci začeli umikati. Lahko smo opazili, da je bilo med njimi kar precej takih, ki so jih morali odvleči … Tudi obe drugi koloni nista opravili dosti bolje. Noben Nemec ni prišel do vaških hiš. Prišli so, da bi sejali smrt, pa so doživeli popoln poraz. Meni pa se je še vedno zdelo nevarno iz smeri Rovta. Ko sem se prepričal, da od spodaj ni nobene nevarnosti več, sem se s pomočnikoma pomaknil više, da sem lahko obvladal tudi to smer. Bojazen je bila odveč. Počasi je streljanje povsem ponehalo tudi na drugem koncu, tudi minomet se ni več oglasil. To je bila ena največjih borb našega odreda in tudi najbolj pogubna za sovražnike. Grenka kaplja v doseženo zmagoslavje pa je bil pogled na tri mrtve partizane, katerih trupla so soborci po odhodu Nemcev prinesli na zbirališče. Vsak od nas se je še kako zavedal, da je že jutri lahko na vrsti … Pa smo vendar bili še tako mladi in tako po življenju hrepeneči … Spoštljivo smo se potem poslovili od padlih junakov in jih pokopali na pokopališču ob cerkvi na Zalem Logu. S težkimi slutnjami smo potem odšli na nova pota, zavedajoč se, da brez žrtev ne more biti zmage in ne osvoboditve naše zasužnjene domovine …

Na Pasji ravni

Ker sem nekajkrat v tistem okolju doživel prav tragične prigode in ker smo tam vselej prav po pasje živeli, sem bil mnenja, da so si partizani sami izmislili za kraj tako ime. Šele pozneje sem izvedel, da se tistemu kraju v resnici tako reče. Dolga je bila pot s Prtovča na tisto ravan. Ne vem kolikokrat v grapo in spet v breg je bilo treba, preden smo dospeli tja. Ker smo hodili ponoči in po skritih slabih poteh, je bila pot še daljša. S praznim želodcem je bilo še teže. K vsemu je prišteti še težka bremena: nahrbtnik, bren, tudi dež in sneg, mraz in še kaj. Povrhu vsega še zavest, da ne gremo na miting ali na veselico … Bren, to angleško strojnico, sem dobil dan preje. Samo dva smo dobili v bataljon, drugega so dali nekemu Bosancu iz prve čete. Zamenjave sem bil kar vesel. Oddal sem namreč staro italijansko bredo, s katero sem imel mnoge slabe izkušnje. Kolikokrat mi je namesto varuha bila v napoto! Saj se je ustavila prav gotovo takrat, ko mi je bila najbolj potrebna. Bren sem si temeljito ogledal. Bil je čisto podoben zbrojevki, ki sem jo imel v stari jugoslovanski vojski. Le močnejši in nekaj kilogramov težji je bil. Menjalo za posamezne strele ali rafal je bilo kot pri zbrojevki. Na eni strani je bila vgravirana črka E, na drugi strani pa črka R. Nihče mi ničesar ni pojasnil, preizkušati pa v bližini sovražnika ni bilo mogoče. Po lastni presoji sem sklepal, da mora E pomeniti en strel, R pa rafal.